Jedro

Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine in ne od izvedbe adaptacij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 12.683,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2003 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (nad 12.683,95 EUR do 13.000,00 EUR) pa je zavrnilo (točka I. izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 5.361,01 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II. izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, s spremembami; ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi, v vsakem primeru pa naloži tožniku v plačilo vse pravdne stroške toženca, vključno s pritožbenimi. Pritožba navaja, da je bil toženec v času, ko je tožnik opravljal adaptacije, na delu v ZDA in ni dal soglasja za izvedbo takih adaptacij, kot jih je izvršil tožnik, zaradi odsotnosti pa tudi ni mogel tožniku preprečiti teh adaptacij. Adaptacije je izvajal tožnik po lastni oceni, saj je imel namen hišo kupiti, adaptacije pa niso bile izvršene kvalitetno. Pri pregledu objekta pred začetkom dela je bilo dogovorjeno po predračunu in da bo izdan dodatni račun in sklenjena pogodba, česar tožnik ni realiziral. Ključe objekta je toženec posedoval od leta 2001 do leta 2006. Po odhodu toženca v tujino je tožnik samovoljno pričel z deli brez potrebne dokumentacije in pogodbe. V tujini je toženec bival od leta 2000 do leta 2002, vendar se ni mogel vseliti v hišo do decembra 2006, ko je poskušal usposobiti objekt za normalno bivanje. Toženec je dal izvedensko mnenje B.K. na vpogled gradbeniku F., ki je podal dne 3.12.2010 pripombe, in sicer, da je potrebno tlak, estrih dvigniti za 10 cm, ker je pod zunanjim terenom, vse preklade svetlih odprtin je treba ponovno vgraditi kot posledica nizkega tlaka, dodatno je treba vgraditi instalacije v stene in tlak, ker so nezadostne, potrebno je zamenjati vse podboje in vrata, ker so vgrajena iz neobdelanega lesa in preozka, zamenjati je treba okno v kopalnici, ker je nepravilno vgrajeno, spremeniti kanalizacijo in zgraditi zunanjo greznico, ponovno obdelati stene, ker so krive, strop je previsok, na novo izdelati dimnik, ponovno vgraditi svetle odprtine, ker so prenizke, izolirati prostore zaradi vdora vlage. Izvedenec teh nekvalitetnih del ni ocenil in jih ni odračunal od izračuna izvedenih del, zato bi moralo sodišče naložiti izvedencu dopolnitev izvedenskega mnenja v predlagani smeri ali postaviti drugega izvedenca, kot je to toženec predlagal na zadnji glavni obravnavi. Zakaj sodišče ni postavilo drugega izvedenca, v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. Nadalje izvedenec ni jasno obrazložil, po kakšnih vrednostih je ocenil adaptacije, očitno pa je, da jih je ocenil po cenah v letu 2010, zato sodišče ne bi smelo priznati tožeči stranki zamudnih obresti od leta 2003. V vsakem primeru je izterjava adaptacijskih del zastarala, saj je od izvedbe adaptacij do vložitve tožbe minilo več kot pet let. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj bi bilo treba stroške naložiti v plačilo tožniku.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje glede soglasja za adaptacijo stanovanjske hiše, saj je skrbna, vestna in prepričljiva (8. člen ZPP). Glede na pritožbene navedbe še dodaja, da ni sporno, da je bil toženec v času, ko je tožnik začel z adaptacijami, na delu v ZDA, vendar, kot to pravilno ugotovi sodišče prve stopnje, toženec s svojimi dejanji do leta 2005 ni izkazal interesa, na podlagi katerega bi tožniku želel preprečiti obnavljanje hiše. Še več, iz posredniške pogodbe med pravdnima strankama z agencijo P. d.o.o. z dne 7.2.2003 je razvidno, da je toženec tožniku priznal vlaganja v nepremičnino in sicer je bil tožnikov vložek ocenjen na 13.000,00 EUR, kolikor bi dobil, če bi se hiša prodala. Toženec je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14.2.2008 trdil, da glede na to, da je bil v ZDA, ni mogel tožnika po telefonu prepričevati, naj najprej poskrbi, da bo nepremičnina, v katero vlaga, njegova, torej, da mu ni dal soglasja za adaptacijo, ker tožnik še ni bil lastnik hiše. Na istem naroku pa je toženec izpovedal, da je rekel, da naj dobi boter (tožnik) ključ, da je lahko začel z adaptacijo, da pa bo opravljen prepis šele takrat, ko bo toženec dobil celoten denar. Toženec torej sam postavlja dve nasprotujoči si trditvi.

Toženec tudi ne more uspeti s sklicevanjem na nekvalitetno izvršitev del s strani tožnika. Iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da vizualni ogled stanovanja v času ogleda ni kazal bistvenih hib. Ko je bil izvedenec zaslišan, pa je pojasnil, da bi pripombe glede napak lahko upoštevali, v kolikor bi toženec kot naročnik del predložil projekt, iz katerega bi bilo razvidno, kaj želi iz objekta dobiti. Ker pa dela niso bila posebej naročena in je tožnik hišo obnavljal v prepričanju, da bo v njej živel, je dela prilagodil svoji presoji. Iz odgovorov izvedenca na vprašanja glede posameznih zatrjevanih napak izhaja, da je hiša ne glede na zatrjevane pomanjkljivosti funkcionalna. Ugovor tožene stranke glede nekvalitetno izvedenih del, ki jih ponovno našteva v pritožbi, je zato neutemeljen, izvedenec pa tudi ni bil dolžan ugotavljati, koliko naj bi stala sanacija stanja, kakršnega je pustil tožnik, ter nato odračunati to vrednost od vrednosti izvedenih del. Prvostopenjsko sodišče je iz teh razlogov na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 3.10.2011 utemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca, ki bi ocenil vrednost nekvalitetne izvedbe del, kot nepotreben. V sodbi sodišče prve stopnje res ni izrecno obrazložilo, zakaj je zavrnilo omenjeni dokazni predlog, vendar je iz obrazložitve razvidno, da je štelo, da se ta predlog nanaša na dejstva, ki niso pravno relevantna. Izvedba predlaganega dokaza je bila nebistvena za odločitev v tem sporu, saj je tožnik hišo adaptiral v prepričanju, da bo v njej živel, in ne po naročilu toženca, hiša pa je bila v času, ko jo je prevzel toženec, primerna za bivanje in funkcionalna. Iz teh razlogov sanacija, ki jo želi opraviti toženec, ni v povezavi z zahtevkom tožnika po povrnitvi vlaganj, zato ugotavljanje vrednosti sanacije ni bilo potrebno, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je bil toženec z izvedenimi deli nedvomno obogaten in sicer za vrednost teh del, kot jih je ocenil izvedenec. Izvedenec je, v nasprotju s pritožbenimi trditvami, jasno navedel, da je vrednost gradbenih in obrtniških del ocenil s pomočjo baze podatkov CENING z veljavnostjo v letu 2002. Prvostopenjsko sodišče je torej utemeljeno priznalo od 7.2.2003 zahtevane zakonske zamudne obresti. Neutemeljen je tudi v pritožbi uveljavljan ugovor zastaranja, saj Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS št. 87/2002; SPZ) v 48. členu določa, da zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine in ne od izvedbe adaptacij. Pritožba pa dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede obdobja tožnikove posesti predmetne stanovanjske hiše niti ne izpodbija. Povsem pavšalen je pritožbeni očitek glede odločitve o stroških postopka, zato nanj pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (350. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve in je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP), zato te stroške krije tožeča stranka sama.