Jedro

Kot sporne je treba razumeti le tiste določbe pogodbe, ki glede na besedilo, včasih tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno odvzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.

Tako kot pogodba lahko nastane samo s soglasno voljo pogodbenih strank se lahko tudi spremeni ali preneha, razen, če gre za situacije iz 103. člena OZ in naslednjih ali če se stranki drugače dogovorita. Enostranski odstop od pogodbe torej (če ne gre za fiksno pogodbo) nima pravnega učinka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka imetnica dveh nacionalnih blagovnih znamk X SI 200970369 in SI 200970368, pod katerima trži istoimenski zeliščni liker in ga polni v steklenice, zavarovane z mednarodnim modelom DM/076496. Sporno tudi ni, da je tožeča stranka najmanj z dvema pogodbama in sicer s pogodbo z dne 12. 3. 2009 (A 11) in z dne 7. 9. 2010 (A 10) toženi podelila licenco za proizvodnjo in prodajo tega izdelka pod zavarovanim modelom in blagovnima znamkama. Sporno pa je, ali je tožeča stranka z dopisoma brez datuma (A 16) in z dne 5. 4. 2012 (A 17), ki ju je naslovila na toženo stranko, veljavno odpovedala pogodbo „zaradi krivdnega razloga“ in ali je tožeča stranka s proizvodnjo in distribucijo likerja X preko 3.000.000 litrov kršila omenjeni blagovni znamki in zaščiteni model tožeče stranke.

2. V zvezi s tem (licenčnim) razmerjem med pravdnima strankama je tožeča stranka proti toženi vložila tri tožbe. V prvi, ki jo je vložila 22. 6. 2012 (opr. št. IV Pg 3777/2012) je med drugim navedla, da sta bili pogodbeni stranki v pravnem razmerju le do 6. 4. 2012. Zato odtlej dalje tožena stranka nima več pravice uporabljati zadevne znamke in modela. V posledici tega je Carinski urad Brežice z odločbo z dne 6. 7. 2012 zadržal 2040 litrov likerja X, ki ga je tožena stranka skušala izvoziti v Črno Goro. Zaradi kršenja citiranih blagovnih znamk in modela je tožeča stranka v tej pravdi med drugim zahtevala uničenje zadržanih izdelkov in plačilo stroškov skladiščenja. Natančneje, postavila je zahtevke, ki so razvidni iz 6. do 10. točke izreka izpodbijane sodbe.

3. V drugi tožbi IV Pg 5037/2012, ki jo je tožeča stranka vložila 6. 11. 2011 iz istih razlogov, je postavila podoben zahtevek, s to razliko, da se nanaša na 240 litrov zeliščnega likerja X, ki jih je 17. 10. 2012 zasegel Carinski urad v Kopru. Zahtevki iz te tožbe so razvidni iz 11. do 14. točke izreka izpodbijane sodbe, vključujoč podredni zahtevek.

4. S tožbo IV Pg 3036/2012, ki jo je tožeča stranka vložila 22. 6. 2012, pa je zahtevala ugotovitev kršitve zahtevanih blagovnih znamk in modela (I.1 točka izreka) prepoved uporabe recepture za liker ter blagovne znamke in modela (I.2 točka) opustitev uporabe citiranega modela (I.3 točka), izročitev 40.000 steklenic z obliko modela tožeče stranke (I.4 točka) in plačilo 18.084,20 EUR odškodnine (I.5 točka izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje in obrazložitev izpodbijane sodbe

5. Sodišče prve stopnje je vse tri pravde združilo v enotno obravnavanje in zahtevke iz vseh pravd v celoti zavrnilo. To je storilo na podlagi presoje, 1) da tožena stranka s tem, da je nadaljevala s proizvodnjo in prodajo zadevnega likerja po doseženi količini 3.000.000 litrov, ni kršila zadevnih blagovnih znamk in modela tožeče stranke, saj je licenčna pogodba (dopis brez datuma A 16) veljala do 31. 12. 2012 in 2) da z enostransko izjavo volje (dopis z dne 5. 4. 2012 A 17) tožeča stranka ni dosegla razdrtja pogodbe.

Pritožba tožeče stranke in odgovor na pritožbo

6. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“. Predlaga je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožnik s sklicevanjem na določilo prvega odstavka 7. člena pogodbe z dne 7. 9. 2010 – A 10 (ki se glasi: Ta pogodba začne veljati z dnem podpisa le-te in velja od 1. maja 2010 do konca 2012 oziroma najmanj do izpolnitve pogodbeno določenih količin iz predhodne pogodbe, ki bodo proizvedene po načrtih in strukturi pakiranja, točna količina pa bo dogovorjena z dajalcem licence 1) …. najmanj kvartalno za naslednje obdobje) in na določilo tretjega odstavka 2. člena pogodbe z dne 12. 3. 2009 – A 11 (ki se glasi: količina iz predhodnega odstavka bo distribuirana na območjih, na katere se ta pogodba nanaša, pri čemer bo naročilo skladno z načrti prodaje na območjih in sicer vse skladno s pogodbami, ki bodo sklenjene z distributerji v območjih, vse v letu 2009) ni utemeljil svojega stališča, da je bila tožena stranka upravičena do polnitve spornega likerja le do maksimalne količine 3.000.000,00 EUR, ne glede na datum 31. 12. 2012. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prenehanje veljavnosti pogodbe določeno z dvema predpostavkama in sicer (a) da pogodba velja do konca koledarskega leta 2012, oziroma (b) da velja najmanj do izpolnitve pogodbenih količin iz predhodne pogodbe. Presodilo je, da je bil med strankama dosežen dogovor, da pogodba velja do konca koledarskega leta 2012. Le v primeru, če dotlej ne bi bila dosežena količina najmanj 3.000.000 litrov, bi pogodba veljala tudi po preteku tega roka, vse do trenutka, ko bi bila količina 3.000.000 litrov dosežena. S tako presojo pritožbeno sodišče soglaša. 11. Po določilu prvega odstavka 20. člena Obligacijskega zakonika pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo. Zato s pritožbenim zatrjevanjem, da je „v času pogajanj med pravdnima strankama … ves čas obstajal konsenz o tem, da bo tožena stranka kot prejemnik licence lahko polnila liker do mejne količine 3.000.000 litrov, kar sta stranki predvidevali, da se bo zgodilo do konca leta 2012“, tožeča stranka ne more doseči drugačne odločitve. Odločilno je, kaj sta se pogodbeno dogovorili. V pogodbi pa sta se dogovorili, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da pogodba velja do konca koledarskega leta 2012. Le v primeru, če dotlej ne bi bila dosežena količina 3.000.000 litrov, bi pogodba veljala tudi po letu 2012, vse dotlej, omenjena količina ne bi bila dosežena.

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje določilo prvega odstavka 7. člena pogodbe z dne 7. 9. 2010 presojati v smislu določila drugega odstavka 82. člena OZ. V skladu s to določbo se v primeru spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Vendar navedenega zakonska določba pride v poštev le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno odvzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge(2).

13. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika prvostopenjske presoje, da 1.) izjava tožeče stranke brez datuma (A 16) in 2.) dopis pooblaščenca tožeče stranke toženi „prepoved prodaje licenciranih izdelkov na podlagi razveze licenčne pogodbe z dne 7. 9. 2010“ z dne 5. 4. 2012 (A 17) nimata pravnih učinkov. Vsebina obeh dopisov je skopa. S prvim (A 16) je tožeča stranka toženo obvestila, 1.) da je „licenca izčrpana v količinah“ in 2.) da tožeča toženi „z današnjim dnem odpoveduje pogodbo“. Z drugim dopisom (A 17) pa tožeča stranka toženi „iz naslova odpovedi pogodbe zaradi krivdnega razloga z dnem vročitve tega dopisa … prepoveduje uporabo blagovne znamke X ...“. Nelogično je tedaj postopanje tožeče stranke, ki je ob zatrjevanju, da je pogodba izčrpana, še odstopila od pogodbe. Odstop od pogodbe, ki ne velja več, ne more povzročiti nobenih učinkov. Ker pa je tožeča stranka kljub temu še odstopila od pogodbe, sodišče prve stopnje ni ravnalo napak, ko se je ukvarjalo z učinki odstopa. Ob sklicevanju na določilo 103. člena OZ in naslednjih pa je pravilno pojasnilo, da odstop od pogodbe (A 16) in z dne 5. 4. 2012 (A 17) že zato ne more imeti nobenih pravnih učinkov, ker tožeča stranka toženi ni dala dodatnega roka za izpolnitev pogodbe. Da bi tožena stranka dobila dodatni rok ali pa da bi bilo očitno, da niti v dodatnem roku svojih obveznosti ne bo izpolnila (107. člen OZ in prvi odstavek 108. člena OZ) pa tožeča stranka ni niti zatrjevala.

14. V pritožbi tožeča stranka ni nasprotovala odločilnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, 1.) da je morala tožena stranka zadevne proizvode dostavljati le tistim odjemalcem, ki jih je odobrila tožeča stranka, 2.) da ji nadomestila glede tistih količin, glede katerih ni izterjala kupnine, ni treba plačati (15. točka obrazložitve) in med drugim, 3.) da ima tožena stranka odprte neplačane terjatve vsaj v znesku 162.236,20 EUR (18. točka obrazložitve prve sodbe). Že zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izračun licenčnine v znesku 18.084,20 EUR utemeljen. Sicer pa denarnega zahtevka v tej višini tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni utemeljevala na pogodbeni podlagi kot dogovorjeno licenčnino, pač pa kot odškodnino. Tako je v tožbi (IV. točka navedb, 5. stran), navedla, da v trenutku vložitve tožbe še nima podatkov glede števila steklenic, ki jih je tožena stranka polnila preko 3.000.000,00 EUR, če pa jih bo dobila, bo ustrezno spremenila odškodninski zahtevek iz tožbe. Hkrati je pojasnila, da je licenčnina „znašala 0,2 EUR na steklenico, kar pomeni, da je tožeči stranki iz naslova nepooblaščene uporabe znamke nastala „škoda vsaj v znesku 0,2 EUR x 90.421 litrov, kar znaša 18.084,20 EUR“. To svojo navedbo, torej da je zaradi kršitve pogodbe toženi stranki nastala škoda, ki znaša 18.084,20 EUR, pa je ponovila tudi v XV. točki pripravljalne vloge z dne 18. 3. 2013 (list. št. 93). Iz tega sledi, da je tožeča stranka v pritožbi spremenila trditveno podlago, na kateri utemeljuje svoj denarni zahtevek. Sprememba tožbe v pritožbenem postopku pa ni dovoljena (primerjaj prvi in drugi odstavek 184. člena ZPP).

15. Tako kot pogodba lahko nastane samo s soglasno voljo pogodbenih strank (primerjaj 15. člen OZ) se lahko tudi spremeni ali preneha, razen, če gre za situacije iz 103. člena OZ in naslednjih ali če se stranki drugače dogovorita. Enostranski odstop od pogodbe torej (če ne gre za fiksno pogodbo) nima pravnega učinka. Da bi šlo za fiksno pogodbo, pa tožeča stranka ni niti zatrjevala. V 8. členu pogodbe z dne 7. 9. 2010 (A 10) sta se pravdni stranki sicer dogovorili, da lahko tožeča stranka v točno določenih situacijah razveže pogodbo brez dodatnega roka za izpolnitev. Med njimi pa ni tistih, zaradi katerih je tožeča stranka, kot navaja sama (IV. točka navedb na 4. strani tožbe) odstopila od pogodbe (polnjene preko 3.000.000 litrov, neplačevanje licenčnine, neobveščanje tožeče stranke o količini proizvedenega likerja in nedostavljanju vzorcev). Zato se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem opredeljevalo do posameznih kršitev. Tožeča stranka, kot rečeno, ni zatrjevala, da je toženi stranki dala rok za pravilno izpolnitev obveznosti. Zato se tudi pritožbeno sodišče do kritike prvostopenjske sodbe v zvezi s posameznimi kršitvami ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Predmet te (združene) pravde je štirinajst različnih zahtevkov in en podrejeni zahtevek. Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zavrnitve iz 2., 3., 4., 6., 7., 8., 9., 10., 11., 12. in 13. točke izreka ni obrazložilo. Vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo nobene kršitve, saj je odločitev o teh zahtevkih odvisna od presoje, ali proizvodnja likerja X s strani tožene stranke preko količine 3.000.000,00 EUR pomeni kršitev zadevnega modela in obeh citiranih blagovnih znamk tožeče stranke. Ker pa je, kot je pojasnjeno zgoraj, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama trajalo do konca leta 2012, s proizvodnjo in distribucijo zadevnega likerja preko 3.000.000 litrov v letu 2012, tožena stranka ni kršila ne modela, ne blagovnih znamk tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je v točki A.1. obrazložitve pojasnilo, da je od ugotovitve dejanskega stanja odvisna odločitev v vseh združenih zadevah.

17. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): med strankami ni sporno, da gre za količino 3.000.00 litrov.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2010 z dne 12. 2. 2013.