Jedro

V tem kontekstu ni mogoče slediti materialno pravnemu stališču VS RS, da lahko sodišče druge stopnje (v tej fazi postopka) v skladu z 200. členom ZPP pravico do udeležbe stranskega intervenienta presoja po uradni dolžnosti. Uporaba citirane določbe ZPP pred sodiščem druge stopnje, pa čeprav le v okviru presoje stroškov postopka, bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti in varstva pravnomočnosti, ki sta sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravica do povračila stroškov se nanaša samo na potrebne oziroma za pravdo koristne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Izhajajoč iz takšne ureditve je VS RS v svoji odločbi sodišču druge stopnje naložilo, da presodi koristnost dejanj stranskih intervenientov v postopku, njihov prispevek pri zbiranju in predstavitvi procesnega gradiva oziroma pri predstavitvi predmeta spora in argumentov. Ne glede na to, da sta vstopila v pravdo šele v novem sojenju (po razveljavitvi vmesne sodbe I Pg 1229/2013 z dne 26. 2. 2016), pritožbeno sodišče zaključuje, da stroški za (njuna) procesna dejanja predstavljajo stroške, potrebne za pravdo. Dejstvo je, da je sodišče druge stopnje z odločbo I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 citirano vmesno sodbo razveljavilo (tudi) iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tako da sta po prepričanju tega sodišča navedena udeleženca upravičeno pričakovala, da se bodo v novem sojenju obravnavala obsežna dejanska in pravna vprašanja in da bosta lahko v zvezi s pravočasno zatrjevanimi dejstvi in ponujenimi dokazi vplivala na potek postopka. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da se v času njunega vstopa v pravdo sodišče prve stopnje z višino škode sploh še ni ukvarjalo. Res je sicer, da so njune navedbe, ki sta jih "uspela" podati pred sodiščem prve stopnje, vsebinsko bistveno manj obsežne kot navedbe prvih štirih intervenientov, vendar je tudi pri presoji potrebnosti njunih stroškov treba izhajati iz izhodišč ZOdvT, ki temelji na plačilu ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. Na presojo, ali je bila njuna intervencija v stroškovnem smislu potrebna in koristna, namreč ne more vplivati dejstvo, da se je kmalu za tem, ko sta se pridružila tožencema, postopek pred sodiščem prve stopnje zaključil s (ponovno) izdajo vmesne sodbe. Koristnost njunih procesnih dejanj je treba presojati ex ante, glede na fazo postopka oziroma razmere, ki so obstajale v času, ko je bilo opravljeno posamezno procesno dejanje. Pri tem je treba izhajati iz osnovnega položaja, ki ga ima stranki intervenient v pravdi - s tem, ko pomaga eni od strank, primarno varuje svoje lastne pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da na eni strani nadzoruje stranko, od katere je odvisna njegova pravna situacija, na drugi strani pa ima možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost. Njegova aktivnost je odvisna od aktivnosti stranke, ki se ji je pridružil. Glede presoje, ali so intervenienti upravičeni do nagrade za narok in do povrnitve s tem povezanih stroškov, je sodišče druge stopnje izhajalo iz teoretičnega izhodišča, da ne zadošča, da so stroški potrebni, da bi se dosegel končni cilj v pravdi, ampak morajo biti tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo smotrni. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da stroški stranskih intervenientov, ki so nastali v zvezi s pritožbeno obravnavo v zadevi I Cpg 218/2017, niso bili smotrni, saj se na pritožbeni obravnavi ni obravnavala pritožba nasprotne stranke, ampak stranke, ki so se ji stranski intervenienti pridružili. Zgolj cilj, da se ugodi pritožbama tožencev, po prepričanju sodišča druge stopnje ne zadošča za odločitev, da se stranskim intervenientom prizna nagrada za narok in povrnejo s tem povezani stroški. Smotrnost oziroma koristnost njihovih dejanj je treba presojati v okviru položaja, ki so ga slednji imeli v pritožbenem postopku. Ne le, da niso bili upravičeni vložiti odgovora na pritožbo stranke, ki so se ji pridružili, glede na stališče VS RS tudi na pritožbeni obravnavi niso imeli možnosti podajati kakršnihkoli navedb. Ker pritožbena obravnava poteka v okviru navedb in razlogov, ki jih vsebuje pritožba (v tej zadevi so se na pritožbeni obravnavi le ponovili že izvedeni dokazi), pritožnik je na obravnavi omejen tudi z določbo šestega odstavka 348. člena ZPP (med drugim ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (bila) tudi nadzorna (kontrolna) funkcija stranskih intervenientov na pritožbeni obravnavi močno omejena.

Izrek

I. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi stranski intervenientki stroške postopka v znesku 213.312,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi stranski intervenientki stroške postopka v znesku 144,081,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tretjemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 213.251,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti četrtemu intervenientu stroške postopka v znesku 212.967,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti petemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 143.883,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti šestemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 143.883,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. Prva tožena stranka in prva ter četrti stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka:

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo opr. št. 1229/2013 z dne 28. 12. 2016 (v nadaljevanju: vmesna sodba) v točki I izreka odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi, in sicer glede vseh petih kreditnih poslov, ki so predmet tožbe, utemeljen. Odločanje o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2. Prva in druga tožena stranka (v nadaljevanju prvi toženec in druga toženka oziroma toženca) sta zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), s predlogom, da se ji ugodi in primarno izpodbijana sodba spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je v odgovorih na pritožbi tožencev predlagala zavrnitev njihovih pritožb. Na pritožbo so (po pisnem pozivu sodišča prve stopnje) odgovorili tudi druga, četrti, peti in šesti stranski intervenient z vsebinsko enakim predlogom kot stranka, ki so se ji pridružili.

4. Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 pritožbama tožencev ugodilo in vmesno sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka na obeh stopnjah sojenja je odločilo v korist tožencev (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP). Po tem kriteriju je odločilo tudi o stroških stranskih intervenientov.

5. Vrhovno državno tožilstvo (v nadaljevanju: VDT) je zoper odločitev sodišča druge stopnje o povrnitvi stroškov stranskim intervenientom vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Po mnenju VDT sodišče druge stopnje ni opravilo presoje o potrebnosti stroškov za pravdo, ocenilo tudi ni, ali so zahtevani stroški sorazmerni prispevku posameznega udeleženca k vsebinski rešitvi spora in kakšen vpliv so imela procesna dejanja udeležencev na končno odločitev sodišča. 6. Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju: VS RS) je s sklepom III Ips 59/2018 z dne 10. 3. 2020 v zvezi s sklepom o popravi z dne 25. 5. 2020 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep sodišča druge stopnje (glede nagrade za postopek pred tem sodiščem) delno spremenilo, v pretežnem delu (glede preostalih stroškov postopka pred sodiščem druge in v celoti glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje) pa ga je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek.

7. V novem postopku je sodišče druge stopnje v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravdnim strankam in stranskim intervenietom dalo možnost, da se izjavijo o stališčih VS RS, seznanijo s stališči drugih udeležencev postopka in (po potrebi) nanje odgovorijo.

Dosedanja presoja sodišč vseh stopenj glede pravdnih stroškov stranskih intervenientov:

8. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločanje o stroških postopka pridržalo za končno odločbo. Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Vsem stranskim intervenientom je na podlagi prvega odstavka 154. v zvezi s 155. členom ZPP priznalo skupno (za sojenje na prvi in drugi stopnji) 2,038.953,00 EUR stroškov.

9. VS RS je odločitev pritožbenega sodišča (zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v večjem delu razveljavilo, saj iz razlogov odločbe ni razvidna presoja koristnosti stroškov za pravdo. Opravljena presoja je po mnenju vrhovnega sodišča delno (glede nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZodvT) tudi materialno pravno zmotna, saj ZPP ne predvideva odgovora na vlogo (pritožbo) stranke, ki se ji je stranski intervenient pridružil. Vlog intervenientov pa tudi ni mogoče obravnavati kot samostojnih (toženi stranki pridruženih) pritožb, saj so bile vložene po poteku pritožbenega roka, veljavnega za stranki (prvi odstavek 201. člena ZPP). Po oceni VS RS bo moralo sodišče druge stopnje v novem postopku (v okviru presoje stroškov) preizkusiti tudi, v čem je pravni interes posameznega stranskega intervenienta oziroma ali slednji zasledujejo enak pravni interes in jih je zato mogoče (v stroškovnem smislu) obravnavati kot enotnega udeleženca. Po tem bo moralo opraviti tudi presojo koristnosti njihovih dejanj v postopku, njihov prispevek k zbiranju in predstavitvi procesnega gradiva oziroma predstavitvi predmeta spora ter argumentov. Pri tem bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati, da stranka, ki je dolžna povrniti stroške, z vidika enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ne sme biti v bistvenem slabšem položaju od položaja, ki bi bil, če intervenienti v pravdi ne bi sodelovali.

Glede presoje pravnega interesa stranskih intervenietov

10. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). Kadar sodišče presodi, da ima intervenient pravni interes, da ena izmed strank v pravdi zmaga, izda v primeru intervencijskega spora o tej svoji odločitvi sklep.1 Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 22. 1. 2014 s sklepom dopustilo stransko intervencijo prvih štirih udeležencev postopka, nato pa na naroku dne 30. 11. 2016 še intervencijo petega in šestega stranskega intervenienta. O svoji odločitvi je v vmesni sodbi navedlo ustrezne razloge (točke 267.-279. obrazložitve).

11. Pravico do udeležbe v postopku (obstoj pravnega interesa) je torej v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZPP presojalo (že) sodišče prve stopnje. V tem kontekstu je treba poudariti, da takšne presoje ni mogoče opravljati časovno neomejeno. Če po izdaji sodbe na prvi stopnji (tudi vmesne, s katero je treba rešiti vsa vprašanja v zvezi s temeljem spora, mednje spadajo tudi procesna, kot je presoja obstoja pravnega interesa za dopustitev stranske intervencije) zoper sklep o dopustitvi intervencije ni (bila) vložena pritožba (tožnica bi lahko oziroma bi morala v obravnavani zadevi za primer pritožbenega uspeha nasprotne stranke pritožbene razloge v zvezi z dopuščeno intervencijo navesti v odgovoru na pritožbo, pa tega ni storila), se kasneje v (že) opravljeno presojo pravnega interesa za stransko intervencijo ne da več posegati. Z izdajo odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 (z njo je bilo pritožbama tožencev ugodeno, odločitev pa spremenjena, tako da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen) sta tako postala sklepa o dopustitvi stranke intervencije z dne 22. 1. 2014 in z dne 30. 11. 2016 pravnomočna.

12. V tem kontekstu ni mogoče slediti materialno pravnemu stališču VS RS, da lahko sodišče druge stopnje (v tej fazi postopka) v skladu z 200. členom ZPP pravico do udeležbe stranskega intervenienta presoja po uradni dolžnosti. Uporaba citirane določbe ZPP pred sodiščem druge stopnje, pa čeprav le v okviru presoje stroškov postopka, bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti in varstva pravnomočnosti, ki sta sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

13. Sprejeto stališče po mnenju sodišča druge stopnje ne posega v tožničino pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, kar slednja v svojih pisnih izvajanjih neuspešno zatrjuje. Tožnica, ki je bila z izdajo vmesne sodbe seznanjena z razlogi za dopustitev intervencije, je imela možnost to pravico realizirati v postopku s pritožbo zoper vmesno sodbo, pa tega ni storila. Kot je že bilo navedeno, bi lahko oziroma bi morala pritožbene razloge v zvezi s pravico do udeležbe stranskih intervenientov uveljavljati v odgovoru na pritožbo.2 Glede „enotnosti“ udeležbe stranskih intervenientov

14. Glede na navodila VS RS (točka 15 obrazložitve že citirane odločbe) je sodišče druge stopnje v novem postopku v okviru presoje stroškov postopka preizkusilo tudi, ali intervenienti zasledujejo enak pravni interes in jih je zato mogoče (v stroškovnem smislu) obravnavati kot enotnega udeleženca. Ker je odločitev o dopustitvi stranske intervencije pravnomočna, je sodišče druge stopnje takšno presojo opravilo na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje v vmesni sodbi (točke 267 - 279 obrazložitve).

15. Iz dejanskih ugotovitev vmesne sodbe izhaja, da so imeli stranski intervenienti v postopku različne interese, da zmaga tista tožena stranka (ali obe), ki so se ji pridružili. Različnost pravnih interesov je posledica dejstva, da so stranski intervenienti pri tožnici opravljali različne funkcije, kar pomeni, da so bili v različnem pravnem razmerju do tožencev kot članov organa vodenja.3 Glede presoje „enotnosti“ njihovega procesnega položaja je pomembno tudi to, da se vsi niso pridružili obema tožencema.4 Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, vsi stranski intervenienti tudi niso bili udeleženi pri sprejemanju odločitev v zvezi z vsemi (petimi) spornimi kreditni posli, zato je treba različnost njihovih položajev (tudi v stroškovnem smislu) obravnavati različno.

16. Sicer pa, kar se zdi najpomembnejše, ZPP v zvezi s stranskimi intervenienti ne vsebuje določbe o „enotnosti“ udeležbe oziroma o enotnem udeležencu postopka. V pravni teoriji in sodni praksi je sicer uveljavljen pojem sosporniškega intervenienta, ki na podlagi prvega odstavka 202. člena ZPP vstopi v pravdo, v kateri poteka spor o pravnem razmerju, ki je na podlagi zakona ali zaradi narave tega pravnega razmerja tak, da se bo pravnomočna sodba neposredno nanašala na stranko in sosporniškega intervenienta.5 Vendar pa v obravnavani zadevi taka situacija ni podana, saj zaradi različnosti položajev stranskih intervenientov v razmerju do tožencev po naravi stvari spora ni mogoče rešiti na enak način za vse interveniente, zato slednji nimajo položaja enotnih sospornikov (196. člena ZPP).

17. Zgolj dejstvo, da vsi intervenienti, ki so vstopili v pravdo, zasledujejo enak interes, in sicer, da se tožbeni zahtevek zoper toženca zavrne, za sprejem stališča o obstoju t.i. „enotnosti“ udeležbe v postopku, ki (lahko) vpliva na odločitev o stroških postopka, ne zadošča. Če bi sodišče druge stopnje sprejelo takšno stališče, zanj se zavzema tožnica, bi poseglo v posameznikovo pravico iz 22. člena Ustave RS, ki zajema tudi pravico intervenientov, da si zaradi različnosti položajev v razmerju do stranke, ki so se ji pridružili, zagotovijo zastopanje po izbranem odvetniku (svobodna izbira odvetnika). Odločitev o povrnitvi stroškov zastopanja za enega “skupnega“ pooblaščenca bi po prepričanju sodišča druge stopnje posegla tudi procesno avtonomijo intervenientov, kar pa iz že navedenih razlogov ni dopustno.

Glede koristnosti pravdnih dejanj stranskih intervenientov

18. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravica do povračila stroškov se nanaša samo na potrebne oziroma za pravdo koristne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Izhajajoč iz takšne ureditve je VS RS v svoji odločbi sodišču druge stopnje naložilo, da presodi koristnost dejanj stranskih intervenientov v postopku, njihov prispevek pri zbiranju in predstavitvi procesnega gradiva oziroma pri predstavitvi predmeta spora in argumentov.

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje Nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT.

19. Sodišče o tem, kateri stroški so bili potrebni, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Način vrednotenja odvetniških nagrad in izdatkov je v času vložitve tožbe urejal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato je potrebno na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife v obravnavani zadevi o odvetniških stroških odločiti po ZOdvT.

20. V skladu s pojasnili ob sprejemanju zakona v predlogu ZOdvT, ki jih je sodišče druge stopnje upoštevalo v okviru teleološke in zgodovinske razlage, temelji ZOdvT na načelu opredelitve ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke.6 ZOdvT je tako kot eno izmed najpomembnejših novosti uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog tako ne vpliva na višino nagrade. V tej zvezi je tako v tarifi ZOdvT določena le ena nagrada za postopek in ena nagrada za narok.

21. Iz navedenega izhaja, da ZOdvT temelji na konceptu pavšalnega plačila stroškov, zato je po prepričanju sodišča druge stopnje obseg presoje potrebnosti stroškov po prvem odstavku 155. člena ZPP bistveno manjši, odvisen predvsem od aktivnosti stranke, ki se ji je intervenient pridružil. Je pa lahko njegova pravica do povrnitve stroškov izjemoma „izključena“, in sicer zaradi ugotovljene zlorabe pravice iz 199. člena ZPP, če je le - ta ustrezno zatrjevana in izkazana.

22. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje opravilo navedeno presojo, in sicer ločeno za prve štiri interveniente in ločeno za petega ter šestega intervenienta, saj so slednji postali udeleženci postopka v različnih fazah sojenja na prvi stopnji.7

23. Na podlagi pregleda in analize vlog ter drugih procesnih dejanj, ki so jih opravili prvi štirje intervenienti na narokih za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so slednji v postopku na prvi stopnji podajali vsebinske navedbe in pravna stališča, ki so bila neposredno povezana s predmetom spora oziroma s predpostavkami odškodninske odgovornosti tožencev. S temi procesnimi dejanji so vsebinsko dopolnjevali obrambne ugovore tožencev, pri čemer ni mogoče spregledati, da sta prva in druga intervenientka v vlogah z dne 13. 12. 2013 (l. št. 203 spisa) in z dne 15. 1. 2014 (l. št. 296 spisa) zahtevku nasprotovali celo pred obema tožencema.8 Zaradi navedenega ne držijo trditve tožnice, da so posamezni stranski intervenienti zgolj ponovili stališča tožencev, iz pregleda njihovih procesnih dejanj pa tudi izhaja, da slednji z navedbami niso zgolj razbremenjevali sebe, ampak so pripomogli k predstavitvi predmeta in argumentov spora.

24. Po oceni pritožbenega sodišča sta do povrnitve stroškov na prvi stopnji sojenja upravičena tudi peti in šesti intervenient, ki sta se tožencema pridružila 30. 11. 2016. Njuna udeležba (in s tem povezan zahtevek na povrnitev stroškov postopka) je za tožnico najbolj sporna. Ne glede na to, da sta vstopila v pravdo šele v novem sojenju (po razveljavitvi vmesne sodbe I Pg 1229/2013 z dne 26. 2. 2016), pritožbeno sodišče zaključuje, da stroški za (njuna) procesna dejanja predstavljajo stroške, potrebne za pravdo. Dejstvo je, da je sodišče druge stopnje z odločbo I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 citirano vmesno sodbo razveljavilo (tudi) iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tako da sta po prepričanju tega sodišča navedena udeleženca upravičeno pričakovala, da se bodo v novem sojenju obravnavala obsežna dejanska in pravna vprašanja in da bosta lahko v zvezi s pravočasno zatrjevanimi dejstvi in ponujenimi dokazi vplivala na potek postopka. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da se v času njunega vstopa v pravdo sodišče prve stopnje z višino škode sploh še ni ukvarjalo. Res je sicer, da so njune navedbe, ki sta jih „uspela“ podati pred sodiščem prve stopnje, vsebinsko bistveno manj obsežne kot navedbe prvih štirih intervenientov,9 vendar je tudi pri presoji potrebnosti njunih stroškov treba izhajati iz izhodišč ZOdvT, ki temelji na plačilu ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. Na presojo, ali je bila njuna intervencija v stroškovnem smislu potrebna in koristna, namreč ne more vplivati dejstvo, da se je kmalu za tem, ko sta se pridružila tožencema, postopek pred sodiščem prve stopnje zaključil s (ponovno) izdajo vmesne sodbe. Koristnost njunih procesnih dejanj je treba presojati ex ante, glede na fazo postopka oziroma razmere, ki so obstajale v času, ko je bilo opravljeno posamezno procesno dejanje. Pri tem je treba izhajati iz osnovnega položaja, ki ga ima stranki intervenient v pravdi - s tem, ko pomaga eni od strank, primarno varuje svoje lastne pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da na eni strani nadzoruje stranko, od katere je odvisna njegova pravna situacija, na drugi strani pa ima možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost.10 Njegova aktivnost je odvisna od aktivnosti stranke, ki se ji je pridružil. 25. Nenazadnje bi po mnenju sodišča druge stopnje zavzetje drugačnega stališča (da se petemu in šestemu udeležencu postopka stroški ne priznajo) poseglo v uresničitev njune pravice, da vstopita v pravdo ves čas postopka, vse do pravnomočnosti odločitve (drugi odstavek 199. člena ZPP). Kot je že bilo omenjeno, peti in šesti udeleženec postopka ne bi bila upravičena do povrnitve stroškov postopka (le) v primeru, če bi njuna procesna dejanja predstavljala zlorabo pravice iz 199. v zvezi z 11. členom ZPP. Te zlorabe tožnica v postopku ni niti ustrezno zatrjevala, kaj šele izkazala. Zgolj njene trditve o „špekulativnih vzgibih“ petega in šestega intervenienta, ki jih omenja v vlogi z dne 8. 6. 2020, za vsebinsko presojo te zlorabe ne zadoščajo.

26. Glede na navedeno vsem intervenientom pripada nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ZOdvT.

Nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT.

27. Glavna obravnava kot najpomembnejši stadij pravdnega postopka, se izvede na enem ali več narokih. Ima osrednjo vlogo v pravdnem postopku, saj se na njej razpravlja o glavni stvari, to je o zahtevku iz tožbe. Sodišče na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere procesno gradivo, ki je podlaga odločbi o tožbenem zahtevku.11

28. Izhajajoč iz tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila udeležba stranskih intervenientov na narokih za glavno obravnavo potrebna in koristna. Iz poteka narokov za glavno obravnavo tudi izhaja, da so bili vsi pooblaščenci stranskih intervenientov aktivni pri uresničevanju pravic, ki jih strankam daje ZPP v 21. poglavju (Glavna obravnava, 281. - 305.člen), zato vsem pripada nagrada za narok na prvi stopnji po tar. št. 3102 ZOdvT.

O stroških postopka pred sodišče druge stopnje v zadevi I Cpg 218/2017 Nagrada za narok po tar. št. 3212 ZodvT

29. Kot je že bilo navedeno, po stališču VS RS intervenientom ne pripada nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZodvT (za vložitev odgovora na pritožbo stranke, ki se ji je intervenient pridružil). Razlogi za sprejeto odločitev so razvidni iz točke 16 sklepa VS RS III Ips 59/2018 z dne 10. 3. 2020. 30. V novem postopku je tako sodišče druge stopnje ponovno odločalo o nagradi za narok, pavšalih stroških za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in stroških pristopa na naroke.

31. Glede presoje, ali so intervenienti upravičeni do nagrade za narok in do povrnitve s tem povezanih stroškov, je sodišče druge stopnje izhajalo iz teoretičnega izhodišča, da ne zadošča, da so stroški potrebni, da bi se dosegel končni cilj v pravdi, ampak morajo biti tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo smotrni.12 Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da stroški stranskih intervenientov, ki so nastali v zvezi s pritožbeno obravnavo v zadevi I Cpg 218/2017, niso bili smotrni, saj se na pritožbeni obravnavi ni obravnavala pritožba nasprotne stranke, ampak stranke, ki so se ji stranski intervenienti pridružili. Zgolj cilj, da se ugodi pritožbama tožencev, po prepričanju sodišča druge stopnje ne zadošča za odločitev, da se stranskim intervenientom prizna nagrada za narok in povrnejo s tem povezani stroški. Smotrnost oziroma koristnost njihovih dejanj je treba presojati v okviru položaja, ki so ga slednji imeli v pritožbenem postopku. Ne le, da niso bili upravičeni vložiti odgovora na pritožbo stranke, ki so se ji pridružili, glede na stališče VS RS tudi na pritožbeni obravnavi niso imeli možnosti podajati kakršnihkoli navedb. Ker pritožbena obravnava poteka v okviru navedb in razlogov, ki jih vsebuje pritožba (v tej zadevi so se na pritožbeni obravnavi le ponovili že izvedeni dokazi), pritožnik je na obravnavi omejen tudi z določbo šestega odstavka 348. člena ZPP (med drugim ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (bila) tudi nadzorna (kontrolna) funkcija stranskih intervenientov na pritožbeni obravnavi močno omejena.

32. Udeležba stranskih intervenientov na pritožbeni obravnavi, kjer se obravnavala pritožba stranke, ki so se ji pridružili, torej ni bila smotrna (koristna) za pritožbeni postopek. Po prepričanju sodišča druge stopnje sprejeto stališče ne posega v pravico stranskih intervenientov do sodelovanja v pritožbenem postopku. Sodišče jih je sicer dolžno seznanjati s potekom pravde, zato jih je v obravnavani zadevi tudi vabilo na pritožbeno obravnavo13, vendar pa je treba pravico do sodelovanja v postopku ločiti od presoje smotrnosti (koristnosti) z njihove strani opravljenih dejanj. Na takšno presojo je brez dvoma vplivalo tudi stališče VS RS, da intervenientom ne pripada nagrada za postopek z rednim pravnimi sredstvi po tar. št. 3210, saj sta navedena nagrada in nagrada za narok po tar. št. 3212 ZOdvT glede procesnih dejanj soodvisni.

Glede presoje enakega varstva pravic

33. Glede na stališče VS RS v točki 15 obrazložitve že citirane odločbe je sodišče druge stopnje v novem postopku presodilo tudi, ali odločitev, da se udeležencem postopka na strani tožencev (delno) povrnejo stroški postopka, posega v pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

34. Navedeno presojo je opravilo na podlagi izhodišč US RS v zadevi št. U-I-80/17 z dne 5. 12. 2018. V obravnavani zadevi je VS RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 12. člena ZOdvT s pojasnilom, da je v pravdni zadevi, v kateri je zavrnilo revizijo tožnice, prišlo do situacije, ko bi moralo tožnici naložiti v plačilo revizijske stroške v znesku 57.523,00 EUR (stroški odgovora na revizijo). Predlagatelj je menil, da je bila navedena določba v neskladju z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države iz 2. člena Ustave RS, in s človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Po prepričanju predlagatelja je izpodbijana določba načelu sorazmernosti nasprotovala zato, ker je omogočala in terjala pravno posledico, ki ni imela nobene zveze s samo vsebino nasprotne storitve.

35. US RS je argumente VS RS zavrnilo in ugotovilo, da prvi odstavek 12. člena ZOdvT, po katerem se odvetniška nagrada, izračunana za namen povrnitve pravdnih stroškov, pri vrednostih predmeta nad 500.000 EUR za vsak začeti nadaljnji znesek 50.000 EUR zviša za 100 EUR, ni v neskladju z Ustavo. Ureditev, ki je podlaga za povrnitev (največ) realno nastalih stroškov pravdnega postopka, da se ponovno vzpostavi zaradi ravnanja poraženca v pravdi zmanjšano premoženje njegovega nasprotnika, pomeni način izvrševanja človekove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena US RS. Sestavni del vsebine te pravice je tudi skupek dolžnosti lastnika, da iz svojega premoženja nudi kompenzacijo osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano zaradi ravnanja ali opustitev lastnika.14

36. Na podlagi takšnih izhodišč US RS pritožbeno sodišče zaključuje, da odločitev sodišča druge stopnje, da se intervenientom delno povrnejo nastali stroški, ne pomeni nesorazmernosti in ne gre za kršitev tožničine pravice iz 22. člena Ustave RS. Pravdni stroški na koncu bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Dejstvo pa je, da ima višja sporna vrednost za posledico sorazmerno višje stroške postopka.

Sklepno

37. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje (ponovno) odločilo o predlogu stranskih intervenientov, da se jim povrnejo stroški postopka, z izjemo tistih, o katerih je odločilo že VS RS. V skladu s sprejetimi stališči je priznalo stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, ne pa tudi stroškov, povezanih z izvedbo naroka pred sodiščem druge stopnje.

38. Prvi intervenientki za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in stroški pristopa na narok na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana po stroškovniku v znesku 345,00 EUR. Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 38.400,00 EUR) stroški znašajo: 213.312,00 EUR.

39. Drugi intervenientki za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in stroški pristopa na dva naroka na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana v skupnem znesku 177,60 EUR (480 km x 0,37 EUR). Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 25.946,00 EUR) stroški znašajo: 144.081,00 EUR.

40. Tretjemu intervenientu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in stroški pristopa na dva naroka na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana za pristop na tri naroke v skupnem znesku 284,00 EUR (256 km x 3 x 0,37 EUR). Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 38.400,00 EUR) stroški znašajo: 213.251,00 EUR.

41. Četrtemu intervenientu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR, nagrada za narok v prvem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 26. 2. 2015) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR, nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 38.400,00 EUR) stroški znašajo: 212.967,00 EUR.

42. Petemu intervenientu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR. Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 25.946,00 EUR) stroški znašajo znašajo: 143.883,00 EUR.

43. Šestemu intervenientu za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 61.327,00 EUR in nagrada za narok v novem sojenju (ko je bila izdana vmesna sodba z dne 28. 12. 2016) po tar. št. 3102 v znesku 56.610,00 EUR. Skupaj (vključno z 22% DDV v znesku 25.946,00 EUR) stroški znašajo: 143.883,00 EUR.

44. Glede na navedbe tožnice iz pripravljalne vloge z dne 8. 6. 2020 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stranskim intervenientom priznalo stroške z naslova potnih stroškov za pristop na naroke za pooblaščence s sedežem izven delovnega območja sodišča, ki je v zadevi odločalo v postopku na prvi stopnji. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Sodišče druge stopnje je prvi, tretjemu in četrtemu intervenientu priznalo tudi nagrado za narok v novem sojenju (tar. št. 3102 ZOdvT v zvezi s 14. in 19. členom ZodvT).15

45. Prvi toženec, prva intervenientka in četrti intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Stroškov ni šteti za potrebne, saj s svojim navedbami niso v bistveni meri doprinesli k presoji utemeljenosti pritožb. 1 L. Ude: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 271 2 Prim. s sklepom US RS Up-43/10 z dne 7. 4. 2011. 3 Stranki intervenienti so bili v spornem obdobju pri tožnici člani kreditnega odbora oziroma nadzornega sveta, eden od njih pa je bil vodja poslovanja z malimi gospodarskimi družbami. 4 Prvi intervenient se je pridružil drugi toženki, tretji prvemu tožencu, ostali pa obema tožencema. 5 L. Ude: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 278. 6 Poročevalec DZ RS z dne 26. 2. 2008, Predlog zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), prva obravnava. 7 Dne 22. 1. 2014 je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se dopusti stranska intervencija prvih štirih intervenientov, na naroku z dne 30. 11. 2016 pa je dopustilo še stransko intervencijo petega in šestega intervenienta. 8 Prvi toženec je prvo vsebinsko pripravljalno vlogo podal dne 21. 3. 2014 (l. št. 452 spisa), druga toženka pa je prvo vsebinsko pripravljalno vlogo podala dne 24. 3. 2014 (l .št. 476 spisa). 9 Peti intervenient je sodišču predložil vlogi z dne 29. 11. 2016 (l. št. 1360) in z dne 27. 12. 2016 (l. št. 1414), medtem ko je šesti intervenient to storil dne 22. 12. 2016 (l. št. 1410), vlogo z dne 29. 11. 2016 je na glavni obravnavi 30. 11. 2016 umaknil. 10 L. Ude: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 269. 11 N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 569. 12 Ibidem str. 35. 13 L. Ude: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 274. 14 24. točka obrazložitve odločbe št. U-I-80/17 z dne 5. 12. 2018. 15 Takšno je tudi utrjeno stališče sodne prakse npr. VSL II Cp 2105/2012, VSL II Cp 238/2012, VSL I Cp 1638/2014, VSL II Cp 2728/2016 in VSM I Cpg 206/2015.