Jedro

Če je sklep o preiskavi pravnomočen, je ocenjevanje izpovedb v preiskavi zaslišanih prič ter listinskih dokazov za pravni sklep o obstoju utemeljenega suma nepotrebno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Kr 37499/2013 z dne 5. 11. 2013, zoper obdolženega T. L., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zagovorniki obdolženega T. L., dne 13. 11. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navajajo, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je obrazložitev utemeljenega suma v izpodbijanem sklepu povsem pavšalna, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predlogov obrambe na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora, da v obravnavanem primeru priporni razlog begosumnosti ni podan, ter da sodišče ni presodilo sorazmernosti pripora in možnosti njegove nadomestitve z milejšimi ukrepi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep o podaljšanju pripora spremeni tako, da predlog okrožnega državnega tožilstva za podaljšanje pripora zavrne oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da doslej izvedeni dokazi utemeljenega suma niso ovrgli, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja visoka stopnja nevarnosti bega obdolženca, da so očitki zahteve o neobrazloženosti ponudbe varščine brezpredmetni, ter da zahteva za varstvo zakonitosti na več mestih uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Obdolženec in njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

B.

5. Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter da izpodbijani sklep o podaljšanju pripora ne zadosti „ustavnosodnim zahtevam“ obrazloženosti utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Poudarjajo, da je obrazložitev sodišča, da v preiskavi izvedeni dokazi utemeljenega suma niso ovrgli zgolj „navidezna, pavšalna in stereotipna“, zaradi česar da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev obdolženčevih ustavnih pravic iz 19., 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6. Zatrjevana kršitev postopka ter obdolženčevih ustavnih pravic ni podana. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (sodbe I Ips 183/1999 z dne 8. 10. 1999, I Ips 63/2001 z dne 5. 4. 2001, XI Ips 44415/2010 z dne 23. 10. 2010 ter številne druge) presodilo, da ob oceni, da gre za nespremenjene okoliščine glede obstoja utemeljenega suma, v sklepu o podaljšanju pripora zadošča sklicevanje na pravnomočen sklep o preiskavi. V obravnavanem primeru je sodišče obstoj utemeljenega suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v 6. in 7. točki sklepa utemeljeno oprlo na pravnomočen sklep o preiskavi, ob tem pa ugotovilo, da v preiskavi izvedeni dokazi utemeljenega suma kot temeljnega pogoja iz prvega odstavka 201. člena ZKP, niso ovrgli. Upoštevaje navedeno bi bilo vsakršno ugotavljanje in ocenjevanje izpovedb prič zaslišanih v preiskavi ter ocenjevanje listinskih dokazov za pravni sklep o obstoju utemeljenega suma redundantno, ker je le-ta že pravnomočno ugotovljen v sklepu o preiskavi in ga ni potrebno še dodatno utemeljevati.

7. Vložniki zahteve trdijo, da je v izpodbijanem sklepu podana kršitev obdolženčevih ustavnih pravic ter absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodišče ni opredelilo do razlogov obrambe v odgovoru na predlog okrožnega državnega tožilstva za podaljšanje pripora. Poudarjajo, da je obdolženčeva obramba v odgovoru opozorila na dokaze (pogodbo z dne 31. 7. 2013, pogodbi z dne 5. 9. 2013 ter zaslišanje priče D. O.), iz katerih izhaja, da so prodajna mesta s strani obdolženca v celoti poplačana ter da je bilo njegovo ravnanje v skladu z njegovim poslovnim načrtom. Navedeni dokazi da so pravno relevantni, ker negirajo obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

8. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009, I Ips 15/2011 z dne 18. 10. 2012 in I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013) presodilo, da je kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšni meri s seboj v nasprotju, ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino.

9. Dokazi, na katere opozarjajo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti, niso pravno relevantni za presojo obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zato se sodišče v izpodbijanem sklepu do njih ni bilo dolžno opredeliti. Obdolžencu se očita, da naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil v času od 3. 2. 2009 do 28. 6. 2013, poplačila prodajnih mest in obveznosti iz naslova kreditnih kartic (pogodba z dne 31. 7. 2013, pogodbi z dne 5. 9. 2013) pa se nanašajo na čas po storjenem kaznivem dejanju, zato na obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nimajo vpliva. Kot izhaja iz odgovora obdolženčeve obrambe na predlog okrožnega državnega tožilstva za podaljšanje pripora (listovne številke od 1268 do 1270 spisa), so obdolženčevi zagovorniki šele predlagali zaslišanje priče D. O., torej navedena priča v času, ko je sodišče z izpodbijanim sklepom podaljšalo pripor še ni bila zaslišana, zato se sodišče do njene izpovedbe v izpodbijanem sklepu niti ni moglo opredeliti.

10. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti, ter da je presoja sodišča v zvezi s pripornim razlogom arbitrarna in brez ustrezne vsebinske obrazložitve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je obdolženec pred odreditvijo pripora večkrat zadrževal na Floridi v ZDA, da so njegovi otroci ameriški državljani, ki imajo plačano šolnino v tujini, da je obdolženčeva žena v ZDA za večjo vsoto denarja kupila pohištvo, da obdolženec razpolaga z večjo vsoto denarja, ki bi mu v tujini omogočila lagodno bivanje, ter da se je v Sloveniji začasno prijavil le zaradi pogojev Zakona o društvih, preden je postal predsednik Smučarske zveze Slovenije. Glede na navedene okoliščine in upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, je sodišče napravilo razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku. Takšne utemeljene presoje sodišča o obstoju nevarnosti pobega obdolženca ne morejo omajati obširne navedbe zahteve, da je center obdolženčevih osebnih, družinskih in poslovnih aktivnosti v Sloveniji, da obdolženec doslej ni storil niti enega koraka v smeri pobega, da nakup pohištva obdolženčeve žene in plačilo šolnine obdolženčevih otrok v tujini ne izkazuje obstoja nevarnosti, da bo obdolženec pobegnil, da obdolženčeva žena prebiva in se šola v Sloveniji, da v Sloveniji prebivajo tudi njeni starši, ter da begosumnosti ni mogoče utemeljevati z obrazložitvijo, da obdolženec razpolaga z večjo vsoto denarja, ki jo je obdolženec ponudil za plačilo varščine, s katerimi vložniki ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišča v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora glede obstoja pripornega razloga. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

11. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna presoja sorazmernosti in neogibne potrebnosti podaljšanja pripora oziroma možnosti njegove nadomestitve z milejšim ukrepom (plačilom varščine), kar da predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev obdolženčevih pravic iz 19., 22., 25. in 29. člena Ustave. Sodišče je razloge, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, navedlo v 8. točki na 4. strani izpodbijanega sklepa. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora za uspešno izvedbo kazenskega postopka oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim milejšim ukrepom je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da je pri obdolžencu podana visoka in konkretna nevarnost pobega iz Slovenije. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da je s takšno utemeljitvijo sodišče zadostilo zahtevam določbe drugega odstavka 202. člena ZKP in da zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni moglo odločati o sprejemu obdolženčeve varščine, saj je ta odločitev, v skladu s prvim odstavkom 199. člena ZKP, v pristojnosti preiskovalnega sodnika.

12. Vložniki zahteve trdijo, da so neutemeljeni tudi razlogi, ki jih sodišče navaja v zvezi s trajanjem podaljšanja pripora, ter da sodišče ni opravilo presoje sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Sodišče je v izpodbijanem sklepu (9. točka na 4. in 5. strani napadenega sklepa) navedlo podrobne razloge, zakaj je potrebno pripor zoper obdolženca podaljšati še za dva meseca, pri tem pa upoštevalo zahtevnost in obseg zadeve. Ugotovilo je, da bo potrebno v fazi preiskave angažirati še izvedenca finančne stroke, da sodišče še ni prejelo celotne dokumentacije, ki jo bo izvedenec pregledal, preiskovalna sodnica pa bo morala zaslišati še soobdolženca in priče ter izvesti druge pravno relevantne dokaze, poleg tega pa je potrebno zagotoviti še določen rok državnemu tožilcu, da bo sprejel eno izmed odločitev, predvidenih v drugem odstavku 184. člena ZKP. Glede na navedene razloge je podaljšanje pripora še za dva meseca sorazmerno in v skladu s pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku.

13. V nasprotju s podatki spisa je trditev zahteve, da je sodišče v izpodbijanem sklepu neutemeljeno navedlo, da bo v preiskavi potrebno zaslišati še soobdolženca, ker da je bil le-ta že zaslišan v avgustu 2013. Kot izhaja iz podatkov spisa je bil obdolženi S. P. pred preiskovalno sodnico zaslišan dne 30. 8. 2013 (listovni številki 340 in 341 spisa), vendar je takrat izjavil, da se ne bo zagovarjal. Iz predloga za podaljšanje pripora (na listovni številki 1397) pa je razvidno, da je obdolženi S. P. dne 30. 10. 2013 sporočil sodišču, da želi v fazi preiskave podati (vsebinski) zagovor.

C.

14. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.