Jedro

Sklenitelj zavarovanja, v obravnavanem primeru toženec, med drugim izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode upravljal vozilo pod vplivom alkohola.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 213999/2010 z dne 17. 1. 2011 vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati znesek 3.211,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 23,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka), v presežku, to je za znesek 3.211,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2010 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 23,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2011 dalje do plačila, pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 174,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitvi v I. in III. točki izreka se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec. V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanih delov sodbe, podredno za njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasni, da glede podlage tožbenega zahtevka nima pripomb, saj je bil dogovor s tožnico tak, da je do ene polovice soodgovoren za nastanek prometne nesreče, ne strinja pa se z višino tožbenega zahtevka. V tej zvezi izpostavlja vprašanje dokaznega bremena ter meni, da je glede na njegov ugovor, ki ga je konkretiziral v pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2013, še prej pa v ugovoru zoper sklep o izvršbi, dokazno breme za utemeljenost višine tožbenega zahtevka na strani tožnice. Opozori, da je slednja oškodovancu sama izplačala odškodnino brez, da bi ga glede tega kakor koli obvestila ali ga celo pritegnila k reševanju. Regresni zahtevek tožnice tako ne temelji na nobeni objektivni dokumentaciji ali verodostojni listini. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, oprta na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa neobremenjena s procesnimi kršitvami. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo jasne in popolne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato v celoti povzema kot pravilne, samo pa v zvezi s pritožbo še dodaja:

6. Toženec v pritožbi ni pojasnil, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ne more preizkusiti, v tej posledici pa tudi ne odgovoriti nanjo (339. člen ZPP).

7. Iz navedb tožnice, ki jih sodišče prve stopnje povzema v obrazložitvi izpodbijane sodbe, izhaja, da je bil toženec, ki je imel s tožnico sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, povzročitelj prometne nezgode, ki se je zgodila 14. 8. 2009. Ker se pred spremembo vožnje oziroma premikom vozila (kmetijski traktor s priklopnim vozilom) ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in ker je vozilo upravljal pod vplivom alkohola je izgubil pravice iz zavarovanja po zavarovalni pogodbi in 4/a točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) PG-aod/07-6. Tožnica je zaradi škodnega dogodka oškodovancu E. Z, iz Madžarske izplačala odškodnino. S predlogom za izvršbo in sedaj tožbenim zahtevkom uveljavlja tožnica od toženca povračilo izplačane odškodnine v višini 6.088,83 EUR, zamudne obresti od tega zneska za čas od 16. 5. 2010 do 23. 12. 2010 v višini 333,29 EUR, skupaj torej 6.422,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2010 ter izvršilne stroške.

8. Pravno podlago tožbenega zahtevka, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje predstavljajo 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), določila zavarovalne pogodbe in 4/a točka prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev, kot sestavni del zavarovalne pogodbe. Navedene podlage določajo, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati plačilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe.(1) Sklenitelj zavarovanja, v obravnavanem primeru toženec, med drugim izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Tožnica tako z regresno tožbo uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca zaradi kršitve zavarovalne pogodbe oziroma zahtevek za povračilo izplačane odškodnine tretji osebi s trditvijo, da je zavarovanec, ki je povzročil škodo z uporabo motornega vozila, vozil oziroma ravnal v nasprotju s 7. členom ZOZP oziroma splošnimi pogoji (vozil pod vplivom alkohola).

9. Pri ugotavljanju temelja regresnega zahtevka je sodišče prve stopnje kot ključno upoštevalo, da je bilo v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, v katerem je toženec od Slovenskega zavarovalnega združenja zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v isti prometni nesreči, s sodbo P 66/2010 z dne 12. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 384/2012 z dne 13. 6. 2012, ugotovljeno, da sta oba udeleženca prispevala k nastanku prometne nezgode v enakih deležih, in sicer vsak v višini 50 %. Ker sta pravdni stranki v obravnavani zadevi takšno odločitev sodišča o sokrivdi toženca sprejeli, kot nesporno pa tudi šteli oziroma se dogovorili, da je toženec odgovoren za regresni zahtevek tožnice v višini njegove sokrivde, to je 50 %, navedeno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec odgovoren za regresni zahtevek v višini 50 %. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in povzema njegove razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Dodati je, da toženec v pritožbi glede podlage tožbenega zahtevka ni imel pripomb, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo zgolj uradni preizkus, ki pa ni pokazal nepravilnosti.

10. Predmet pritožbenega preizkusa tako ostaja zgolj višina tožbenega zahtevka oziroma odškodnine, ki jo je toženec na temelju regresna zahtevka, dolžan povrniti tožnici.

11. Toženec v pritožbi ponovno opozarja, da bi morala utemeljenost tožbenega zahtevka dokazati tožnica. Ta je obseg škode na vozilu oškodovanca, kot to v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzema sodišče prve stopnje, izkazovala s predloženimi fotokopijami fotografij poškodovanega vozila (priloga A11), z obračunom totalne škode nastale na vozilu oškodovanca (priloga A10 in v prevodu A24), z računom za vleko št. 29372 z dne 27. 10. 2009 (priloga A9 in v prevodu A23), stroške reševanje primera in stroške zapisnika o škodi na vozilu pa z izpisom obračuna z dne 14. 4. 2010 (priloga A15). Toženec se z višino izplačane odškodnine oškodovancu ni strinjal, zato je predlagal dokaz s cenilcem avtomobilske stroke. Ker pa v postavljenem roku predujma za izvedenca ni plačal, sodišče tega dokaza ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je na podlagi 212. člena ZPP ocenilo, da je tožnica svoje trditve o višini regresnega zahtevka izkazala s predloženimi listinami, medtem ko toženec trditvenemu in dokaznemu bremenu o previsoko izplačani odškodnini ni zadostil. 12. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje ter povzema njegove razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri čemer ponovno izpostavlja, kot je to storilo že sodišče prve stopnje (točka 11. obrazložitve), da v „regresni tožbi“ na podlagi 7. člena ZOZP zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in v kakšni višini. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, pa prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnimi dokazi izničiti uspeh glavnih dokazov. Če toženec (zavarovanec oziroma odgovorna oseba) substancirano ugovarja, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode, je trditveno in dokazno breme glede načina likvidacije na tožnici.(2) V obravnavanem primeru je tožnica, upoštevajoč ugovor toženca zoper sklep o izvršbi ter njegovo vlogo z dne 8. 3. 2012, da je oškodovancu izplačala previsoko odškodnino, svoj zahtevek konkretizirala ter za to ponudila dokaze, zato je dokazno breme glede neutemeljenosti izplačila odškodnine prevalila na toženca. Takšnega dokaznega bremena pa toženec, ki predujma za izvedenca cenilca avtomobilske stroke ni založil, drugih dokazov pa niti ni predlagal, ni zmogel, zato je odločitev sodišče prve stopnje, ki je glede višine škode ter izplačane odškodnine, sledilo navedbam in dokazom tožnice, pravilna (212. člen ZPP).

13. Kot neutemeljena pa se pokažejo tudi pritožbena izvajanja toženca, da je tožnica oškodovancu sama izplačala odškodnino brez, da bi ga glede tega obvestila ali ga pritegnila k reševanju zahtevka, saj ravno nasprotno izhaja iz listin v spisu, ki jih je kot dokaz predložila tožnica (priloga A4), in na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 11. obrazložitve).

14. Glede na vse navedeno, je odločitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč nesporno dejstvo, da je toženec odgovoren za regresni zahtevek do višine 50 %, v tej posledici pa dolžan plačati tožnici polovico od vtoževanih 6.088,83 EUR, to je 3.044,41 EUR, pravilna.

15. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo od 16. 5. 2010 do 23. 12. 2010 v višini 166,65 EUR upoštevajoč 50 % odgovornost toženca (tretji odstavek 3. člena Splošnih pogojev), ter po določbi 381. člena Obligacijskega zakonika tudi zakonske zamudne obresti od kapitalizirane glavnice od dneva, ko je bil na sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, to je od 24. 12. 2010. 16. Ob dejstvu, da toženec v pritožbi ni konkretizirano izpodbijal odmere stroškov postopka na prvi stopnji, je uradni preizkus odločitve v tem delu pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je veljavni Zakon o sodnih taksah - ZST-1 ter Zakon o odvetniški tarifi - ZOdvT, prav tako pa je svojo odločitev ustrezno utemeljilo.

17. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na razporeditev trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank in v okviru konkretiziranih trditev ter zanje ponujenih dokazov materialnopravno pravilna, zato se pritožba toženca kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Ker toženec s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1) : Kadar zaradi krivdnih in protipravnih ravnanj pogodbene stranke, ki sta jih stranki v zavarovalni pogodbi vnaprej prepovedali, zavarovalnici nastane škoda, ji 7. člen ZOZP daje pravico izterjati izplačani znesek od povzročitelja (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1078/2007 z dne 13. 1.2011).

Op. št. (2) : Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 589/2009 z dne 10. 2. 2011, sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1089/2008 z dne 19. 4. 2012