Jedro

Vrnitev kmetijskih zemljišč v posest, na katerih so vzpostavljeni trajni nasadi, je odvisna od izteka rodnosti nasada, kar pomeni, da je v vsakem primeru potrebno ugotoviti, kdaj se rodnost nasada izteče in na tej podlagi odločiti o nadaljnji uporabi zemljišča, saj je 10 let zgornja meja, do katere zavezanec sme uporabljati zemljišče.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 24.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z delno odločbo Sekretariata za gospodarstvo in občo upravo občine ... z dne 21.12.1992 je odločeno, da se upravičencema M. in J.T. vrnejo v last zemljišča par. št. 791, 792 in 793/1, vl. št. 129, na katerih ima pravico uporabe podjetje .... Navedena zemljišča ostanejo v posesti zavezanca do izteka rodnosti vinograda, vendar ne več kot 10 let od pravnomočnosti odločbe. Po pravnomočnosti odločbe se po uradni dolžnosti pri navedenih zemljiščih v zemljiško knjigo vpiše lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev vsakega do ene polovice.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi navaja, da je obravnavano zemljišče zasajeno s trajnim nasadom (vinograd, sadovnjak), zato je v skladu z določbo 28. in 22. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 55/92) bilo pravilno vrnjeno samo v last in ne tudi v posest, saj je namen te določbe zavezancu omogočiti, da prilagodi svojo dejavnost spremenjenim razmeram. Ugovor glede površinske razlike parc. št. 792 je prav tako neutemeljen, saj je ugotovljeno, da je vrednost premoženja ob podržavljenju znašala 19.075,53 DEM, vrednost vrnjenega zemljišča brez stavbišča pa znaša 19.283,48 DEM. Zavezanec za odškodnino za stavbišče s stavbo parc. št. 83/3 pa je Slovenski odškodninski sklad (zakon o Slovenskem odškodninskem skladu, Uradni list RS, št. 7/93).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da bi zemljišče moralo biti vrnjeno tudi v posest. Parcela št. 792 - vinograd in tudi ostali parceli ležijo na začetku kompleksa zavezanca na meji z zasebnim sektorjem in so od celotnega kompleksa ločene še z asfaltirano cesto. Čeprav je bil vinograd zasajen že pred 30 leti, se zavezancu še vnaprej dovoljuje, da z njim gospodari preko zgornje meje rodnosti, ki znaša 25 do 30 let. Že med postopkom se je tožeča stranka sklicevala na določbo 23. člena ZDen in zatrjevala, da bi z vinogradom bolje gospodarila, saj je zemljišče v izmeri 6003 m2 bilo v letu 1963 zasajeno le z 849 trsi, od katerih jih je ostalo samo še 678. Ta zasajenost kaže na izrazito ekstenzivno obdelavo vinograda, ki bi ga bilo potrebno obnoviti že pred nekaj leti. Po strokovnih normativih je na 1 ha normalno zasajenih 4000 trsov, na obravnavanem zemljišču bi tako moralo biti zasajenih 2402 trsov in ne le 678. Tožeča stranka bi zagotovila racionalnejšo obdelavo, vendar v tej smeri dejansko stanje sploh ni bilo razčiščeno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Zavezanec ... v odgovoru na tožbo navaja, da se parc. št. 792 nahaja v vinogradniškem kompleksu, ki ima skupne poti in obračališča. Posamezne terase se končujejo izven parcele tožeče stranke. Vinograd je bil obnovljen v letu 1963 in zasajen s sorto sauvignon, ki še vedno daje zadovoljiv pridelek. Zaradi prilagoditve poslovanja je zahtevala pravico uporabe te nepremičnine vsaj za 5 let. Smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve obeh organov, da obravnavano kmetijsko zemljišče leži v kompleksu kmetijskih zemljišč in sicer trajnega nasada - vinograda. Tudi če je točna tožbena trditev, da obravnavane parcele ležijo na robu kompleksa, ta okoliščina sama zase še ne pomeni, da ne gre za funkcionalni kompleks, sicer pa tega tožeča stranka niti ne zatrjuje. Toda med postopkom na prvi stopnji in tudi v pritožbi je tožeča stranka zatrjevala, da je nasad star 32 let in se je tako njegova rodnost že iztekla, saj življenjska doba takega nasada znaša 25 do 30 let. Na ta ugovor tožena stranka ni odgovorila, zato ga tožeča stranka v tožbi utemeljeno ponavlja. Oba organa sicer pravilno ugotavljata, da se kmetijska zemljišča, na katerih so vzpostavljeni trajni nasadi, vračajo ob pogojih 28. in smiselni uporabi 22. člena ZDen, kar pomeni, da se v korist upravičenca podržavljenega zemljišča vzpostavi le lastninska oziroma solastninska pravica, zavezanec pa ima še naprej pravico uporabljati zemljišče za svojo dejavnost do izteka rodnosti trajnega nasada, vendar ne več kot 10 let. Odločilen je torej iztek rodnosti nasada, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotoviti (po potrebi s pomočjo izvedenca), kdaj se rodnost nasada izteče in na tej podlagi odločiti o nadaljnji uporabi zemljišča, saj je 10 let zgornja meja, do katere sme zavezanec uporabljati takšno zemljišče. Ne glede na konkretne ugovore, da se je rodnost nasada že iztekla, organ prve stopnje te odločilne dejanske okoliščine ni razčistil, ampak je v izrek odločbe enostavno povzel zakonsko besedilo. Zato bi glede na enak pritožbeni ugovor, da se je rodnost nasada že iztekla, tožena stranka morala postopati po določbi 1. odstavka 242. člena ZUP in odpraviti to pomanjkljivost. Ker tožena stranka ni ravnala tako, saj na ta ugovor niti ni odgovorila, so bila bistveno kršena pravila postopka, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je izpodbijana odločba nezakonita.

Za vračanje kmetijskih zemljišč veljajo posebna pravila, določena predvsem v določbi 27. in 28. člena zakona. Zemljišča, na katerih so trajni nasadi, kot je to v obravnavani zadevi, se vračajo v skladu z določbo 28. člena zakona, ki napotuje na smiselno uporabo 22. člena in ne tudi na 23. člen, zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to določbo in zatrjevano racionalnejšo rabo zemljišča, ki bi jo sama zagotovila.

Glede na določbo 1. odstavka 20. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 10/93) bo kot zavezanca v ponovnem postopku potrebno pritegniti v postopek Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Ker je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

O predlogu za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).