Jedro

O načinu odmere delne starostne pokojnine je že pravnomočno razsojeno s s odbo, s katero je bila tožencu naložena izdaja nove odločbe o delni starostni pokojnini.

Ker toženec z izpodbijanima odmernima odločbama, izdanima na podlagi sodbe, delne starostne pokojnine ni odmeril skladno z izrekom sodbe in na način, kot ga je sodišče že pravnomočno določilo v predhodnem socialnem sporu, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo in tožencu ponovno naložilo odmero, ki bo skladna s pravnomočno sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. … z dne 14. 7. 2015 in št. ... z dne 16. 3. 2015. Tožencu je naložilo izdajo nove odločbe o delni starostni pokojnini za čas od 1. 1. 2010 dalje, tako da bo v skladu z II. točko izreka pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 792/2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 483/2014, torej tako da bo upošteval že uveljavljeno pokojnino z odločbo št. ... z dne 6. 1. 1994, valorizirano na 1. 1. 2010, in jo odstotno povečal glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Hkrati ga je zavezalo, da tožniku od zneskov razlik v delni pokojnini izplača zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v plačilo, do plačila, in da mu povrne 599,18 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila z izpodbijanima odločbama že upoštevana sodba opr. št. VI Ps 792/2013. Odmera delne starostne pokojnine je bila opravljena skladno z izrekom te sodbe, pri čemer je bilo upoštevano, da je bila tožniku z odločbo z dne 6. 1. 1994 pravica do starostne pokojnine priznana po posebnem predpisu. Priznana pokojnina je bila valorizirana na 1. 1. 2010 in nato odstotno povečana glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Tožnik je bil v ponovnem zavarovanju za poln delovni čas pred uveljavitvijo delne starostne pokojnine od 6. 5. 1994 do 31. 12. 2009, kar znaša 15 let, 7 mesecev in 25 dni. Vendar celotnega obdobja ni mogoče upoštevati, ker je bila z odločbo z dne 6. 1. 1994 starostna pokojnina odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove, to je v najvišjem možnem odstotku. Za odmero v odstotku, ki bi bil višji od 85, ni bilo pravne podlage niti v posebnem predpisi niti v 52. členu ZPIZ. To je bilo možno šele z ZPIZ-1. Zato je bila zaradi temeljnih sistemskih izhodišč ZPIZ priznana pokojnina odstotno povečana le za obdobje zavarovanja, dopolnjenega od 1. 1. 2000 do 3. 12. 2009. Odmera v najvišjem možnem odstotku je veljala tako za zavarovance, ki so ponovno vstopili v obvezno zavarovanje do 31. 12. 1999 in so do takrat dopolnili pokojninsko dobo daljšo od 40 let, kot tudi za zavarovance, ki so prvič uveljavljali pravico do pokojnine in so do 31. 12. 1999 dopolnili daljšo pokojninsko dobo od 40 let, sicer bi bili prvi v ugodnejšem položaju napram drugim. V obeh primerih so bili prispevki plačani za dobo nad 40 let, vendar je bila pokojnina odmerjena v višini 85 % od pokojninske osnove. Ni razumnega razloga za to, da bi bil tožnik, ki je bil upokojen po posebnih predpisih v privilegiranem položaju v primerjavi z upokojencem po splošnih predpisih, da bi mu bilo možno za pokojninsko dobo, dopolnjeno do 31. 12. 1999 odmeriti pokojnino v odstotku, ki bi bil višji od 85. Tudi ni razumnega razloga za različno obravnavo zavarovancev, ki so od 31. 12. 1999 prvič uveljavljali pravico do pokojnine, od tistih, ki so s ponovnim obveznim zavarovanjem do 31. 12. 1999 ponovno uveljavili pravico do pokojnine.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženca in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 88/2015. Predlaga zavrnitev pritožbe ter uveljavlja povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

6. V tej zadevi se spor nanaša na odmero delne starostne pokojnine. Predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 14. 7. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 3. 2015, izdanih na podlagi pravnomočne sodbe v ponovljenem upravnem odločanju, o odmeri delne starostne pokojnine v višini 909,97 EUR od 1. 1. 2010 dalje z uskladitvami. Toženec je obravnavano pokojninsko dajatev odmeril tako, da je že pravnomočno priznano starostno pokojnino odstotno povečal le za zavarovalno dobo, dopolnjeno od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2009, oziroma za 15 % za naknadno dopolnjenih 10 let pokojninske dobe. Sporno je, ali se pri odmeri delne starostne pokojnine že pravnomočno priznana starostna pokojnina odstotno poveča z upoštevanjem vse naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, tudi dobe dopolnjene pred 1. 1. 2000. 7. Z odločbo z dne 6. 1. 1994 je bila tožniku na podlagi 102 a. člena Zakona o notranjih zadevah (ZNZ; Ur. l. SRS, št. 28/80 s spremembami) v zvezi z 255. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 1993 dalje. Po 102 a. členu ZNZ je imel delavec organov za notranje zadeve, ki mu je na podlagi odločitve republiškega sekretarja za notranje zadeve prenehalo delovno razmerje, pravico do pokojnine v višini, kot bi jo imel s polno pokojninsko dobo, če je imel najmanj 25 let (moški) pokojninske dobe. Kot pravilno razloguje pritožba, je bila pokojnina odmerjena v takrat najvišjem možnem odstotku, to je v višini 85 % od pokojninske osnove, torej kot za polno pokojninsko dobo, čeprav je dejansko dopolnil 27 let, 6 mesecev in 28 dni pokojninske dobe. Ker se je ponovno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom, mu je bilo izplačevanje starostne pokojnine ustavljeno z dnem 5. 5. 1994. 8. Od 1. 1. 2010 dalje je tožnik odvetniško dejavnost opravljal le s polovico delovnega časa. V ponovnem polnem zavarovanju je tako dopolnil skupaj 15 let, 7 mesecev in 25 dni pokojninske dobe, od tega 5 let, 7 mesecev in 25 dni pred 1. 1. 2000 ter 10 let po 1. 1. 2000. S pravnomočno sodbo mu je bila priznana pravica do delne starostne pokojnine, tožencu pa naložena njena odmera.(1) Ker jo je odmeril tako, kot da tožnik pravice do starostne pokojnine predhodno še ne bi pravnomočno uveljavil, sta bili odmerni odločbi z dne 14. 12. 2012 in 22. 2. 2013 s sodbo sodišča prve stopnje,(2) potrjene s sodbama pritožbenega(3) in revizijskega sodišča,(4) odpravljeni in tožencu pravnomočno naložena ponovna odmera delne starostne pokojnine. Izrecno je bilo razsojeno, da mora toženec izdati novo odločbo o delni starostni pokojnini za tožnika za čas od 1. 1. 2010 dalje, tako da bo upošteval že uveljavljeno pokojnino z odločbo z dne 6. 1. 1994, valorizirano na 1. 1. 2010, in jo odstotno povečal glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja.(5) V pritožbenem in revizijskem postopku je bilo pojasnjeno, da gre pri tožniku za stanje iz 3. odstavka 417. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami). Po 1. odstavku 417. člena ZPIZ-1 se uživalcu delne pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1, ob prenehanju ponovnega zavarovanja, pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače (1. odstavek). V 3. odstavku 417. člena ZPIZ-1 pa je izrecno določeno, da se na način, določen v prejšnjih dveh odstavkih, ob prenehanju ponovnega zavarovanja, odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ki se ponovno vključi v zavarovanje.

9. Čeprav je bila tožniku starostna pokojnina z odločbo z dne 6. 1. 1994 odmerjena v najvišjem možnem odmernem odstotku po ZPIZ, to je v višini 85 % od pokojninske osnove, je za rešitev zadeve edino relevantno, da je bilo o načinu odmere delne starostne pokojnine že pravnomočno razsojeno, kar je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje. S pravnomočno sodbo je bila namreč tožencu naložena izdaja nove odločbe o delni starostni pokojnini za čas od 1. 1. 2010 dalje tako, da bo že uveljavljeno in ustrezno valorizirano pokojnino odstotno povečal glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Torej celotne pokojninske dobe, dopolnjene od 6. 5. 1994 do 31. 12. 2009, v skupnem trajanju 15 let, 7 mesecev in 25 dni. Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane v skladu s 1. odstavkom 319. člena ZPP pravnomočna. Kot takšna zavezuje tako stranki kot sodišče. Ker toženec z izpodbijanima odmernima odločbama delne starostne pokojnine ni odmeril skladno z izrekom navedene sodbe in na način, kot ga je sodišče že pravnomočno določilo v predhodnem socialnem sporu, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo in tožencu ponovno naložilo odmero, ki bo skladna s pravnomočno sodbo. Zaradi obrazloženega naziranje toženca, da v odstotno povečanje pokojnine ni mogoče upoštevati naknadno dopolnjene pokojninske dobe pred 1. 1. 2000, ker je bila starostna pokojnina odmerjena od najvišjega možnega odmernega odstotka, v tem postopku ni sprejemljivo, zato so vse pritožbene navedbe s tem v zvezi brezpredmetne.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Obenem je sklenilo, da tožnik stroške odgovora na pritožbo, ker ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve, krije sam (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1184/2010 z dne 19. 6. 2012. (2) Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 792/2013 z dne 12. 6. 2014. (3) Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 483/2014 z dne 8. 1. 2015. (4) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 88/2015 z dne 14. 10. 2015. (5) II. točka izreka sodbe opr. št. VI Ps 792/2013.