Jedro

Zahteva po pisni obliki kot konstitutivnem elementu pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, ne izhaja niti iz določil ZTPDR in ZDR/90 niti iz SKPgd (izjema je sklenitev pogodbe o zaposlitvi z zasebnim delodajalcem). Med delavcem in delodajalcem je bil torej obstoj delovnega razmerja mogoč tudi brez poprejšnje sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi, v primeru spora pa je bilo potrebno dokazati elemente delovnega razmerja. To velja tudi za delovno razmerje za določen čas, vključno z obstojem razloga za sklenitev tovrstnega delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2001 ni prenehalo na podlagi vročitve delovne knjižice tožeči stranki dne 10. 1. 2002 in še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto komercialnega direktorja, ji za čas od 1. 1. 2002 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov do plačila, razen za obdobje zaposlitve tožeče stranke drugje v času od 1. 6. 2002 do vključno 17. 9. 2002. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da med strankama ni sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Za čas od 12. 3. 2001 do 12. 9. 2001 sta sklenili pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto komercialni direktor. Pred iztekom tega obdobja sta se ustno dogovorili za podaljšanje delovnega razmerja za določen čas še do 31. 12. 2001. Delovno razmerje je bilo sklenjeno zaradi izvršitve dela, ki po svoji naravi traja določen čas (1. alinea prvega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR - Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji), t. j. dokončanje del iz pogodbe, sklenjene z B. A.. Po 31. 12. 2001 tožeča stranka ni več opravljala nobenega dela za toženo stranko.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Med drugim je obrazložilo, da je ob ugotovitvi obstoja vseh elementov pogodbe o zaposlitvi ta veljavno sklenjena tudi, če nima pisne oblike.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršena je 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker sodišči nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitev je oprta na izpoved S. M., ki je v nasprotju z navedbami v odgovoru na tožbo in nadaljnjimi navedbami tekom postopka (da bo tožeča stranka sama plačevala prispevke; da ni nastopila na delovnem mestu in delala; ni dokazano, da ni hotela prevzeti odločbe o razporeditvi). Stališče sodišča, da v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi (zlasti za določen čas) ni potrebna pisna oblika, ni pravilno. Takšna obveznost izhaja iz 11. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nadaljnji), 12. člena ZDR in 9. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadaljnji). V pogodbi o zaposlitvi za čas od 12. 3. do 12. 9. 2001 ni bilo navedeno, da se sklepa za čas trajanja posla z B. A.. Da naj bi bilo nato sklenjeno delovno razmerje za določen čas do dokončanja teh poslov, ni dokazano. Odločba o razporeditvi dokazuje, da ni šlo za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Razporeditev na drugo delovno mesto kaže, da je obstajala nadaljnja potreba po delu tožeče stranke. O prenehanju delovnega razmerja bi morala tožena stranka izdati pisni sklep, vendar je ta tožeči stranki le vročila zaključeno delovno knjižico. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da prvostopenjska sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in da ni podano v pritožbi zatrjevano nasprotje med temi razlogi oziroma med razlogi o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Vrhovno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da takšne kršitve sodišče prve stopnje ni storilo. Tudi v izpodbijani sodbi kršitev citiranega določila ZPP ni podana in jo je bilo mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je navedlo vse odločilne razloge o tem, zakaj je štelo delovno razmerje med strankama za sklenjeno za določen čas. V delu, v katerem revizija očita, da naj bi bila izpoved S. M. v nasprotju z navedbami v odgovoru na tožbo in nadaljnjimi navedbami tekom postopka, sploh ne gre za uveljavljanje absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke. Kot je razvidno iz revizijskih navedb, se tožeča stranka ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sodišče napravilo o izpovedbi S. M., vendar ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni dovoljeno izpodbijati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Izpodbijana sodba ugotavlja, da sta za čas od 12. 3. 2001 do 12. 9. 2001 stranki sklenili pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pred iztekom tega obdobja pa se ustno dogovorili za podaljšanje delovnega razmerja za določen čas še do 31. 12. 2001. Stališče sodišča druge stopnje, da neobličnost ni ovira za obstoj delovnega razmerja, je pravilno, zato tožbenemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja utemeljeno ni ugodilo zgolj zato, ker v pisni pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni bil naveden razlog za njeno sklenitev oziroma, ker sta se stranki o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas dogovorili v ustni obliki.

Pravno podlago za presojo obstoja delovnega razmerja med strankama predstavljajo določila stare delovnopravne zakonodaje (ZTPDR in ZDR iz leta 1990). Kot je obširno obrazloženo že v izpodbijani sodbi, zahteva po pisni obliki kot konstitutivnem elementu pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, ne izhaja niti iz določil ZTPDR in ZDR niti iz SKPgd, na katero izrecno opozarja revizija. Izjema je sklenitev pogodbe o zaposlitvi z zasebnim delodajalcem (gl. 121. in 122. člen ZDR), vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Med delavcem in delodajalcem je bil torej obstoj delovnega razmerja mogoč tudi brez poprejšnje sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi, v primeru spora pa je bilo potrebno dokazati elemente delovnega razmerja. To velja tudi za delovno razmerje za določen čas, vključno z obstojem razloga za sklenitev tovrstnega delovnega razmerja (ti razlogi so našteti v prvem odstavku 17. člena ZDR). Takšna stališča je Vrhovno sodišče RS glede obličnosti delovnega razmerja zavzelo že v večjem številu svojih odločb, npr. VIII Ips 146/2001 z dne 12. 3. 2002 (na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba), VIII Ips 170/2006 z dne 26. 9. 2006, VIII Ips 405/2007 z dne 6. 11. 2008, ... Glede na obrazloženo so navedbe revizije, s katerimi ta izpodbija pravilnost stališč drugostopenjskega sodišča glede obličnosti sklenjenega delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, neutemeljene.

Drugostopenjsko sodišče je ocenilo, da so bistveni elementi delovnega razmerja za določen čas izkazani (pravilno: dokazani). Stranki sta delovno razmerje za določen čas sklenili zaradi izvedbe posla iz pogodbe, sklenjene z B. A. (dobava in montaža predelnih sten), kar ustreza razlogu iz 1. alinee prvega odstavka 17. člena ZDR (izvršitev dela, ki po svoji naravi traja določen čas). Revizija neuspešno očita, da v pogodbi o zaposlitvi za čas od 12. 3. do 12. 9. 2001 ni bil naveden razlog (da se sklepa za čas trajanja posla z B. A.). Že zgoraj je bilo obrazloženo, da elemente delovnega razmerja, vključno z razlogom za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, v primeru spora stranka lahko dokaže tudi pred sodiščem. Poleg tega je ugotovitev, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno zaradi izvedbe posla z B. A., po svoji naravi ugotovitev dejanske narave, ki je v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz enakega razloga ni mogoče upoštevati tudi revizijske navedbe, da tožena stranka ni dokazala podaljšanja delovnega razmerja za določen čas do dokončanja teh poslov (t. j. do 31. 12. 2001). Ker je sodišče ugotovilo tudi obstoj preostalih elementov delovnega razmerja za določen čas (da je v času od 12. 3. 2001 do 31. 12. 2001 v okviru izvedbe posla za B. A. tožeča stranka opravljala delo v imenu in na račun tožene stranke in da je za to tudi prejela plačilo), v postopku pa ni bilo dokazano, da bi tožeča stranka tudi po 31. 12. 2001 za toženo stranko še opravljala delo, je sodišče tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas po 31. 12. 2001 utemeljeno zavrnilo.

Revizija neuspešno uveljavlja, da sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto z dne 15. 10. 2001 dokazuje, da ni šlo za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sklep z dne 15. 10. 2001 tožeči stranki ni bil vročen, torej sploh ni začel pravno veljavno učinkovati. Sodišče je naravo delovnega razmerja med strankama pravilno presojalo glede na dejansko vsebino razmerja med njima. Zakaj je utemeljeno štelo, da so v obravnavani zadevi podani vsi elementi delovnega razmerja za določen čas, pa je bilo obrazloženo že zgoraj.

Zmoten je tudi revizijski očitek, da bi o prenehanju delovnega razmerja tožena stranka morala izdati pisni sklep, namesto da je tožeči stranki le vročila zaključeno delovno knjižico. Delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno za določen čas, je prenehalo veljati s potekom določenega časa (drugi odstavek 17. člena ZDR), zato tožena stranka ni bila dolžna izdajati še posebnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.