Jedro

O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Dediča B. A. in C. A. krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je lastnoročna oporoka zapustnika z dne 30. 9. 2010 pravno veljavna.

2. Zoper sklep se pritožuje dedič A. A. (pritožnik), ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da zapustnikova oporoka ni veljavna. V njej ni določen dedič v smislu 78. člena Zakona o dedovanju (ZD). V oporoki je za C. A. določeno, da postane lastnik zapustnikovega premoženja šele po smrti žene B. A., kar je v nasprotju z določbami ZD. To pomeni, da je zapustnik umrl brez veljavne oporoke.

3. Dediča B. A. in C. A., ki ju zastopa D. D., odvetnica v Kranju, v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik je na zapuščinski obravnavi 9. 2. 2022 priznal zapustnikovo oporoko kot veljavno. Pozneje si je premislil in zatrjuje, da zapustnikova oporoka ni veljavna, ker v njej ni določil dediča v skladu z določbami ZD. Svojo izjavo o priznanju veljavnosti oporoke je pritožnik lahko preklical, ne da bi za to potreboval soglasje sodedičev. Ni mogoče preklicati le izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine (prvi odstavek 138. člena ZD), za kar pa v tem primeru ne gre, saj priznanje veljavnosti oporoke ne predstavlja dedne izjave iz prvega odstavka 138. člena DZ.

6. V zapuščinskem postopku se določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uporabljajo subsidiarno (163. člen ZD). Za izdajo izpodbijanega vmesnega sklepa ni zakonske podlage, tudi če bi bilo pravilno stališče prvega sodišča, da gre za spor o uporabi prava. O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. 332. člen ZPP ne določa, da določbe 315. člena ZPP (o vmesni sodbi) veljajo smiselno tudi za sklepe. Izdaja vmesne sodbe je praviloma omejena le na dajatvene zahtevke. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Izpodbijani sklep je zato treba razveljaviti že iz tega razloga.

7. Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki (ali je dedič v oporoki določen oziroma določljiv ali ne - slednje trdi pritožnik) prvo sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP). Prvo sodišče bo moralo napotiti na pravdo, glede na sporna dejanska vprašanja, tistega dediča, katerega pravico bo štelo za manj verjetno (213. člen ZD).

9. Dediča B. A. in C. A. krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj nista izkazala, da je pritožnik ravnal očitno nepošteno (prvi in tretji odstavek 174. člena ZD).