Jedro

Čeprav je bila vročitev obtožnega predloga opravljena v nasprotju z določbami 2. odstavka 120. člena in 118. člena ZKP, ni mogoče sklepati, da je to vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je obsojenec izjavil, da je sprejel obtožni predlog pred glavno obravnavo (našel ga je v nabiralniku), da tega dejstva ne šteje za tako motečega, da se ne bi zagovarjal, ni se skliceval na okoliščino, da ni imel dovolj časa za pripravo obrambe in tudi ni predlagal preložitve glavne obravnave.

Izrek

Zahteva obs. I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 18.01.1999 je bil obs. I.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena denarna kazen v višini štiridesetih dnevnih zneskov, to je 93.330 SIT ter preizkusna doba dveh let. Odločeno je bilo, da mora plačati ošk. F.P. znesek 74.577 SIT in plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.02.2001 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečine.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo priporočeno po pošti dne 15.06.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti odloči v smislu 1. odstavka 426. člena ZKP.

Vrhovna državna tožilka B.B., v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 120. člena ZKP, ko vročitev obtožnega predloga obsojencu ni bila opravljena v skladu z določili 119. člena ZKP, pač pa je sodni kurir obtožni akt nabil na vrata obsojenčevega bivališča. Na splošno pa zatrjuje, da gre za takšno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Iz podatkov na listu 54 spisa je res razvidno, da je bila vročitev obtožnega akta obsojencu opravljena z nabitjem na vrata bivališča potem, ko vročevalec obsojenca ni dobil doma in mu je pustil obvestilo, kdaj bo ponovna vročitev in ga tudi takrat ni uspel dobiti. V 2. odstavku 120. člena ZKP je določeno, da je potrebno obtožni akt obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti osebno. Če to ni mogoče, mu je na podlagi določila 118. člena ZKP potrebno pustiti pisno sporočilo o naslednjem terminu vročitve in šele, če je tudi ta vročitev neuspešna, se ravna po 1. odstavku 119. člena ZKP, ki določa, da se vroči pisanje kateremu od odraslih družinskih članov obdolženca, ki so pisanje dolžni sprejeti. Če teh ni, pa se ob njuni privolitvi lahko izroči hišniku ali sosedu. Lahko pa se pisanje vroči tudi na delovnem mestu obdolženca in sicer osebi, ki je pooblaščena za sprejemanje pošte in ki je pisanje tudi dolžna sprejeti ali pa drugemu zaposlenemu, če v to privoli. V konkretnem primeru vročitev ni bila opravljena v skladu s temi določili. Vendar pa takšna kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločitve, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi na listu 56 jasno, da je obsojenec obtožni predlog našel v svojem poštnem nabiralniku pred glavno obravnavo ter je tudi izjavil, da takšne vročitve ne šteje do te mere moteče, da se ne bi zagovarjal. Potem je tudi podal svoj zagovor. To dejstvo ni vplivalo na pravico do obrambe in na kvaliteto obsojenčeve obrambe. Tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da bi način vročitve obtožnega akta kako drugače vplival na zakonitost sodbe. Ko zagovornik navaja, da predkazenski postopek ni bil voden korektno, pa je mogoče ugotoviti, da gre za njegovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa je razlog, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 2. odstavka 120. člena ZKP. Obtožni akt obsojencu ni bil vročen osebno, temveč je sodni kurir pošiljko nabil na vrata, čeprav bi moral vročitev opraviti tako, kot je določeno v 119. členu ZKP. Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je nedvomno vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Sodišče prve stopnje je z odredbo dne 17.12.1998 vabilo obsojenca na glavno obravnavo, razpisano za dne 06.01.1999. Iz poročila sodnega vročevalca (listovna št. 54) je razvidno, da obsojenca dne 21.12.1998 ni bilo doma in da je na njegovem naslovu pustil obvestilo o nadomestni vročitvi za dne 22.12.1998. Ker tudi tega dne obsojenec ni bil doma, je vročevalec sodno pošiljko nabil na vrata njegovega stanovanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je bila opravljena dne 06.01.1999, je razvidno, da je obsojenec sodišče sicer opozoril, da mu obtožni predlog ni bil vročen v smislu določb ZKP, ker ga je našel v poštnem nabiralniku neposredno pred glavno obravnavo, toda istočasno je izjavil, da zaradi učinkovitosti kazenskega postopka tega dejstva ne šteje do te mere motečega, da se ne bi zagovarjal. V tej fazi postopka obsojenec ni imel zagovornika.

Po določbi 2. odstavka 120. člena ZKP je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, osebno vročiti obtožni akt, sodbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor. Če osebne vročitve ni mogoče opraviti, ker naslovnika ni na naslovu vročanja, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri kateri od oseb, omenjenih v 119. členu ZKP, ali v hišnem predalčniku pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje (118. člena ZKP). Če vročevalec tudi potem ne najde naslovnika, postopa po 1. odstavku 119. člena ZKP, ki predpisuje, da se pisanje lahko vroči kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če se vroča pisanje na delovnem mestu naslovnika in tega ni tam, se lahko izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali komu, ki dela na istem mestu, če v to privoli.

V tej zadevi vročitev obtožnega predloga z vabilom na glavno obravnavo ni bila opravljena v skladu z navedenimi določbami ZKP. Po lastni izjavi je obsojenec sprejel obtožni predlog pred glavno obravnavo, na kateri je podal tudi zagovor. Obsojenec se tudi ni skliceval na okoliščino, da ni imel dovolj časa za pripravo obrambe in tudi ni predlagal preložitve glavne obravnave. Zato ni mogoče sklepati, da je vročitev obtožnega predloga, ki je bila opravljena v nasprotju z določbami 2. odstavka 120. člena in 118. člena ZKP, vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja konkretno, iz katerih razlogov naj bi nepravilna vročitev vabila z obtožnim predlogom obsojencu onemogočala obrambo ali jo omejila v takšni meri, da je to vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Glede na navedeno ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se v ostalem sklicuje na pomanjkljivo voden predkazenski postopek ter opozarja na okoliščino, da je bilo opravljeno fotografiranje poškodovane pločevine z očitkom sodišču, da se ni potrudilo ugotoviti, zakaj se fotografije ne nahajajo v spisu. Takšna izvajanja je ob ostali vsebini tega dela zahteve mogoče razumeti le tako, da je zaradi odsotnosti fotografij dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. S temi navedbami pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. I.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.