Jedro

Upravičen razlog za zamudo je lahko le vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se ji je zgodil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podrejeno pa, da postopek skladno s 23. členom ZUstS prekine in vloži predlog za presojo ustavnosti 105.a člena ZPP. Navaja, da ni sporno, da je plačal takso z zamudo, vendar pa jo je plačal še pred prejemom sklepa o ugotovitvi umika. Plačilo torej nedvomno dokazuje, da domneve umika ni želel, temveč razsojo o pritožbi. Podrobno pojasnjuje, da je do zamude prišlo zaradi nesrečnega spleta okoliščin. Razlog za zamudo je v človeški zmotljivosti, ki bi jo moralo sodišče glede na dane okoliščine upoštevati z določenim razumevanjem, posebno ob dejstvu, da zaradi teh nekaj dni zamude v procesnem smislu ni prišlo do nobenega zavlačevanja.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 116. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, sodišče stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli opraviti to dejanje pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega razloga. Vsebino te predpostavke ugotavlja sodišče po pravilih o razlagi pravnih standardov v vsakem konkretnem primeru posebej. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali merilo, da je upravičen razlog lahko le vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se ji je zgodil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva in napravilo pravilen dokazni zaključek o neopravičljivosti zamude, zaradi česar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne in argumentirane razloge izpodbijanega sklepa. Toženec se v pritožbi ponovno sklicuje na bolniški stalež ter na preobremenjenost z vsakodnevnimi domačimi in poslovnimi opravili, vendar pa takšnih vzrokov za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče upoštevati kot opravičljivih, saj ni izkazano, da gre za dogodke, ki bi bili nenadni in nepredvidljivi in bi onemogočili opravo dejanja, v konkretnem primeru plačilo sodne takse.

V zvezi s pritožbenim podrejenim predlogom, da naj sodišče druge stopnje na Ustavno sodišče RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti 105.a člena ZPP, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne vidi razloga za presojo ustavnosti navedenega člena ZPP, lahko pa toženec v skladu s 24. členom Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 s spremembami, ZustS) sam poda pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti zakona. Sicer pa je Ustavno sodišče že v odločbi Up 510/03 navedlo, da inštitut vrnitve v prejšnje stanje negativno vpliva na zahtevo po sojenju v razumnem roku in na pravico nasprotne stranke do učinkovitega sodnega varstva, zaradi česar je potrebno možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz upravičenih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.