Jedro

Načelo neposrednosti, ki ga zagotavlja določba 1. odstavka 355. člena ZKP, pomeni, da je sodišče dolžno na glavni obravnavi ustno obravnavati celotno procesno gradivo, na katero opre sodno odločbo. Ker po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče ocenjuje dokaz v celoti, to je njegovo celotno spoznavno sporočilo, pomeni to v primeru obsojenčevega zagovora tako njegov zagovor, podan pred preiskovalnim sodnikom, kakor tudi njegov zagovor na glavni obravnavi.

Čeprav je storilec v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, se lahko zaveda svojega dejanja in ga hoče storiti, kar pomeni, da lahko stori kaznivo dejanje z direktnim naklepom.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega S.S. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti.

Pritožbo zagovornika obsojenca je višje sodišče s sodbo z dne 17.4.2002 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca dne 10.7.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP ter kršitev kazenskega zakona in vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevana kršitev določila 355. člena ZKP namreč ni podana, z vztrajanjem pri zagovoru obsojenca, da je dejanje storil v silobranu, pa zahteva uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Slednje velja tudi za dvome zagovornika o tem, ali je bila pri storitvi kaznivega dejanja uporabljena palica, ki jo je sodišče zaseglo. Slednjič pa je neutemeljen tudi očitek višjemu sodišču, da ob ugotovitvi, da je bil udarec intenziven, spregleda, da je znak kaznivega dejanja uporaba nevarnega sredstva, saj višje sodišče ugotavlja tako intenzivnost udarca kot tudi uporabo nevarnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določbe 1. odstavka 355. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da je sodišče oprlo sodbo na zagovor, ki ga je podal obsojenec zaslišan v okviru preiskovalnih dejanj, ne pa na zagovor, ki ga je podal na glavni obravnavi, čeprav bi ob pravilni razlagi te določbe moralo sodišče po mnenju zagovornika ravnati drugače. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljena kršitev ni podana. Načelo neposrednosti, ki ga zagotavlja določba 1. odstavka 355. člena ZKP, pomeni le, da je sodišče dolžno na glavni obravnavi ustno obravnavati celotno procesno gradivo, na katero opre sodno odločbo. Po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče ocenjuje dokaz v celoti, kar pomeni celotno njegovo spoznavno (epistemološko) sporočilo, v obravnavani zadevi torej tako zagovor obsojenca podan pred preiskovalnim sodnikom, kakor tudi njegov zagovor na glavni obravnavi. Sodišče namreč ni vezano na zagovor obdolženca (ali izpovedbo priče), kot je ta navajal na glavni obravnavi, še posebej, če ni mogel navesti prepričljivih razlogov, zakaj je kasneje zagovor (oziroma izpovedbo) spremenil. Nasprotno pa bi bila kršitev podana, če bi sodišče sodbo oprlo na dokaz, ki na glavni obravnavi sploh ne bi bil izveden.

Zagovornikove nadaljnje navedbe, da je obsojenec dejanje storil v okoliščinah silobrana, pa pomenijo le uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana pravnomočna sodna odločba namreč vsebuje razloge o navedenem, svojo dokazno oceno pa sodišče utemeljuje predvsem z izpovedbo odškodovanca podprto tudi z ostalimi na glavi obravnavi izvedenimi dokazi, to je z izpovedbo očividca O.V. in z medicinsko dokumentacijo, s takšno dokazno oceno pa se zagovornik ne strinja in v zahtevi ponuja svoje videnje poteka dogodkov.

Uveljavljanje istega razloga pa pomeni tudi zatrjevanje zagovornika v zahtevi, da je vprašljivo, ali je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno s palico, ki je bila kasneje zasežena, še posebej ker obsojenec te palice ni nikoli videl. Iz zapisnika o zasegu predmetov (list.št. 13) nasprotno kot zatrjuje zagovornik, jasno izhaja, da so policisti zasegli betonsko železo dolžine 30 cm in širine 18 mm, na zapisnik o zasegu pa obsojenec ni imel pripomb, kakor tudi ni imel pripomb, ko je sodišče na glavni obravnavi omenjeni zapisnik prebralo. O tem, da je bil oškodovanec poškodovan ravno z zaseženo palico iz betonskega železa, pa se je obrazloženo opredelilo tudi sodišče v izpodbijani odločbi. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Navedbe zagovornika pa tudi niso takšne narave, da bi vnesle dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena (427. člen ZKP).

S trditvami, da bistveno zmanjšano prištevni storilec ne more storiti kaznivega dejanja s krivdno obliko direktnega naklepa, uveljavlja zagovornik verjetno razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Tudi ta kršitev ni podana. Četudi je bil storilec v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, se namreč lahko zaveda svojega dejanja in ga hoče storiti, kar pomeni, da lahko stori kaznivo dejanje z direktnim naklepom.

Presoja, ali je obdolženec v okviru okrnjene sposobnosti obvladovanja in razumevanja ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pa spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Tako tudi nadaljnje trditve v zahtevi, da se obdolženec zaradi vinjenosti in zmanjšane prištevnosti ni mogel zavedati, kaj počne, ne morejo biti predmet odločanja v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb zakona, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, ta pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.