Jedro

Pravdna sposobnost stranke je odločilno dejstvo, ki ga sodišče ni preverilo. Ker ni ni ugotavljalo, kdo so dediči po umrli stranki, je podana kršitev po 11. in 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

Za naknadno odobritev posla zastopanega, ki je bil sklenjen brez njegovega pooblastila, ni potrebna posebna oblika, zato zadošča tudi odobritev s konkludentim ravnanjem.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) spremeni v 1. točki izreka glede prvega toženca M. P. tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, kolikor te presegajo znesek 26.634,95 EUR, in v 2. točki izreka glede tretjega toženca M. D. tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, kolikor te presegajo znesek 17.801,03 EUR; b) razveljavi v 1. in 3. točki izreka glede druge toženke D. P. ter v 4. točki izreka glede vseh treh tožencev in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbe zavrnejo in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Prvemu tožencu in drugi toženki je naložilo, da morata tožniku solidarno plačati 26.634,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2000 dalje, tretjemu tožencu pa, da mora tožniku plačati 17.801,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2000 dalje. Kar je tožnik zahteval več in drugače, je zavrnilo. Nazadnje je tožencem naložilo, da morajo tožniku povrniti tudi njegove pravdne stroške, in sicer prva dva toženca 1.987,40 EUR, tretji toženec pa 1.324,94 EUR, vse z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožili tako tožnik kot vsi trije toženci. Uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, s tem da se tožnik in tretji toženec prvenstveno zavzemata za ustrezno spremembo sodbe, tožnik tako, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno, tretji toženec pa tako, da bo zahtevek zoper njega v celoti zavrnjen.

3. Tožnik vztraja pri solidarni odgovornosti vseh treh tožencev. Dejstvo je namreč, da so toženci delovali usklajeno. Tožnik je tožencem izročil 96.500,00 DEM, stanovanja pa ni dobil in tudi kupnine mu niso vrnili. Prva dva toženca sta zaradi prezadolženosti očitno potrebovala denar, tretji toženec pa je delal v njuno korist, čeprav bi kot posrednik moral zastopati tožnikove interese. Ker je v resnici ravnal v tožnikovo škodo, mu dolguje tudi vračilo plačane provizije. Prva dva toženca ne zanikata, da sta tretjega toženca pooblastila za prevzem kupnine, ki mu jo je v dobri veri izročil tožnik. Ker sta denar sprejela, pooblastila tretjemu tožencu pa nista preklicala, tožniku odgovarjata za vračilo celotne kupnine. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena, saj ni jasno, ali je sodišče pri odmeri upoštevalo tudi stroške za začasnega zastopnika v višini 150.000,00 SIT, ki jih je moral med postopkom založiti tožnik.

4. Prva dva toženca očitata izpodbijani sodbi pomanjkljivo in nelogično obrazložitev. Ni jasno, ali gre za njun skupni dolg do tožnika, ali pa je sodišče sporno stanovanje štelo za njuno skupno premoženje. Tožnik je to trditev postavil šele na prvem naroku v ponovljenem postopku, torej prepozno, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati. Prav tako iz sodbe ni jasno razvidno, zakaj in kaj naj bi toženca sploh vrnila tožniku. Vztrajata, da stanovanje v resnici ni bilo prodano, saj pravni promet z njim še ni bil dopusten. Tudi pogodba o ari ni bila sklenjena, saj je prva dva toženca nista odobrila, sploh pa ne v pisni obliki. Posel, ki naj bi ga toženca odobrila, je bil ničen, kar je ugotovilo že sodišče v pravdi P 969/2001-II. Ker je druga toženka umrla pred koncem glavne obravnave, ne more biti stranka. Sicer pa je sodišče napačno zapisalo datum izdaje sodbe.

5. Tretji toženec vztraja, da ni tožnikov dolžnik. V spornem razmerju je nastopal kot zastopnik, zato bi moralo sodišče naložiti plačilo celotne kupnine prvima dvema tožencema. Kvečjemu ona dva bi lahko tretjega toženca terjala za plačilo preostanka kupnine. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, ki tertje toženca obravnava kot zastopnika, hkrati pa ugotavlja, da je denar prejel v svojem imenu.

6. Pritožbe so delno utemeljene.

7. Datum izdaje izpodbijane sodbe je enak datumu zadnjega naroka, na katerem je sodišče zaključilo glavno obravnavo. Pritožbena trditev o napačnem datumu izdaje sodbe je torej brez podlage, sicer pa ni dokaza in tudi ne jasne trditve, da je bil zadnji narok opravljen na kakšen drug dan. Za povrh iz pritožbe prvih dveh tožencev ni razvidno, kako naj bi ta domnevna pomanjkljivost vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Res pa je sodišče prve stopnje spregledalo navedbo njunega pooblaščenca na zadnjem naroku, da je druga toženka že umrla. Po 1. odstavku 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB 3, 45/08, 57/09 in 12/10) mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Sodba, ki se glasi na mrtvo osebo, je absolutno nična. Strankina sposobnost biti pravdna stranka je torej brez dvoma odločilno dejstvo, ki pa ga sodišče prve stopnje ni preverilo, niti ni ugotovilo, kdo so dediči druge toženke. Sodbe glede druge toženke torej ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, če ne tudi absolutna bistvena kršitev iz 11. točke istega odstavka. Obe sta po svoji naravi takšni, da ju v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, in zato terjata obvezno razveljavitev izpodbijane sodbe glede druge toženke v celoti. Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbi prvih dveh tožencev ugodilo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti, kdo so dediči druge toženke in postopek ponoviti z njimi. Na ostale pritožbene trditve, ki nasprotujejo z izpodbijano sodbo ugotovljeni obveznosti druge toženke, zaenkrat ni treba odgovarjati. Le zaradi jasnosti je treba dodati, da tožnikova trditev o tem, da gre za obveznost iz naslova skupnega premoženja, ni bila prepozna, upoštevaje pomanjkljivo materialno procesno vodstvo v prejšnjem postopku.

8. Sicer pa je odločitev o glavni stvari glede prvega in tretjega toženca pravilna. Sodišče prve stopnje je zanjo v izpodbijani sodbi navedlo jasne in razumljive dejanske in pravne razloge, zato ni podana smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, drugih kršitev te vrste pa pritožniki obrazloženo ne uveljavljajo.

9. Pogodba o ari z dne 8.6.2000, s katero se je tretji toženec v imenu prvih dveh tožencev s tožnikom pogodil o prodaji njunega stanovanja, veže prvega toženca, čeprav tretji toženec ni imel njegovega pisnega pooblastila za sklenitev pogodbe. Z izročitvijo ključev in prepustitvijo posesti stanovanja, še preden je bila plačana celotna kupnina zanj, je prvi toženec očitno odobril zastopanje tretjega toženca. Poleg tega je priznal, da je od tretjega toženca na račun kupnine prejel 55.000,00 DEM. Dejstvo, da se je prodaja stanovanja izjalovila, ker sta prva dva toženca isto stanovanje prej prodala drugemu kupcu, ni bilo sporno. Potemtakem je jasno, da je pravna podlaga za tožnikovo delno izročitev kupnine odpadla, zato se prvi toženec ne more uspešno upirati vračilu prejetega zneska, upoštevaje pravno pravilo iz 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), kot mu je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Brez pomena je pritožbena trditev, da stanovanje ni bilo veljavno prodano drugemu kupcu. Bistveno je pač, da ga prva dva toženca nista prodala tožniku, kot sta se zavezala. Ker sta za neizpolnitev pogodbe odgovorna prodajalca, je tožnik v skladu z 2. odstavkom 80. člena ZPP upravičen do vrnitve dvojne are. Pritožbena trditev, da je sodišče že v pravdi P 969/2001-II ugotovilo ničnost pogodbe o ari, nima opore v podatkih spisa. Sicer pa zatrjevana ničnost ne more izključiti povračilne obveznosti prvega toženca. Nasprotno, po 1. odstavku 104. člena ZOR predstavlja dodaten argument za zaključek, da prvi toženec prejetega zneska ne sme obdržati. Končno je brez podlage tudi pritožbeni pomislek, da bi morala prodajalca pisno odobriti ravnanje tretjega toženca kot njunega zastopnika. Za nastanek obveznosti prvega toženca, ki mu jo nalaga izpodbijana sodba, zadošča, da je pogodbo, ki jo je tretji toženec sklenil v njegovem imenu, naknadno odobril s konkludentnimi dejanji. Posebna oblika za odobritev v 88. členu ZOR namreč ni predpisana.

10. Tudi tretji toženec se v pritožbi neupravičeno upira obveznosti, ki mu jo nalaga izpodbijana sodba. Dejstvu, da je od zneska 96.500,00 DEM, kolikor mu je skupno izročil tožnik na račun kupnine z aro vred, prvemu tožencu izročil le 55.000,00 DEM, zase pa zadržal ostanek, tretji toženec ne oporeka. Zmotno pa je njegovo pritožbeno stališče, da v razmerju do tožnika ni pasivno legitimiran. Ker se je pravni posel, pri katerem je posredoval, izjalovil, tožniku dolguje vračilo tistega dela prejete kupnine, ki je še ni izročil prodajalcema. Tudi njegova obveznost temelji na pravilu o neupravičeni pridobitvi iz 4. odstavka 210. člena ZOR. O tem v izpodbijani sodbi ni nobene nejasnosti, zato so drugačne pritožbene trditve tretjega toženca neutemeljene.

11. Zgrešeno je tudi tožnikovo pritožbeno stališče, da mu vsi trije toženci odgovarjajo solidarno. Zgolj dejstvo, da naj bi toženci pri sklepanju sporne pogodbe, prevzemu kupnine in poznejši neizpolnitvi pogodbe delovali usklajeno, ne zadošča. Tožnik namreč od tožencev ne zahteva plačila odškodnine, pač pa uveljavlja povračilni zahtevek, ki temelji na dejstvu, da je sam po pogodbi o ari tožencem že izročil del dolgovanega zneska, vendar nato do sklenitve nameravane prodajne pogodbe ni prišlo. Gotovo je, da toženci prejetega ne smejo obdržati, vendar tožnik lahko terja povračilo le od tistih tožencev, ki so njegovo plačilo prejeli oziroma so se z njim okoristili. Glede na jasno pogodbeno določilo iz 4. člena pogodbe o ari pa tožnik ni upravičen do vrnitve plačane provizije, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zgolj z dejstvom, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, ni mogoče utemeljiti trditve, da je tretji toženec kot posrednik delal v nasprotju s tožnikovimi interesi za prodajalca, zaradi česar bi po 826. členu ZOR lahko izgubil pravico do posredniškega plačila. Pogodba se je izjalovila zaradi ravnanja prodajalcev, ki sta isto stanovanje prodala drugemu kupcu. Da bi tretji toženec posredoval tudi pri tej prodaji, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno in tudi tožnik tega v pritožbi določno ne zatrjuje. Tako se pokaže, da je odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova vračila provizije pravilna.

12. Res pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o obrestnem zahtevku delno zmotno uporabilo materialno pravo. Ni namreč upoštevalo prepovedi „ne ultra alterum tantum“, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. To pravilo je po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I- 300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/06) veljalo tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB 1), ki tečejo po 1.1.2002, in sicer vse do 22.5.2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi OZ (Ur. l. RS, št. 40/07). V obravnavanem primeru so do takrat natekle zakonske zamudne obresti po tej sodbi priloženem izračunu že presegle glavnico, kar pomeni, da so prenehale teči, ko so glavnico dosegle. Posledično tožniku pripadajo zamudne obresti le v višini prisojene glavnice. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, kolikor te presegajo prisojeno glavnico.

13. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Na te pritožbene trditve zaenkrat ni treba odgovarjati, ker bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe glede druge toženke v ponovljenem postopku znova odločiti o stroških vsega postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Pri tem pa bo moralo pojasniti, ali je tožnik in v kakšnem obsegu upravičen do povračila stroškov, ki jih je založil za začasno zastopnico tretjega toženca.

14. V nespremenjenem in nerazveljavljenem delu je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo in pritožbe zavrnilo. V tem delu namreč pritožbeni razlogi niso podani, ne tisti, ki so jih uveljavljali pritožniki, in ne tisti, na katere treba paziti po uradni dolžnosti.