Jedro

Kolektivna organizacija mora deliti honorarje v skladu s svojimi internimi akti, morajo pa biti tudi ti interni akti v skladu z zakonom in (med drugim) določati načela delitve tako, kot to določa prvi odstavek 153. člena ZASP. Organ je torej pristojen ne samo za izvajanje nadzora nad vsebino internih aktov kolektivnih organizacij, ki določajo (tudi) pravila delitve, temveč tudi, ali se delitev honorarjev izvaja v skladu z zakonom oziroma z internimi akti, ki morajo biti usklajeni z zakonom oziroma ne smejo biti v nasprotju z njim.

Odrejena odprava ugotovljene kršitve ne presega okvira pristojnosti urada kot nadzornega organa. Tožnik je namreč kot kolektivna organizacija dolžan deliti nadomestila imetnikom avtorskih pravic že po zakonu oziroma v skladu z načeli delitve, ki jih mora sprejeti kolektivna organizacija (s svojimi internimi akti) in ki morajo biti v skladu z zakonom. Tako ne gre za razmerje, kjer bi bile stranke (tj. kolektivna organizacija in imetniki avtorskih pravic) v medsebojno prirejenem položaju in bi uresničevale pravice iz obveznosti, in bi odvisno od njihove svobodne volje vstopale v medsebojna pravna razmerja, temveč gre za obveznost tožnika kot kolektivne organizacije (ki je ustanovljena ravno s tem namenom), da zbira oziroma izterjuje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev in deli zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve. Toženka z odreditvijo odprave kršitve na v 2. in 3. točki izreka opredeljen način tudi ni posegla v mandatna razmerja med tožnikom kot kolektivno organizacijo ter njenimi člani - imetniki avtorskih pravic. Za izrek takega ukrepa pa tudi ni potrebovala izrecnega zakonskega pooblastila v ZASP, saj ji določba 162. a člena ZASP daje pristojnost za odpravo vseh ugotovljenih kršitev zakona, ki jih pri opravljanju svojega nadzorstva ugotovi.

Izrek izpodbijanega sklepa v 2. točki izreka je določljiv in zato tudi izvršljiv. Določen je namreč skupni znesek za vsako poslovno leto posebej, od katerega mora tožnik izplačati odvedeni del nadomestil, določeni so vsi prejemniki avtorskih honorarjev za vsako posamezno leto posebej, določljivi pa so tudi tisti imetniki avtorskih pravic, ki jim del nadomestil še pripada in sicer so to tisti, ki niso dali izrecnega soglasja, da se del njihovega avtorskega honorarja odvede v promocijski oziroma podoben sklad. Iz izreka tudi jasno izhaja, da je organ določil pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je bil znesek, ki bi pripadal (še) posameznemu imetniku avtorskih pravic, odveden v promocijski oziroma podoben sklad.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ ugotovil, da je tožnik od 11. 5. 2005 do vključno z letom 2010 v promocijski ali drug podoben sklad odvajal del zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil tudi tistih imetnikov avtorskih pravic, ki mu za to niso dali izrecnega soglasja, čeprav bi moral prihodek iz svoje dejavnosti nameniti le za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina kolektivne organizacije (1. točka izreka), tožniku naložil, da v roku 12 mesecev od vročitve tega sklepa odpravi navedeno kršitev tako, da del zneska 71.775,94 EUR, ki je bil brez izrecnega soglasja imetnikov pravic odveden v promocijski ali drug sklad v poslovnem letu 2005, z zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva, ko je bil odveden v promocijski ali drug sklad, razdeli med tiste imetnike pravic od skupno 23.760 prejemnikov avtorskega honorarja v tem letu, ki niso izrecno soglašali, da se del njihovega honorarja odvede v promocijski ali podoben sklad, del zneska 430.377,08 EUR, ki je bil brez izrecnega soglasja imetnikov pravic odveden v promocijski ali drug sklad v poslovnem letu 2006, z zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva, ko je bil odveden v promocijski ali drug sklad, razdeli med tiste imetnike pravic od skupno 23.445 prejemnikov avtorskega honorarja v tem letu, ki niso izrecno soglašali, da se del njihovega honorarja odvede v promocijski ali podoben sklad, del zneska 121.050,00 EUR, ki je bil brez izrecnega soglasja imetnikov pravic odveden v promocijski ali drug sklad v poslovnem letu 2007, z zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva, ko je bil odveden v promocijski ali drug sklad, razdeli med tiste imetnike pravic od skupno 22.289 prejemnikov avtorskega honorarja v tem letu, ki niso izrecno soglašali, da se del njihovega honorarja odvede v promocijski ali podoben sklad, del zneska 134.719,42 EUR, ki je bil brez izrecnega soglasja imetnikov pravic odveden v promocijski ali drug sklad v poslovnem letu 2008, z zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva, ko je bil odveden v promocijski ali drug sklad, razdeli med tiste imetnike pravic od skupno 20.802 prejemnikov avtorskega honorarja v tem letu, ki niso izrecno soglašali, da se del njihovega honorarja odvede v promocijski ali podoben sklad, del zneska 143.627,81 EUR, ki je bil brez izrecnega soglasja imetnikov pravic odveden v promocijski ali drug sklad v poslovnem letu 2009, z zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva, ko je bil odveden v promocijski ali drug sklad, razdeli med tiste imetnike pravic od skupno 34.549 prejemnikov avtorskega honorarja v tem letu, ki niso izrecno soglašali, da se del njihovega honorarja odvede v promocijski ali podoben sklad, del zneska 133.573,69 EUR, ki je bil brez izrecnega soglasja imetnikov pravic odveden v promocijski ali drug sklad v poslovnem letu 2010, z zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva, ko je bil odveden v promocijski ali drug sklad, razdeli med tiste imetnike pravic od skupno 42.707 prejemnikov avtorskega honorarja v tem letu, ki niso izrecno soglašali, da se del njihovega honorarja odvede v promocijski ali podoben sklad, in sicer tako, da bo vsak posamezni imetnik pravic poleg zneska, ki ga je prejel že po izvedeni delitvi za posamezno leto, prejel še preostali del avtorskega honorarja, ki mu za posamezno leto pripada in bi ga prejel, če ta del ne bi bil odveden v promocijski ali podoben sklad, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), tožniku odredil, da v roku 8 dni od izteka roka iz prejšnje točke izreka organu predloži dokaze o odpravi kršitve iz prejšnje točke izreka tega sklepa (3. točka izreka) in odločil, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

V obširni obrazložitvi izpodbijanega sklepa je organ navedel, da je v postopku nadzora nad delovanjem tožnika s sklepom z dne 3. 8. 2011 ugotovil, da je bil statut tožnika v obdobju od 12. 5. 2005 dalje v nasprotju s prvim odstavkom 153. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ker je omogočal odvajanje sredstev v Sklad za … brez izrecnega soglasja imetnikov pravic, zaradi česar mu je odredil, da v roku 3 mesecev odpravi to kršitev s tem, da spremeni ustrezno določbo statuta. Istočasno je začel zbirati podatke glede oblikovanja promocijskega sklada, višine odvedenih sredstev, ipd., pri čemer je tožnika večkrat pozval na predložitev ustreznih dokumentov. Ugotovil je, da je sklep z dne 3. 8. 2011, s katerim je organ ugotovil kršitev 153. člena ZASP, postal pravnomočen s sodbo naslovnega sodišča, I U 1691/2011 z dne 25. 9. 2012. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tožnika seznanil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ugotovil, da tožnik od 2005 do 2010 ni razpolagal z izrecnim soglasjem imetnikov pravic za odvajanje dela sredstev v promocijski sklad, s tem je imetnike pravic oškodoval, kar pomeni, da morajo ti prejeti ustrezen znesek. Glede višine sredstev je ugotovil, da je tožnik odvajal sredstva tako, da je vsako leto od vseh zbranih nadomestil, razporejenih v sklad za male pravice, najprej odštel stroške in nato od dobljenega zneska odvedel (še do) 10 % v promocijski sklad. To pomeni, da je vsak imetnik prejel le 90 % sredstev, ki mu pripada in mora zato tožnik izplačati vsakemu imetniku še 10 %. Organ je nato še ugotovil po posameznih poslovnih letih še število avtorjev in znesek, ki naj bi bil odveden v promocijski sklad po posameznih letih glede na posredovana letna finančna poslovna poročila ter druge listine. V namen ugotovitve višine odvedenih sredstev je opravil tudi ogled pri tožniku, o katerem je sestavil zapisnik, katerega prilogo sestavljajo tudi dokumenti, ki jih je predložil tožnik. V nadaljevanju je za vsako posamezno poslovno leto ugotovil odveden znesek glede na ugotovitve postopka. Pogodba s tožnikom in pooblastilo tožniku ne vsebujeta izrecnega soglasja imetnika pravic za odvajanje dela avtorskega honorarja ali nadomestila v promocijski sklad, prav tako kolektivna organizacija imetnikom pravic, ki bi se želeli včlaniti vanjo, ne sme določiti pogojev, ki jih ZASP ne predpisuje, in tudi ne sme pogojevati včlanitve z npr. odpovedjo dela honorarja v korist nekega sklada. Določbo v pogodbi, v kateri sestrska kolektivna organizacija (tuja KO) izrecno tožniku dovoljuje, da se del avtorskih honorarjev nameni za promocijski ali drug podoben sklad, lahko šteje za izrecno soglasje imetnika pravice. V teh primerih tožnik ni kršil 153. člena ZASP, v nasprotnih primerih pa ga je. Organ je zato odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka. Zaradi velikega števila upravičencev do sredstev, velikega števila posameznih zneskov, ki jih bo treba preračunati in izplačati ter vseh spremljajoči procesov obdelave podatkov, je organ ocenil, da bo tožnik potreboval več časa za izvedbo vseh potrebnih aktivnosti, zaradi česar je določil rok 12 mesecev.

Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep in predlagal, da sodišče sklep izreče za ničnega, podrejeno, da ga v celoti odpravi, podrejeno, da ga odpravi in vrne organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek in še podrejeno, da ugotovi nezakonitost sklepa, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi. Uvodoma je navedel, da organ za njegovo izdajo ni pristojen. Organ se je skliceval na 162. člen ZASP v povezavi s 153. členom ZASP. Iz teh določb ne izhaja, kdo je nadzorni organ, saj sta določbi tako splošni, da ne vsebujeta niti natančnih opredelitev upravne pristojnosti, niti konkretnih ukrepov oziroma dolžnosti, ki se lahko naložijo KO. Taka ureditev pa je zato problematična tudi z vidika 2. in 120. člena Ustave RS. Glede na vsebino 153. člena ZASP, ki določa način delitve na podlagi aktov KO, pa organ ne bi smel izdati sklepa s takim izrekom, saj ZASP nikjer ne določa pristojnosti organa, da lahko odredi tožniku, naj s sredstvi razpolaga v nasprotju s svojim internimi akti na podlagi sklepa organa, torej v nasprotju s statutom in na njegovi podlagi izdanimi sprejetimi letnimi načrti in drugimi akti. S tem pa je tudi jasno, da organ ni pristojen na podlagi prvega odstavka 153. člena ZASP presojati razpolaganja s sredstvi tožnika ne glede na veljavnost njegovih aktov, navedenih v tem členu. To velja še posebej, ker bi tak nadzor posegel v razmerje med tožnikom in tretjimi osebami. Sicer pa niti iz sklepa z dne 3. 8. 2011, niti v 153., 162. in 162.a členu ZASP ni določeno, da organ poleg spoštovanja določb ZASP s strani KO ugotavlja tudi neposredno zakonitost izvrševanja nalog kolektivne organizacije ne glede na veljavnost aktov kolektivne organizacije in da poleg ukrepov za odpravo neskladnosti aktov kolektivne organizacije določa tudi ukrepe za odpravo posledic kršitev določb ZASP zaradi nezakonitih aktov te KO. Sicer se pa ugotovljena kršitev iz 1. točke izreka pokriva z ugotovljeno kršitvijo iz sklepa z dne 3. 8. 2011. Nadalje – ker gre za ugotovitveno odločbo, to pomeni, da je kršitev ugotovljena šele z učinkovanjem upravne odločbe. To pomeni, da ni možno reči, da Statut ni veljal, ko še ni bila ugotovljena kršitev, torej kot da ni bil nikoli sprejet ter tako tudi ne vzpostavlja pristojnosti organa, da mimo teh aktov ugotavlja nezakonitost razpolaganja s sredstvi tožnika. Takšno razumevanje organa izhaja tudi v nezakoniti določitvi zamudnih obresti. Nikjer v ZASP ni mogoče najti izrecne pristojnosti, da organ lahko ugotavlja določene okoliščine finančnega poslovanja KO z oblastvenim upravnim aktom, niti ni v 1. točki izreka odločeno o kakšni drugi pravici ali obveznosti organa, ki bi imelo temelj v ZASP. Ker organ ni pristojen za izdajo takšnega akta, je akt ničen (1. točka 279. člena ZUP). To pa je obenem tudi bistvena kršitev določb postopka, organ pa je napačno tudi uporabil materialno pravo. Organ tudi ni bil pristojen za odločitev v 2. in 3. točki izreka. Nadzorstvena pristojnost, opredeljena v 162. členu ZASP, je utemeljena na javnopravnem razmerju med organom in tožnikom, kar je prav. Povsem napačno pa je prepričanje organa, da je na tej podlagi tudi upravičen urejati konkretna in posamična razmerja med KO ter posameznimi imetniki avtorskih pravic. Nastanek morebitnih medsebojnih terjatev med KO in imetnikom avtorskih pravic namreč ne nastane na podlagi upravnega akta, ki bi ga izdal tožnik, oziroma organ, temveč na podlagi prirejenega obligacijskega razmerja (mandatno razmerje med KO in njenimi člani – sodba Upravnega sodišča, U 940/2008 z dne 10. 6. 2010). O teh vprašanjih odloča pravdno sodišče. To za ta primer pomeni, da lahko v primeru morebitnega spora pride do uveljavljanja zasebnega interesa imetnika avtorskih pravic tudi glede razdelitve sredstev, ki bi mu morda pripadala zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Organ v nadzorstvenem upravnem postopku ne more nadomeščati določenih vidikov svobodne volje zasebnopravnih subjektov in s svojim odločanjem vzpostaviti obstoj takega spora. Tudi razlaga vsebine pooblastila organa iz 162. a člena ZASP ne more vključevati nalaganja obveznosti plačila tožnika imetnikom avtorskih pravic (podobno naslovno sodišče v I U 1056/2010 z dne 10. 5. 2011, sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 1021/2001 z dne 17. 3. 2004). Tak ukrep bi moral biti izrecno določen v ZASP, pa ni. Tako sta nični tudi 2. in 3. točka izreka po 1. točki 279. člena ZUP. Obenem to pomeni bistveno kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava. Nadalje je navedel, da je izrek nedoločen. Natančnost izreka pa je še posebej pomembna v postopku, kjer se stranki določa obveznost. Iz 2. točke izreka tako izhaja, da so glede na njeno vsebino ostali neugotovljeni, s tem pa tudi nedoločeni višina obveznosti, datum, ko naj bi obveznost nastala in s tem pričetek teka zamudnih obresti, pa tudi upravičenci navedenega plačila. S tem se kažejo tudi vsebinske pomanjkljivosti samega izvedenega postopka.

Tožnik je v nadaljevanju tožbe tudi navedel, da je izrek sklepa nedoločljiv. Tožnik bi glede na 2. točko izreka moral sam ugotoviti in presoditi, kateri prejemniki avtorskega honorarja v posameznem letu niso izrecno soglašali, da se del njihovega avtorskega honorarja odvede v promocijski ali podoben sklad, kdaj so bila sredstva odvedena v tak sklad, kakšen del zneska na podlagi izračuna ob upoštevanju navedenih faktorjev pripada posameznemu imetniku pravic, itd., ta vprašanja pa so po vsebini praviloma jedro samega sodnega spora ter se o njih odloči z izrekom sodbe. Akt je tako ničen na podlagi 3. točke 279. člena ZUP, posledično obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava. Organ in tožnik pa tudi zastopata različno interpretacijo glede vprašanja izrecnega soglasja avtorjev, saj tožnik meni, da so izrecno soglašali npr. tudi vsi tisti imetniki pravic, ki so na skupščini tožnika soglašali z ustanovitvijo promocijskega sklada, kot tudi tisti, ki so s pristopnimi izjavami v članstvo izrecno sprejeli določbe statuta, organ pa trdi obratno. Prav tako so možne različne interpretacije glede tega, kdaj naj bi nastopil časovni trenutek, ko naj bi bila sredstva odvedena v tak sklad (npr. s sprejemom splošnega obračuna s strani upravnega odbora, z obravnavo na skupščini, ko so bila izvedena plačila posameznim prejemnikom). Odpira se tudi vprašanje, ali je odvedeni znesek treba vrniti tistim imetnikom pravic, ki so bili imetniki takrat, ko je bil znesek odveden, ali tistim, ki razpolagajo s pravicami danes. Ni tudi jasno, kaj za organ pomeni izvršitev sklepa, ali je treba v 12 mesecih sredstva vrniti na račune imetnikov ali je dovolj, da se vzpostavi terjatev imetnikov do tožnika za višino sredstev. Tudi v tem delu je sklep neizvršljiv in s tem ničen. Gre pa tudi za bistveno kršitev določb postopka.

Tožnik tudi meni, da je ureditev (nadzorstvena pristojnost organa) ustavno sporna, saj se lahko časovno neomejeno izvaja, pri čemer gre – kot že povedano – za zadevo, ki bi sicer lahko sodila le v sodno pristojnost. Take terjatve pa so v sodnih postopkih omejene z institutom zastaranja – 5 let. V tem primeru pa bi to pomenilo, da je tožnik z oblastvenim aktov obsojen na plačilo obveznosti, ki jih imetniki pravic ne bi mogli izterjati v sodnih postopkih. S tega vidika je položaj tožnika bistveno poslabšan, kot bi to terjalo načelo enakosti pravic – 22. člen Ustave v povezavi s 14. in 2. členom Ustave. Organ je pa tudi vseskozi razpolagal z vso potrebno dokumentacijo in informacijami tožnika ter bi lahko ob ugotovljeni nepravilnosti moral in mogel že takrat ukrepati. Država v pravice posameznika ne more posegati neomejeno in nesorazmerno dolgo – to velja tudi za pravno osebo. Glede na navedeno je predlagal, da sodišče v skladu s 156. členom Ustave prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti ZASP. Izpodbijani sklep je tudi materialnopravno napačen. Izhodišče organa je namreč napačno. Odvajanje določenih sredstev za namen socialne kulturne podpore je namreč dolgoletna tradicija (tako tudi prof. dr. Trampuž – Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic – GV Založba, Ljubljana 2007). Enako priporočilo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino predvideva, da vsaka kolektivna organizacija, ob posvetovanju s člani, deluje v smislu spodbujanja socialne blaginje članov in promocije glasbe članov, pri čemer se navedenemu namenja do 10 %. Prof. Trampuž pri tem ugotavlja, da ustanovitve takega sklada naša zakonodaja ne zahteva, bi bilo pa to umestno. Tožnik je že v postopku izkazal, da je imel sporni promocijski sklad predviden v pogodbah o članstvu imetnikov pravic (takšne pogodbe so smiselno sklenjene tudi s podpisi pooblastil in sprejemom pooblastil, s katerimi so člani soglašali z določbami statuta), v statutu in v recipročnih bilateralnih pogodbah. Tudi predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izvajanju večozemeljskih licenc za pravice glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu poudarja pomen namenjanja določenega dela sredstev za kulturne oziroma promocijske namene. Tudi organ je bil očitno sprva mnenja, da so promocijski skladi dopustni, saj je s sklepi tožniku naložil, da mora ta vprašanja obravnavati skupščina. Tako si prihaja v nasprotje s svojimi prej izdanimi sklepi. Iz sklepa z dne 7. 2. 2014 (objavljenega na spletni strani organa) pa tudi izhaja, da je organ Zavodu IPF naložil odpravo kršitev in sicer naj bi Zavod kršil svoja pravila delitve zbranih sredstev, ker naj bi oblikoval delilno maso in odvajal sredstev v poseben promocijski sklad brez sprejetih sklepov skupščine, kar pomeni, da mu ni naložil vračila sredstev, temveč le sprejem na skupščini. Organ pa tudi različne kolektivne organizacija obravnava različno. Predlagal je, kot zgoraj navedeno, priglasil pa je tudi stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da je tožnik kot kolektivna organizacija dolžan deliti zbrana sredstva imetnikom pravic, zato ni potrebno, da bi imetniki pravic postavljali zoper tožnika kakršnekoli zahtevke. V obravnavanem primeru gre za nadzor organa po uradni dolžnosti, zato ni podane kršitve, če organ v postopek ni povabil morebitnih tretjih oseb, ki bi dale pobudo za uvedbo postopka. Organ je tudi po zakonu dolžan izvajati nadzor. Sklep, presojan v zadevi I U 1691/2011, in izpodbijani sklep pa nista povezana, ker gre za dve različni kršitvi. Tožnik tudi nima prav, da bi organ že s tem, ko bi v postopku nadzora ugotovil, da interni akti tožnika niso v skladu z ZASP in naložil tožniku njihovo uskladitev z ZASP, opravil svoje naloge nadzornega organa po ZASP. Glede na namen KO pa ne gre samo za obligacijsko razmerje med KO in imetnikom pravic, saj KO upravlja te pravice po ZASP. Toženka tudi ne meni, da je izrek nedoločljiv in nedoločen, saj vsebuje vse sestavine izreka po 213. člena ZUP. Tožnik pa ima vse podatke, da lahko ta izrek izvrši. Ureditev tudi ni protiustavna. Pravice iz 147. člena ZASP tožnik na podlagi tretjega odstavka 151. člena ZASP upravlja brez pogodbe z avtorjem, torej zgolj po ZASP. Zato ni mogoče domnevati, da ti imetniki pravic kakor koli soglašajo z ustanovitvijo posebnih skladov, saj se ne včlanijo v KO in posledično ni mogoče reči, da sprejemajo pogoje članstva. V promocijske sklade bi bilo mogoče odvajati del sredstev le v primeru, ko bi se avtor, ki bi sklenil pogodbo s KO, izrecno odpovedal delu sredstev in izrecno pooblastil KO, da jih porabi za določene namene. Toženka je tudi zavrnila navedbe tožnika o različnem obravnavanju različnih kolektivnih organizacij in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče uvodoma navaja, da se bo do tožbenih ugovorov opredeljevalo po posamičnih tožbenih razlogih.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu sklep, s katerim je organ s 1. točko izreka ugotovil, da je tožnik kršil prvi odstavek 153. člena ZASP, z 2. točko naložil tožniku odpravo ugotovljene kršitve na tam opredeljen način, s 3. točko pa tožniku naložil še, da organ seznani z odpravo kršitve.

V zvezi s tožbenimi navedbami glede nepristojnosti upravnega organa za odločanje v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče odgovarja naslednje: Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je organ pri svojem odločanju oprl na prvi odstavek 153. in prvi odstavek 162. a člena ZASP. Po prvem odstavku 153. člena ZASP mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina kolektivne organizacije. Po prvem odstavku 162. a člena ZASP pa pristojni organ s sklepom odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve določb tega zakona. Tožnik se pri svojem ugovoru (poleg na prvi odstavek 162. a člena ZASP) sklicuje še na prvi odstavek 162. člena ZASP, ki določa, da pristojni organ nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge s tem zakonom, saj meni, da gre za presplošno ureditev, zlasti z vidika načela pravne države ter opravljanja funkcije javne uprave v skladu z ustavo in zakonom.

Ne glede na to, da ZASP v 162. in 162. a členu konkretno ne poimenuje organa, ki opravlja nadzor nad kolektivnimi organizacijami, ta pomanjkljivost ni tolikšna, da bi se zato postavilo vprašanje pristojnosti upravnega organa, ki je izdal sklep. Pred uveljavitvijo ZASP-B je bila izrecno določena pristojnost urada kot nadzornega organa, s spremembo ZASB-B pa je v zgoraj citiranih določbah navedeno ''pristojni organ''. Vendar pa to še ne pomeni, da urad za odločanje v obravnavanem primeru ni bil pristojen. ZASP namreč določa konkretne naloge upravnega organa, kateri organ jih opravlja, pa določa Uredba o organih v sestavi ministrstev. Po drugem odstavku 6. člena te uredbe Urad za intelektualno lastnino opravlja upravne in strokovne naloge na področju varstva industrijske lastnine in varstva avtorskih in sorodnih pravic. Torej je urad tisti organ, ki je (izhajajoč iz sistemske ureditve – tudi prejšnje) ter ob upoštevanju citirane določbe uredbe, pristojen za izdajo izpodbijanega sklepa. Tako se je sodišče opredelilo tudi že pri izdaji sklepa v zvezi s tožnikovo zahtevo za začasno odredbo, I U 387/2014 z dne 14. 5. 2014, ki ga je potrdilo Vrhovno sodišče RS s svojim sklepom, I Up 200/2014 z dne 11. 6. 2014. Sodišče nadalje še navaja, da je nadzor urada kot pristojnega organa nedvomno podan tudi pri ugotavljanju upoštevanja določbe prvega odstavka 153. člena ZASP oziroma 153. člena ZASP v celoti v zvezi s poslovanjem kolektivne organizacije. Glede na drugi in tretji odstavek 153. člena ZASP mora kolektivna organizacija sredstva za avtorske honorarje deliti v skladu s pravili o delitvi, načela delitve pa so določena v statutu kolektivne organizacije in morajo izključevati vsako arbitrarnost. To pa pomeni ne samo, da mora kolektivna organizacija deliti honorarje v skladu s svojimi internimi akti, temveč morajo biti tudi ti interni akti v skladu z zakonom in (med drugim) določati načela delitve tako, kot to določa prvi odstavek 153. člena ZASP. Organ je torej pristojen ne samo za izvajanje nadzora nad vsebino internih aktov kolektivnih organizacij, ki določajo (tudi) pravila delitve, temveč tudi, ali se delitev honorarjev izvaja v skladu z zakonom oziroma z internimi akti, ki morajo biti usklajeni z zakonom oziroma ne smejo biti v nasprotju z njim. S sodbo, I U 1691/2011 z dne 25. 9. 2012 (na katero opozarja tudi tožnik), je tako naslovno sodišče potrdilo sklep organa, ki je ugotovil, da tožnik krši prvi odstavek 153. člena ZASP in mu naložilo odpravo kršitve s spremembo 11. člena Statuta tožnika tako, da bo delitev prihodka iz njegove dejavnosti za druge namene kot za avtorske honorarje članov in pokrivanje stroškov poslovanja mogoča le ob izrecnem soglasju posameznega imetnika avtorske pravice. Ker je sodba postala pravnomočna 25. 9. 2012, iz podatkov vpisnika naslovnega sodišča pa ne izhaja, da bi bila zoper sodbo vložena revizija na Vrhovno sodišče RS, je utemeljeno sklepati, da je tožnik kršitev po tem sklepu že odpravil. Torej organ z izdajo izpodbijanega sklepa v tem upravnem sporu tožniku ni odredil delitve prihodkov v nasprotju z tožnikovimi internimi akti (saj morajo biti ti usklajeni z zakonom oziroma kot je tožniku naložil organ s svojim sklepom z dne 3. 8. 2011), temveč, da odpravi kršitev, storjeno s tem, ko je tožnik kljub neizkazanemu izrecnemu soglasju imetnikov avtorskih pravic odvajal del nadomestil v promocijski oziroma podoben sklad. Pristojnost za tako ukrepanje pa organ po zgoraj citiranima 162. in 162. a člen ZASP nedvomno ima. Iz sodbe, I U 1691/2011 z dne 25. 9. 2012, v primerjavi s presojo izpodbijanega sklepa v tem upravnem sporu, pa tudi ne izhaja, da bi šlo za vsebinsko prekrivajoči kršitvi oziroma kršitvi, ki bi si bili v nasprotju, iz že povedanih razlogov. Pri presoji zakonitosti tega sklepa pa tudi ni pravno relevantno razlogovanje tožnika glede ugotovitve neveljavnosti Statuta in učinkovanja te ugotovitve, saj je bilo to – kot že navedeno - predmet obravnavanja v zadevi I U 1691/2011. Sodišče se zato s tožnikom ne strinja, da je 1. točka izreka izpodbijanega sklepa nična iz razloga po 1. točki 279. člena ZUP, s tem pa tudi ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka in kršeno materialno pravo.

V zvezi s tožbenimi navedbami glede nepristojnosti za odločanje upravnega organa v 2. in 3. točki izreka sodišče odgovarja, kot sledi: V 2. in 3. točki izreka odrejena odprava ugotovljene kršitve iz 1. točke izreka tudi po presoji sodišča ne presega okvira pristojnosti urada kot nadzornega organa. Tožnik je namreč kot kolektivna organizacija dolžan deliti nadomestila imetnikom avtorskih pravic že po zakonu oziroma v skladu z načeli delitve, ki jih mora sprejeti kolektivna organizacija (s svojimi internimi akti) in ki morajo biti – kot že rečeno v 11. točki obrazložitve – v skladu z zakonom. Tako ne gre za razmerje, kjer bi bile stranke (tj. kolektivna organizacija in imetniki avtorskih pravic) v medsebojno prirejenem položaju in bi uresničevale pravice iz obveznosti, in bi odvisno od njihove svobodne volje vstopale v medsebojna pravna razmerja, temveč gre za obveznost tožnika kot kolektivne organizacije (ki je ustanovljena ravno s tem namenom), da zbira oziroma izterjuje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev (6. točka prvega odstavka 146. člena ZASP) in deli zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve (7. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Glede na povedano organ z odreditvijo odprave kršitve na v 2. in 3. točki izreka opredeljen način tudi ni posegel v mandatna razmerja med tožnikom kot kolektivno organizacijo ter njenimi člani - imetniki avtorskih pravic. Za izrek takega ukrepa pa organ tudi ni potreboval izrecnega zakonskega pooblastila v ZASP (kot navaja tožnik v tožbi: ''da lahko odredi, da mora kolektivna organizacija imetnikom avtorskih pravic izplačati sredstva v določeni višini''), saj organu določba 162. a člena ZASP daje pristojnost za odpravo vseh ugotovljenih kršitev zakona, ki jih pri opravljanju svojega nadzorstva ugotovi. Tako tudi 2. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa nista nični iz razloga po 1. točki 279. člena ZUP, s tem pa tudi ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka in kršeno materialno pravo.

V zvezi s tožbenimi navedbami glede nedoločnosti izreka izpodbijanega akta sodišče pa odgovarja naslednje: Po 213. členu ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek); izrek mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (šesti odstavek).

Po presoji sodišča je izrek izpodbijanega sklepa v 2. točki izreka določljiv in zato tudi izvršljiv. Določen je namreč skupni znesek za vsako poslovno leto posebej, od katerega mora tožnik izplačati odvedeni del nadomestil (te zneske je organ pridobil iz dokumentov tožnika npr: iz letnih poročil po posameznih letih oziroma drugih dokumentov, predloženih s strani tožnika), določeni so vsi prejemniki avtorskih honorarjev za vsako posamezno leto posebej (tudi te podatke je organu posredoval tožnik sam), določljivi pa so tudi tisti imetniki avtorskih pravic, ki jim del nadomestil še pripada in sicer so to tisti, ki niso dali izrecnega soglasja (v katerih primerih se šteje, da ni bilo podano izrecno soglasje imetnika avtorskih pravic, je razložil organ v svoji obrazložitvi), da se del njihovega avtorskega honorarja odvede v promocijski oziroma podoben sklad (tudi te podatke tožnik nedvomno ima). Iz izreka tudi jasno izhaja (oziroma je tako v izreku navedeno), da je organ določil pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je bil znesek, ki bi pripadal (še) posameznemu imetniku avtorskih pravic, odveden v promocijski oziroma podoben sklad. Po presoji sodišča tudi ni možna različna interpretacija izvršitve dane odredbe in sicer je organ odločil tako (kot je tudi navedeno v drugem delu 2. točke izreka sklepa), da bo vsak posamezni imetnik pravic poleg zneska, ki ga je že prejel po izvedeni delitvi za posamezno leto, prejel še preostali del avtorskega honorarja, ki mu za posamezno leto pripada itd., iz česar sledi, da je točno določeno, da mora tožnik v 12 mesecih od vročitve sklepa (v tem času mora tožnik namreč odpraviti kršitev) vrniti denar posameznim imetnikom avtorskih pravic. Določljiv pa je tudi (še) neizplačani del zneska, ki pripada posameznemu imetniku avtorskih pravic, saj je jasno, kolikšen del zneska (v internih aktih tožnika je namreč bil določen način odvajanja v promocijski sklad) je bil odveden v promocijski oziroma podoben sklad od vsakega nadomestila, ki jih je zbral tožnik. Kot že presojeno v 13. točki obrazložitve te sodbe, pa glede na opredeljene okvire pristojnosti, ki jih organu daje 162. a člen ZASP, tudi ni v nasprotju s tem zakonom in ZUP, da mora tožnik o odpravi kršitve obvestiti organ, tako kot je to določeno v 3. točki izreka sklepa. Po tem, ko bo tožnik organ seznanil, da je odpravil kršitev, bo organ v postopku nadzora namreč lahko preveril, ali je tožnik kršitev odpravil v skladu z odredbo organa ali ne.

Sodišče se tudi v celoti strinja z razlogovanjem organa o vprašanju, kdaj se šteje, da je podano izrecno soglasje posameznega imetnika avtorskih pravic. O tem se je sodišče (deloma) izreklo tudi že v sodbi, I U 1691/2011 z dne 25. 9. 2012, ko je v 8. točki obrazložitve med drugim navedlo, da ''kot je pravilno razlogoval že organ, avtor v primerih obveznega kolektivnega upravljanja pravic (za kar gre v obravnavanem primeru) ne sklepa individualne pogodbe za upravljanje s kolektivno organizacijo, ker teh pravic ne more osebno upravljati (tretji odstavek 151. člena ZASP, 1. točka 147. člena ZASP), kar pa tudi pomeni, da ni mogoče domnevati, da avtor sprejme oziroma se strinja z vsemi pogoji svojega članstva, ki jih predvideva temeljni akt kolektivne organizacije (še zlasti, če so ti v nasprotju z ZASP oziroma če posegajo v avtorjevo pravico do honorarja). Tudi sodno varstvo zoper sklepe skupščine, s katerimi se avtor ne bi strinjal, ne more nadomestiti njegovega izrecnega soglasja, ki bi moralo biti dano že ob morebitnem sprejemanju takšnega pogoja članstva, ne pa po že njegovem sprejetju.'' Sodišče še dodaja, da glasovanje na skupščini posameznega imetnika avtorske pravice o oblikovanju promocijskega sklada tudi ne pomeni njegovega izrecnega soglasja, prav tako pa ni možno šteti kot izrecno soglasje pristopno izjavo za članstvo v kolektivni organizaciji posameznega imetnika avtorskih pravic in posledično strinjanje z sprejetimi internimi akti KO. Ker je tako jasno opredeljeno, kdaj šteti, da je podano izrecno soglasje, je tudi v tem delu izrek določljiv. Glede na povedano 2. točka izreka izpodbijanega sklepa tudi ni nična iz razloga po 3. točki 279. člena ZUP, s tem pa tudi ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka in kršeno materialno pravo.

Sodišče tudi ne sprejema tožnikovega ugovora o ustavni spornosti opisane ureditve nadzora po ZASP, predvsem z vidika prej opredeljenega razmerja med tožnikom in imetniki avtorskih pravic ter v obligacijskih razmerjih določenega zastaranja terjatev 5 let po OZ. V obravnavani zadevi gre za odločanje v upravnem postopku po določbah ZASP, ki ne predpisuje časovnih omejitev za postopanje organa oziroma izvajanje določenih dejanj organa v postopku. Že sama različna narava postopkov (v tem primeru gre za upravni postopek, OZ pa vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja – prvi odstavek 1. člena OZ) zastaranja kot roka za opravo dejanj v upravnih postopkih ni možno upoštevati. Nadalje na ustavno spornost ureditve (po tožnikovem mnenju gre za kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave RS) tudi ne kaže dejstvo, da v primeru uveljavljanja materialnopravnih zahtevkov iz naslova nadomestil imetnik avtorskih pravic, ki bi tak zahtevek uveljavljal, pri tem ne bi bil uspešen zaradi nastopa zastaranja (346. člen OZ – splošni zastaralni rok 5 let), medtem ko je na drugi strani organ z izpodbijanim sklepom tožniku odredil odpravo kršitve z izplačilom dela nadomestil imetnikom avtorskih pravic, za katere je terjatev že zastarala. Kot že povedano, mora tožnik kot kolektivna organizacija delovati v skladu z določbami ZASP, pri čemer je primarna naloga tožnika varovanje pravic avtorjev, saj je bil za tak namen tudi ustanovljen. Nadzor pristojnega organa nad zakonitostjo delovanja take pravne osebe tako nedvomno ne more biti časovno omejen, saj bi bili v nasprotnem primeru lahko prizadeti interesi imetnikov avtorskih pravic, torej tistih oseb, katerih interese oziroma pravice naj bi kolektivna organizacija varovala.

V zvezi s tožbenim ugovorom glede napačne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijanega sklepa pa sodišče še navaja: V 153. členu (ki ga je sodišče povzelo že v 11. in 13. točki obrazložitve) so določena pravila o delitvi prihodka. Tudi po presoji sodišča je pravno sklepanje organa, da citirana določba ne omogoča drugačne delitve prihodkov, kot povzeto, razen ob izkazanem izrecnem soglasju posameznega imetnika avtorskih pravic, pravilno. Sodišče je v tej sodbi že večkrat poudarilo temeljni namen ustanovitve kolektivne organizacije, tj. varstvo pravic avtorjev, zaradi česar bi pomenilo odvajanje dela nadomestil za drug namen, kot je zakonsko predvideno, brez izrecnega soglasja posameznega avtorja, poseg v pravice avtorjev. To pa ne pomeni, da ustanovitev takšnega sklada in odvajanje dela zbranih prihodkov v ta sklad ni dopustno (kot navaja tožnik v tožbi je tudi priporočljivo s strani WIPO, prof. Mihe Trampuža, ki se sklicuje v komentarju na pravne ureditve te materije v drugih državah, smiselno pa izhaja tudi iz predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic), saj je, vendar le ob že večkrat navedenem pogoju, tj. izrecnem soglasju vsakega posameznega imetnika avtorskih pravic. Sodišče pa kot odločilnega tudi ne more sprejeti argumenta tožnika, da organ v postopku nadzora drugo kolektivno organizacijo (Zavod IPF) obravnava drugače kot tožnika, saj sodišče v tem upravnem sporu omenjene zadeve ne obravnava in je ne pozna, zaradi česar ne more pritrditi tožnikovim (sicer enostranskim) navajanjem o neenakopravnem obravnavanju različnih kolektivnih organizacij s strani upravnega organa.

Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.