Jedro

Tožnik je v prometni nezgodi utrpel raztrganino na čelu, v levi goleni, odrgnine v predelu pogačice in desnega komolca, nihajno poškodbo vratu, lažji pretres možganov s posledično posttravmatskim psihooorganskim sindromom. Odškodnina v višini 25.000 EUR za vse oblike škode je primerna.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem in zavrnilnem delu delno spremeni, tako da je tožena stranka dolžna plačati na račun nepremoženjske škode poleg že pravnomočno razsojenega (in plačanega) zneska skupno 17.586,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 dalje do plačila, v roku 15.dni. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 134,45 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15.dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in ji priznalo odškodnino za negmotno in gmotno škodo v znesku 14.135,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.086,00 EUR od 1. 1. 2002 dalje do plačila, od zneska 4.049,43 EUR pa od 18. 4. 1997 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki v roku 15 dni 2.709,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je 27. 1. 1997 povzročil zavarovanec tožene stranke, ki je izključni krivec za škodni dogodek. V škodnem dogodku je utrpel poleg raztrganin na čelu in levi goleni, odrgnine v predelu leve pogačice in goleni, udarnino v zunanji del desnega komolca, zvin vratu ter lažji pretres možganov, zaradi katerega se mu je razvil posttravmatski psihoorganski sindrom. Sodišče mu je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v višini 7.000,00 EUR od zahtevanih 10.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR, za psihične bolečine za skaženost 800,00 EUR od zahtevanih 1.300,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.500,00 EUR od zahtevanih 30.000,00 EUR. Skupno mu je tako prisodilo odškodnino v višini 23.500,00 EUR. Ker je bilo delno o odškodnini za nepremoženjsko škodo v višini 7.500,00 EUR s pripadki že pravnomočno razsojeno s sodbo P 794/1999 z dne 11. 7. 2008 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1098/2009 z dne 6. 5. 2009, je sodišče štelo, da za negmotno odškodnino v taki višini tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom in da o zahtevku v tem obsegu ni več dopustno odločati. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je tožena stranka že izvršila delno izplačilo odškodnine v višini 7.600,00 EUR, kar v valoriziranem znesku znese na dan izdaje sodbe 7.714,00 EUR, zato je sodišče prisodilo tožniku še razliko. Tako je štelo, da znaša razlika, ki jo je dolžna plačati tožena stranka še 10.086,00 EUR. Od te odškodnine je v skladu z določbo člena 277 v zvezi s členom 324 ZOR prisodilo zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2002 dalje. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke v tej pravdni zadevi.

Tožeča stranka s pravočasno pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava (ZPP čl. 338 točka 1 in 3). Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ko je znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka izplačala, upoštevalo dvakrat. S sodbo z dne 11. 7. 2008 (P 794/1999) je bilo pravnomočno razsojeno o delu odškodnine, tožena stranka pa je nato v mesecu oktobru 2008 ta znesek izplačala. Sodišče je napačno štelo, da ima tožeča stranka izvršilni naslov za znesek, ki je bil prisojen s prvo sodbo, nato pa je od celotne odškodnine odštelo znesek, ki ga je tožena stranka plačala. To kar je tožena stranka plačala je plačala po delno pravnomočni sodbi, kar izhaja tudi iz njenega dopisa z dne 14. 10. 2008. Zato bi sodišče moralo od prisojene odškodnine odšteti le dejanski znesek, ki ga je tožena stranka na račun nepremoženjske škode plačala in sicer samo valoriziran znesek 7.600,00 EUR oziroma 7.714,00 EUR ter razsoditi, da mu je tožena stranka dolžna plačati še 17.586,00 EUR. Obstaja nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izrekom sodbe. V preostalem delu pritožbe pa uveljavlja le pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava (ZPP čl. 338, točka 3) in sodišču očita, da mu je ob vseh ugotovljenih okoliščinah priznalo prenizko odškodnino. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških pravdnega postopka, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je postopek ves čas tekel zaradi plačila 30.484,00 EUR in da je na koncu postopka zvišal zahtevek glede na ugotovitve izvedenca J. J. Zato bi moralo šteti, da je njegov uspeh 100 %, saj zaradi zavrnjenega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče tudi ne bi smelo valorizirati zneska, ki ga je tožena stranka plačala na račun stroškov postopka (1.575,10 EUR), saj se valorizira le odškodnina. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo tako spremeni, da se zahtevku v celoti ugodi in da se odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka skupaj z obrestmi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka v višini 521,00 EUR.

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Izpodbija odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na prisojo odškodnine za negmotno škodo in v obrestnem delu. Po mnenju pritožnice je sodišče pri odštevanju delnega plačila spregledalo, da je bilo med strankami nesporno ugotovljeno, da je tožeči stranki 17. 10. 2008 nakazala skupno 15.191,75 EUR ker sodišče tega ni upoštevalo, saj je upoštevalo le plačano glavnico v višini 7.600,00 EUR, glavnico pravdnih stroškov v višini 1.571,20 EUR in 3,90 EUR obresti od stroškov. Sodišče ni upoštevalo plačanih obresti od nepremoženjske škode v višini 5.603,75 EUR. Na naroku 21. 1. 2011 je sodišče pogledalo obvestilo o nakazilu iz katerega med drugim izhaja, na kaj se posamezni zneski nanašajo. Zato zaključek sodišča prve stopnje o višini nepremoženjske škode in obrestih ni pravilen in se razlikuje od tistega, kar izhaja iz predložene listine. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni ali razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe v višini plačanih taks za pritožbo 267,00 EUR.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožbe tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke glede očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka: Napačni so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je poleg že pravnomočno razsojenega dela odškodnine tožena stranka še delno poravnala odškodnino v višini 7.600,00 EUR in da je v tem delu terjatev ugasnila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je postala sodba P 794/1999 z dne 11. 7. 2008 pravnomočna za znesek 7.500,00 EUR z obrestmi. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi potem, ko je toženka predložila dopis pooblaščencu tožeče stranke z dne 14. 10. 2008, kot nesporno ugotovilo delno izpolnitev obveznosti. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje napačno štelo, da ne gre za prostovoljno izpolnitev že pravnomočno razsojenega dela odškodnine in je napačno navedlo, da ima tožeča stranka za ta del že tako izvršilni naslov in da se plačilo nanaša na preostali del. Iz dopisa tožene stranke ter tudi iz navedb tožeče stranke izhaja, da je bil ta znesek nakazan na račun pravnomočno prisojene odškodnine. To dejstvo med postopkom med strankami ni bilo sporno (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 10. 9. 2010, dopis tožene stranke pooblaščencu tožeče stranke z dne 14. 10. 2008). Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka (čl.339/II. točka 14), ampak le napačen materialnopravni zaključek. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo čl. 312 ZOR, ki določa vrstni red izpolnitve in po katerem dolžnik določi, kateri dolg naj se šteje za plačanega. Toženec (dolžnik) pa je navedel, da je poravnal glavnico in obresti na podlagi pravnomočnega dela sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ob pravilni uporabi 312 čl. ZOR sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 25.300,00 EUR odštelo že s pravnomočno sodbo prisojen in plačan znesek ter valoriziran kot to v pritožbi navaja tožeča stranka na višino 7.714,00 EUR in je tako tožena stranka dolžna plačati na račun nepremoženjske škode še razliko in sicer 17.586,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje (skupno ob upoštevanju premoženjske škode 21.635,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje).

O pritožbi tožene stranke: Toženka sodišču očita, da pri plačani odškodnini sodišče ni upoštevalo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je plačala. To sicer drži, vendar pa je ta napaka odpravljena s spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Tožeči stranki je bila prisojena le še razlika med polno odškodnino in tistim, kar je bilo že plačano, zamudne obresti pa le od razlike od 1. 1. 2002. Tožena stranka je plačala na račun zamudnih obresti navedeni znesek, vendar od zneska, ki je bil že plačan na podlagi pravnomočne sodbe, o tem znesku pa sodišče ni več odločalo. Po tej sodbi je tako bila izpolnjena tako terjatev glavnice kot tudi zakonskih zamudnih obresti. Zato jih sodišče prve stopnje, niti pritožbeno sodišče, nista mogla upoštevati pri sedanjem odločanju o še preostalem znesku odškodnine. Zato ne gre za kršitev, ob spremenjenem delu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353). Pritožnica pa s pritožbo drugih odločitev ne izpodbija.

O pritožbi tožeče stranke glede primerne višine odškodnine: Tožeča stranka v tem delu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le zaradi napačne uporabe materialnega prava. Dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v sodbi obširno obrazložilo, ne izpodbija. Ne izpodbija tudi določene odškodnine za duševne bolečine za skaženost v višini 800,00 EUR.

Očitki pritožnika, da sodišče ni pravilno vrednotilo mnenja izvedencev niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je upoštevalo čas in težo trajanja bolečin, pravilno ugotovilo, da je tožnik prenašal hude bolečine le krajši čas, pa tudi bolečinsko obdobje ni bilo hudo. Tudi bodoče bolečine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso stalne, saj bo trpel občasne glavobole ter bolečine v predelu vratu. Ne držijo navedbe v pritožbi, da tožnik trpi izrazite popoškodbene glavobole. Sodišče se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca travmatologa, ki je v mnenju ocenil, da bo tožnik v bodoče trpel le občasne glavobole. Poškodba, ki jo je tožnik utrpel ni bila tako huda, da bi opravičevala celotno odškodnino, zato je odškodnina v višini 7.000,00 EUR, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje popolnoma primerna in v skladu z določbo 200. člena ZOR, ki je še veljal v času škodnega dogodka kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (OZ čl. 1060). Tudi ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni dovolj vrednotilo neugodnosti, saj je vse te upoštevalo v razumni meri, upoštevalo pa je tudi, da tožnikove poškodbe niso bile tako hude kot skuša prikazati. Sodišče je vse neugodnosti opisalo v sodbi na strani 6. Ob takšnem dejanskem stanju, ki ga pritožnik ne izpodbija, pa je sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno ovrednotilo. Pravilno pa je tudi upoštevalo, da je tožnik po tem škodnem dogodku utrpel še en škodni dogodek v letu 2002 in da je nekaj posledic nastalo tudi zaradi tega drugega škodnega dogodka, za katerega pa je tožnik že dobil odškodnino.

Odškodnina za strah v višini 2.000,00 EUR je popolnoma primerna glede na ugotovitve izvedenca o času trajanja primarnega in sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo čas trajanja in intenzivnost primarnega in sekundarnega strahu, pravilno navedlo, da se je sekundarni strah srednje intenzivnosti pri tožniku pojavil naslednjega dne, ko so se pojavile dodatne bolečine in da je trajal med fizikalno terapijo. Strah za izid zdravljenja je trajal kakšne tri mesece. Pritožnik dejanskega stanja tudi v tem delu ne izpodbija. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je diagnostika pri tožniku trajala vrsto let in da je ves ta čas prestajal tudi strah, saj se za takšno obliko škode odškodnina za strah ne priznava. Tožnikove poškodbe niso bile tako hude, da bi izzvale tako dolg sekundarni strah. Pri strahu namreč dominira element negotovosti pred bodočim razvojem dogodkov, ki so pomembni za oškodovančevo usodo. Sekundarni strah pomeni bojazen za izid zdravljenja, pred bolečinami med zdravljenjem ali pred raznimi medicinskimi posegi. Čas ustalitve posledic in s tem prenehanje negotovosti pa ne sovpada nujno z zaključkom zdravljenja ali celo s trenutkom prognoze zdravnika o možnih posledicah. Zato so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni, odškodnina v višini 2.000,00 EUR pa popolnoma primerna glede na težo poškodbe in na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o tem, da je sodišče zdaleč prenizko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina v višini 15.500,00 EUR je ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga pritožnik ne izpodbija, popolnoma primerna. Dejstvo je, da je tožnik pri starosti 50 let utrpel poškodbo, ki ni bila izredno huda, da je to poškodbo v vratu utrpel ob hudih degenerativnih spremembah kot je to navedel izvedenec in kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in da je bil pretres možganov lažji. Ocena njegove poškodbe je bila lažja telesna poškodba. Vse te okoliščine in ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da se del posledic nanaša tudi na nadaljnjo poškodbo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi v letu 2002, pa niso tako visoke, da bi upravičevale višjo odškodnino. Pri tej obliki škode se le-ta ne ocenjuje v skladu z oceno izvedenca o procentualnem zmanjšanju, zato pritožbena razglabljanja v tem delu niso utemeljena. Ne drži, da bi sodišče premalo vrednotilo dejstvo, da je tožnik ostal v posledici obravnavane nezgode omejeno zmožen za delo, saj je vse to upoštevalo. Prav tako je upoštevalo njegove prostočasne aktivnosti. Ob dejanskem stanju, ki ga je na podlagi mnenj več izvedencev ugotovilo sodišče prve stopnje, so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni, odškodnina pa popolnoma primerna. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena (ZPP čl. 353).

O pritožbi tožeče stranke zoper izrek o stroških postopka: Sodišče prve stopnje je tožnikov uspeh ocenilo z 68 % od zneska 29.648,14 EUR, kar pritožnik s pritožbo izpodbija. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je pravdni postopek ves čas tekel zaradi plačila 30.484,00 EUR in da je šele na koncu z zadnjim pripravljalnim spisom le-tega zvišal, zato sodišče tega zvišanja pri izračunu uspeha ne bi smelo upoštevati. Sodišče bi tako moralo upoštevati celoten 100 % uspeh. To pa ne drži. Sodišče je upoštevalo uspeh pritožnika z 68 %, kar je po mnenju pritožbenega sodišča korektno. Dejstvo je, da je tožnik med postopkom večkrat spreminjal zahtevek. Če bi sodišče štelo vrednost spora 30.485,00 EUR, to je vrednost, ki jo je tožnik uveljavljal pred zadnjo spremembo ko je zvišal zahtevek na 43.581,20 EUR, bi bil njegov uspeh 82%. Vendar pa ne držijo pritožnikove navedbe, da je zvišal zahtevek na 43.581,20 EUR tik pred zaključkom glavne obravnave, saj sta bili po zvišanju zahtevka še dve glavni obravnavi. Glede na zvišan zahtevek pa bi bil tožnikov uspeh le 58 %. Sicer pa tožnik niti v stroškovniku ni navedel, katero vrednost je vzel kot vrednost za izračun svojih stroškov. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje o tem, da je bil povprečni (ob upoštevanju spreminjanja) uspeh tožnika le 69 % in ne več. Zato odločitve o stroških ni spreminjalo (ZPP čl. 154/II, 155). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno valoriziralo del stroškov, ki jih je tožena stranka plačala. Valorizacija je potrebna zato, da se ti stroški spravijo na skupni imenovalec, zato ne držijo pritožnikove navedbe o tem, da je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Ko je pritožbeno sodišče obravnavalo prvo pritožbo zoper sodbo P 794/1999 je odločitev o stroških v celoti razveljavilo. Ker je tožena stranka del stroškov poravnala, je sodišče prve stopnje, ko je ponovno izračunalo stroške postopka, pravilno odbilo valorizirano vrednost teh stroškov. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da se sme znesek pravdnih stroškov odšteti le nominalno. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje pa je odločitev o stroških postopka ostala enaka, saj uspeh tožeče stranke ni več kot 68 %. Ker pa je tožeča stranka delno uspela s svojo pritožbo in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izreku spremeniti zaradi napačne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče zaključuje, da je s tem uspela s pritožbo z 27 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku tožeče stranke, pri tem pa ji ni priznalo poročila tožniku o prejeti sodbi v višini 20 točk niti 20 točk za poročilo o vloženi pritožbi. Glede na 27 % uspeh je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 134,45 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 154).