Jedro

Tožnik v prošnji ne navaja okoliščin, s katerimi bi izkazoval pogoje za priznanje statusa begunca, saj ekonomski razlogi nedvomno ne predstavljajo razlogov (in v posledici katerih bi bil prosilec preganjan), določenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1. Tudi drugi sklop okoliščin je po oceni sodišča toženka pravilno presodila kot okoliščine, ki ne izkazujejo dejstev, ki so pomembna za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, tako po drugem kot po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Pri tožniku gre namreč izključno za spor med sorodniki (iz zasebnih družinskih razlogov), kot je v izpodbijani odločbi tudi v zadostni meri pojasnjeno, sorodniki pa glede na citirani 24. člen ZMZ-1 in njegov namen tudi po presoji sodišče praviloma ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju ..., Ljudska demokratična republika Alžirija, kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe je toženka navedla, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje in tudi kasneje v postopku tožnik ni predložil osebnega dokumenta, ki bi bil namenjen izkazovanju njegove istovetnosti. Toženka je s tožnikom opravila osebni razgovor, ob prisotnosti njegovega pooblaščenca. Iz njegove prošnje ter podatkov spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik kot razloge za vložitev prošnje navedel družinske težave, ki so se začele konec leta 2011, ker ga je svakinja obtožila posilstva, zaradi česar ga je njegov brat hotel ubiti oziroma pretepsti skupaj s njenimi brati, kasneje so mu slednji zlomili roko. Zdravnik, ki mu je roko oskrbel, mu je svetoval, naj dogodek prijavi policiji, česar pa ni storil, ker ni hotel, da bi se družinske težave še stopnjevale. Preselil se je v kraj ... in zamenjal službo, kjer je bil vse do 2016, ko se je vrnil nazaj na obisk v ..., ko so se ponovno začele težave in so ga hoteli ubiti z nožem. Branil se je in nekoga ranil. Staršem je povedal, da bo moral nekoga ubiti, če ostane v Alžiriji. Vrnil se je v ..., vse do odhoda iz države 27. 3. 2017. Dogodkov ni prijavil policiji, ker je se bal za materino življenje. V izvorni državi ni imel drugih težav, kot težave zaradi obtožbe posilstva in zaradi pomanjkanja dela in zaslužka. Toženka je ob upoštevanju 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odločila, da je treba tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisa dogodkov je namreč jasno razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Iz navedb tožnika je razvidno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialno ekonomskih stisk. Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti ugotovljena vzročna zveza. Ker pa v obravnavanem primeru ni tako, je treba njegovo prošnjo zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Iz opisane situacije v zvezi s fizičnim nasiljem nad tožnikom pa ni mogoče sklepati, da policija ne bi bila sposobna tožniku nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, torej ni mogoče zaključiti, da zaščita tožniku ne bi bila nudena v primeru njegove prijave. Tožnik pa tudi prihaja iz varne izvorne države Alžirije (Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav), oziroma se je sam deklariral za njenega državljana. V njegovih navedbah tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tako je treba zavrniti njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede na povzete okoliščine v tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 3. Tožnik je v tožbi najprej navedel, da pooblaščenka vlaga to tožbo na njegovo izrecno zahtevo. Toženka je kršila pravico do izjave v postopku, ker je bila pooblaščencu tožnika ob podaji prošnji izrecno odvzeta pravica zastavljanja vprašanj. Strah tožnika izhaja iz ravnanja brata ter težav ekonomsko socialne narave. Zato je preuranjen in napačen zaključek toženke, da razlogi tožnika niso takšne narave, da bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ne gre za izključno ekonomske težave, temveč za tudi drug vidik ogroženosti. Težave so se začele, ko ga je bratova žena v 2011 obtožila posilstva, od takrat naprej pa so ga brat in bratje svakinje hoteli ubiti in zaradi posledic je moral v bolnišnico. Kmalu potem se je preselil v ..., 2016 pa se je vrnil v ... in ponovno so ga brat ter bratje svakinje skušali pretepsti in ubiti. Zato je ponovno odšel v ..., od koder je potem tudi odšel iz države. Toženka bi tako morala resneje preučiti intenzivnost groženj. S tem, ko se je preselil v drug kraj in na ta način skušal rešiti težave v zvezi z nasiljem, pa se je znašel v ekonomskih težavah, kjer si kljub delu ni uspel zagotoviti osnovnih sredstev za življenje. Že iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih sredstev, za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zato je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka ni preverjala tožnikovih navedb glede možnosti zaščite v izvorni državi, problematike družinskih sporov ter ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnega in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Tako tudi sodišče v sodbi, I U 1005/2016. Tožnik je predlagal, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in se sklicevala na obrazložitev odločbe. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. Toženka je svojo odločitev sprejela na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Ta določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Med strankama (tožnik sicer v postopku ni predložil nobenih osebnih dokumentov, ki bi izkazovali njegovo istovetnost) ni sporno, da je tožnik državljan Alžirije in da je tožnikova izvorna država Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom. Po 61. členu ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v tem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, porabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po prvem odstavku navedene določbe se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (druga alineja). Če so izpolnjeni navedeni pogoji, pristojni organ v skladu s 5. alinejo prvega odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

8. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek).

9. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1. Po zadnje navedeni določbi resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

10. Kdo so lahko subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, je določeno v 24. členu ZMZ-1, in sicer država (državni organi izvorne države), politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Navedeno pomeni, da so praviloma državni organi izvorne države tisti, ki lahko izvajajo preganjanje ali resno škodo. Če državo nadzorujejo stranke ali organizacije, kjer državne oblasti sploh ni ali je tako šibka, da ne more nadzorovati države, lahko tudi stranke ali organizacije izvajajo preganjanje ali resno škodo. Izjemoma so lahko subjekti preganjanja tudi nedržavni subjekti (npr. pripadniki večinske narodnosti, pripadniki večinske veroizpovedi, kriminalne združbe …), vendar le pod pogojem, da subjekti zaščite ne morejo ali nočejo nuditi zaščite prosilcu. To pomeni, da mora prosilec ob neposredni nevarnosti preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, kolikor dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ne bi bila zagotovljena, lahko uspešno uveljavlja razloge preganjanja ali resne škode.

11. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov (enako pa izhaja tudi iz tožbe), tožnik ne zatrjuje, da je imel v Alžiriji težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč navaja, da je izvorno državo zapustil zaradi socialno-ekonomskih razlogov in družinskih sporov.

12. V zvezi s prvim sklopom okoliščin je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik v prošnji ne navaja okoliščin, s katerimi bi izkazoval pogoje za priznanje statusa begunca, saj ekonomski razlogi nedvomno ne predstavljajo razlogov (in v posledici katerih bi bil prosilec preganjan), določenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1. 13. Tudi drugi sklop okoliščin je po oceni sodišča toženka pravilno presodila kot okoliščine, ki ne izkazujejo dejstev, ki so pomembna za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, tako po drugem kot po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Pri tožniku gre namreč izključno za spor med sorodniki (iz zasebnih družinskih razlogov), kot je v izpodbijani odločbi tudi v zadostni meri pojasnjeno, sorodniki pa glede na citirani 24. člen ZMZ-1 in njegov namen tudi po presoji sodišče praviloma ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode. Poleg tega je tožnik navedel, da groženj in pretepanj zaradi suma posilstva policiji sploh ni prijavil, zaradi česar ni mogoče na tej podlagi (torej zgolj z upoštevanjem njegove izjave, ki ni z ničemer izkazana) sklepati (niti s stopnjo verjetnosti), da mu policija ne bi nudila ustrezne zaščite, če bi zanjo zaprosil. 14. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda, kot jo opredeljuje citirani 28. člen ZMZ-1, torej, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali da bi bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, ali da bi mu vrnitev v izvorno državo predstavljala resno grožnjo za življenje ali osebnost kot civilista zaradi samovoljnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, temveč celo navaja, da v izvorni državi ni bil nikoli ogrožen. Zato pa tudi ni mogoče slediti nadaljnjemu tožbenemu razlogovanju, da gre lahko za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj že trditvene podlage za to ni najti v podatkih spisa.

15. Glede na povedano pa se tožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na sodbo naslovnega sodišča, I U 1005/2016, v kateri je sodišče med drugim zapisalo: Le v primeru, če so trditve prosilca takšne, da je kljub zatrjevanim kršitvam človekovih pravic mogoče že na prvi pogled in brez poglobljene analize oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode po ZMZ, potem bo mogoče prošnjo prosilca zavrniti v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. V nasprotnem primeru, ko torej neintenzivnost dejanj ni tako očitna, pa bo potrebno opraviti redni postopek in v okviru ugotavljanja dejanskega stanja z natančnejšo analizo njegovih izjav in morebitnih drugih dokazov ter vsekakor informacij o stanju v izvorni državi ugotoviti, ali so zatrjevane kršitve človekovih pravic zares takšne, da bi lahko utemeljevale podelitev mednarodne zaščite. V obravnavanem primeru se sodišče namreč strinja z oceno toženke, da mora biti strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve individualno utemeljena, kar pa iz tožnikovih izjav ne izhaja, zaradi česar pa toženki tudi ne gre očitati neresne obravnave intenzivnosti groženj in napačnega oziroma preuranjenega zaključka, da tožnik ni izkazal pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Toženka pa zato tudi ni bila dolžna pridobiti splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi.

16. Glede zatrjevane kršitve pravil postopka, da je bila pooblaščencu tožnika ob podaji tožnikove prošnje za mednarodno zaščito izrecno odvzeta možnost postavljanja dodatnih vprašanj, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do izjave (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), pa sodišče ugotavlja, da to sicer drži (zapisnik z dne 31. 1. 2018), vendar pa je bila ta možnost pooblaščencu tožniku zagotovljena na osebnem razgovoru tožnika v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, to možnost pa je - kot izhaja iz zapisnika z dne 20. 2. 2018 - pooblaščenec tožnika tudi izkoristil. Do kršitve načela zaslišanja stranke tako po presoji sodišča ni prišlo.

17. Ob tem pa sodišče še dodaja, da je imel tožnik v postopku ves čas ob sebi pooblaščenca, ki je skrbel za njegove pravice ali pravne koristi, poleg tega je bil tožnik dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo, toženka pa se je v izpodbijani odločbi do vseh navedb oziroma razlogov opredelila in jih pravilno ocenila, torej ne samo glede ekonomskih razlogov, temveč tudi glede družinskih težav tožnika oziroma zatrjevane ogroženosti tožnika s strani njegove družine.

18. Ugotovitev toženke, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1), in ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1), na kateri izpodbijana odločba temelji, je zato pravilna in na zakonu utemeljena. Toženka pa je zato imela tudi podlago, da je o tožnikovi prošnji odločila v pospešenem postopku.

19. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno voden in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.