Jedro

1. Obravnavano kaznivo dejanje bo storjeno tedaj, kadar je kršitev predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih v vzročni zvezi z nastalo nevarnostjo za življenje drugih in da je v primeru kršitve pravne norme potrebno ugotoviti, ali je posledica kršitve norme prav tista posledica, ki jo je pravna norma hotela preprečiti.

2. Omenjene določbe predpisov zavezujejo delodajalca, vendar takšnega zapisa ni moč razlagati v smeri, da je zakonska dolžnost izključno v pristojnosti osebe, ki delodajalca predstavlja, to je direktorja. Namen predpisov namreč je, da delodajalec preko svojih služb in konkretnih delavcev omogoči uresničevanje nalog in dolžnosti, ki so predpisane, pri čimer je prenos teh pooblastil odvisen od konkretnih delovnih zadolžitev, ki praviloma izhajajo iz opisa del in nalog.

3. Ne gre slediti stališču, da je bilo početje oškodovanca izredno ter nepredvidljivo oz., da se je nezgoda pripetila na stvari, ki predstavlja delo s povečano nevarnostjo in na katerem popolna zaščita nikoli ni mogoča. Ta navedba je sicer točna, ne pa tudi ocena, da je bilo ravnanje oškodovanca takšno, ki ga izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče pričakovati še sploh, ker je oškodovanec z roko segel po zagozdenemu kosu lesa šele tedaj, ko je list žage že bil v fazi zaustavitve.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obdolženih B.B. in R.E. se deloma ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se iz opisa dejanja izpusti očitek kršitve 22. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu ter 9. čl. Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, medtem ko se v ostalem pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idriji je z izpodbijano sodbo obd. B.B. in R.E. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po 4. v zvezi s 3. in 2. odst. 208. čl. KZ. Na podlagi 50. in 51. čl. KZ jima je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obd. B.B. določilo kazen šest mesecev zapora, obd. R.E. pa kazen tri mesece zapora, pri čimer se kazni ne bosta izrekli, če v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obema obdolžencema naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, dolžna pa sta plačati še vsak na 275 EUR odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se pritožujeta oba obdolženca po svojih zagovornikih.

Zagovornik obd. B.B. uveljavlja vse pritožbene razloge po 370. čl. ZKP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik je nato pritožbo še dopolnil. Zagovornica obd. R.E. prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge po 370. čl. ZKP s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, kot izhaja iz pritožbenih navedb torej, da ga oprosti obtožbe.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Na mnenje višje državne tožilke sta odgovorila oba zagovornika obdolžencev in vztrajala pri pritožbenih navedbah.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Z zagovornikoma se ni moč strinjati, ko menita, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je obdolženca spoznalo za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja. Nasprotno temu sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bistvene okoliščine primera oz. tiste, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obdolžencev, pravilno ugotovljene in v nadaljevanju sodbe tudi zelo podrobno obrazložene, res pa je, kot opozarjata pritožnika, da nekateri zaključki, kolikor se nanašajo na kršitve posameznih predpisov o varnostnih ukrepih, niso pravilni. Vendar, ker gre za zgrešene pravne zaključke, jih je sodišče druge stopnje odpravilo tako, kot bo razvidno iz nadaljevanja.

Pritožnika imata prav, kot opozarjata, da bo obravnavano kaznivo dejanje storjeno tedaj, kadar je kršitev predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih v vzročni zvezi z nastalo nevarnostjo za življenje drugih in da je, kot pravi zagovornik obd. B., v primeru kršitve pravne norme potrebno ugotoviti, ali je posledica kršitve norme prav tista posledica, ki jo je pravna norma hotela preprečiti. Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, je ta zgrajen tako, da je uvodoma navedena kršitev predpisov oz. blanketne norme, nakar je v nadaljevanju opisano ravnanje vsakega obdolženca ter nastala posledica. Glede na opis dejanja pa je sodišče prve stopnje očitno štelo, da se vse predhodno navedene kršitve predpisov očitajo obema obdolžencema, saj je obrazložitev sodbe (stran 9 do 14) tudi podalo v tej smeri. Vendar pa takšna razlaga po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna. Ne glede na uvodoma citirane kršitve predpisov je namreč v nadaljevanju opisa izrecno navedeno ravnanje obeh obdolžencev, in sicer v 1. alinei: „prvi (obd. B.) odredil obratovanje večlistne krožne žage, čeprav zanjo ni bilo izdano poročilo o pregledu za brezhibno delovanje, niti ne navodilo za varno delo na navedeni žagi“. Kot opis dalje nadaljuje „pa je ta okoliščina bila poznana drugemu obdolžencu (obd. E.), ki je z vednostjo prvega kljub temu k navedeni žagi razporedil G.B., ki za to delo ni bil usposobljen, saj ni opravil praktičnega in teoretičnega preizkusa usposobljenosti ter ga je kljub neizkušenosti pustil brez nadzorstva, niti ni imel opravljenega preventivnega zdravniškega pregleda za oceno delazmožnosti“. Izhajajoč iz takega opisa je torej pomembno le tisto (opustitveno) ravnanje posameznega obdolženca, ki je v nasprotju s predhodno citiranimi predpisi in kot je za vsakega obdolženca v opisu dejanja konkretno navedeno. Trditev v opisu, da je obd. E. bila poznana kršitev obd. B. oz., da je ta vedel, da bo obd. E. k žagi razporedil oškodovanega delavca, ki za to delo ni bil usposobljen itd., torej ne pomeni, da oba obdolženca odgovarjata za opustitvena ravnanja soobdolženca, saj njuno vedenje oz. poznavanje določenih dejstev samo po sebi še ne predstavlja opustitvenega ravnanja. S tem, ko je sodišče prve stopnje pri obd. B.B. upoštevalo tudi okoliščine, ki se nanašajo na dejanje obd. E., in sicer, da oškodovancu ni zagotovil oprave preventivnega zdravniškega pregleda niti opravljanja teoretičnega in praktičnega usposabljanja za varstvo pri delu, da je dalje odobril odločitev obd. E., ki je k žagi razporedil oškodovanega delavca, pa je sodišče prve stopnje prešlo okvire obtožbe. Kot rečeno je namreč sodišče bilo vezano le na opis dejanja, ki v okviru uvodoma citirane blanketne norme vsebuje konkreten očitek posameznemu obdolžencu. Zato se na tem mestu ni potrebno opredeljevati do tistih pritožbenih navedb zagovornika obd. B., ki sicer utemeljeno oporekajo ugotovitvam sodišča, da je obdolženec vedel, da oškodovani delavec ni imel opravljenega zdravniškega pregleda in izpita za varstvo pri delu. Razlogi sodbe so namreč zaradi prekoračitve obtožbe, kot rečeno v tem delu neupoštevni.

Na obd. B.B. leti očitek, da je kot direktor družbe Ž.G. d.o.o. odgovoren za varnost pri delu podrejenih delavcev v nasprotju s 15., 22. in 23. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu ter čl. 9. in 10. Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, odredil obratovanje večlistne krožne žage, čeprav zanjo ni bilo izdano poročilo o pregledu za brezhibno delovanje, niti ne navodilo za varno delo na navedeni žagi. Povsem drži, kot navaja zagovornik tega obdolženca, da dejstvo, da poročilo o brezhibnem delovanju žage v času dogodka še ni bilo izdano, ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. V postopku je bila namreč z zanesljivostjo ugotovljeno, da do slednje ni prišlo zaradi morebitne tehnične nepravilnosti ali napak v delovanju žage, temveč zaradi neprevidnosti delavca samega, ki je z roko segel proti zagozdenemu kosu lesa, čeprav list žage še ni popolnoma ustavil. Da je bila žaga tehnično brezhibna se je pokazalo tudi s kasneje opravljenim pregledom tako, da opustitev predhodnega pregleda žage v ničemer ni vplivala na nastanek delovne nezgode. Zato tudi ni na mestu očitek kršitve določb 9. čl. Pravilnika, ki določa, da mora delodajalec zagotoviti, da delovno opremo po namestitvi in pred prvim zagonom ali po premestitvi na drugo delovno mesto pregleda pristojna oseba, ki izda potrdilo, iz katerega je razvidno, da je delovna oprema pravilno nameščena in da deluje v skladu s predpisi. Spričo povedanega je zato sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je navedeni očitek izpustilo iz opisa dejanja.

Enaki razlogi kot zgoraj pa velja tudi za očitek obd. R.E., da oškodovani delavec, katerega je bil razporedil k žagi, ni imel opravljenega preventivnega zdravniškega pregleda za oceno delazmožnosti. Kot pravilno opozarja obdolženčeva zagovornica, tudi ta kršitev ni v vzročni zvezi z nastalo delovno nezgodo, saj se v postopku ni izkazalo, da je delavec z roko segel proti žagi, ker psihofizično ni bil zmožen za opravljanje predmetnega dela, kar pa bi se s preventivnim zdravniškim pregledom lahko še pravočasno ugotovilo. Oškodovanec je namreč to storil zaradi neprevidnosti, ki je bila posledica opustitve predhodnih opozoril in navodil s strani obeh obdolžencev, kot bo še obrazloženo. Zato je sodišče druge stopnje tudi ta očitek, ki se nanaša na preventivni zdravniški pregled in kršitev določbe 22. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (delodajalec mora zagotoviti zdravstvene preglede delavcev) izpustilo iz opisa dejanja.

Glede ostalih kršitev Predpisov o varnostnih predpisih pa pritožbena izvajanja obeh zagovornikov niso utemeljena. Glede na spremembo sodbe se obema obdolžencema očita, in sicer obd. B., da je kot direktor družbe odredil obratovanje večlistne krožne žage, čeprav ta ni imela navodila za varno delo na žagi, medtem ko je obd. E. kot vodja proizvodnje k žagi razporedil delavca, ki za to delo ni bil usposobljen, saj ni opravil praktičnega in teoretičnega preizkusa usposobljenosti ter ga je kljub neizkušenosti pustil brez nadzorstva. Navedene kršitve pa so po oceni sodišča druge stopnje obema obdolžencema dokazane in v izpodbijani sodbi podrobno ter prepričljivo obrazložene. Kar zadeva ravnanje obd. B.B. tako ne more biti nobenega dvoma, da žaga tedaj, ko je odredil njeno obratovanje, ni imela navodil za varno delo tako, kot to zahteva 23. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu in kolikor zagovornik izpostavlja, da obdolženec ni bil neposredno odgovoren za varstvo pri delu, saj je za slednje bil zadolžen obd. E. oz. je njihova družba z namenom varstva pri delu imela sklenjeno pogodbo z drugo družbo in je tako po mnenju obrambe svojo dolžnost glede varstva pri delu izpolnil, je potrebno pojasniti, da bi te navedbe načeloma bile utemeljene, vendar v konkretnem primeru niso. Dejstvo namreč je, da se je delovna nezgoda pripetila na novi žagi, ki je bila šele na preizkusnem uvajanju s tem, da predhodno ni bila tehnično pregledana, niti delavci še niso bili usposobljeni za delo na njej. Prav zaradi tega bi moral tudi obd. B. kot direktor družbe in ki je bil edini tedaj pristojen odrediti „preizkus“ delovanje žage, predhodno preveriti, ali je žaga opremljena z navodili za varno delo tako, da bi se tisti delavec, ki je na njej delal s navodili lahko seznanil. Res sicer je, kot oba pritožnika opozarjata, da je bil obdolženec s strani obd. E. opozorjen, da se po zaustavitvi žage, list žage še vedno vrti in da naj ga pokliče v primeru težav, vendar pa s tem, tudi po oceni pritožbenega sodišča, še ni bil ustrezno poučen, da pred popolno zaustavitvijo lista žage z rokami ne sme posegati v njeno neposredno bližino. Kot je bilo v postopku ugotovljeno, pa takšnega izrednega opozorila oškodovani delavec ni bil deležen, saj ni imel ne pisnih ne ustnih navodil za varno delo. Ker je torej šlo za poskusno delo na žagi brez ustreznih navodil za varno delo, tako obd. B., kot direktor družbe ne bi smel odrediti delovanja žage, dokler le-ta ni bila opremljena z navodili za varno delo, zaradi česar je poleg soobd. E. tudi sam prekršil določbi 15. in 23. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu.

Z zagovornico obd. R.E. ni moč soglašati, ko meni, da je napačno stališče sodišča, ko pojem odgovorne osebe širi tudi na tega obdolženca. V izreku sodbe citirane določbe o kršitvi predpisov s področja varstva pri delu namreč govorijo le o delodajalcu, ki ga v konkretnem primeru kot direktor zastopa obd. B., medtem ko obd. E. tudi ni strokovni delavec v zvezi z nalogami varnosti pri delu, kot imajo to v mislih določbe 15., 18. in 19. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu, saj za tako vlogo obdolženec kot vodja proizvodnje niti ni strokovno usposobljen. Vendar pa ti pomisleki po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Res je, da omenjene določbe predpisov zavezujejo delodajalca, vendar takšnega zapisa ni moč razlagati v smeri, da je zakonska dolžnost izključno v pristojnosti osebe, ki delodajalca predstavlja, to je direktorja. Namen predpisov namreč je, da delodajalec preko svojih služb in konkretnih delavcev omogoči uresničevanje nalog in dolžnosti, ki so predpisane, pri čimer je prenos teh pooblastil odvisen od konkretnih delovnih zadolžitev, ki praviloma izhajajo iz opisa del in nalog. V konkretnem primeru je tako iz individualne pogodbe za obd. R.E. (list. št. 26) v 2. čl. razvidno, da odgovarja za varnost pri delu za podrejene delavce, torej tiste delavce, katerim je kot vodja žagalnice neposredno nadrejen. Vprašanje odgovorne osebe je torej odvisno od vsakega konkretnega primera oz. konkretnih delovnih zadolžitev s tem, da odgovornost ene osebe sama po sebi še ne izključuje odgovornost druge, kot je to primer tudi v obravnavani zadevi. Nobenega dvoma ni, da je bil obd. E. zadolžen za varnost pri delu podrejenega mu delavca B., katerega pa je razporedil na delo k žagi, čeprav delavec ni opravil teoretičnega in praktičnega preizkusa usposobljenosti in ga tam kljub neizkušenosti pustil brez nadzora. Kolikor pritožnica dalje oporeka vzročni zvezi med neopravljenim preizkusom znanja in delovno nezgodo češ, da je delavec pridobil izkušnje glede delovanja žage prav od obdolženca, slednje ne drži, saj o vseh nevarnostih pri delu z žago, ni bil poučen, kar pa bi lahko bil, kolikor bi pred tem opravil teoretični ter zlasti praktični preizkus usposobljenosti. Kot že zgoraj povedano, delavec namreč ni bil poučen o tem, da dokler se list žage popolnoma ne zaustavi, z rokami v njeno neposredno bližino ne sme posegati, to pa je nenazadnje tudi eno od glavnih varnostnih opozoril, ki je kot takšno tudi izrecno navedeno v tedaj manjkajočih navodilih za varno delo večlistne krožne žage (list. št. 25). Dejstvo torej je, da delavec B. ni bil usposobljen za varno delo pri žagi, vendar ga je obdolženec na tako delo razporedil in navkljub neizkušenosti pustil brez nadzorstva. Kolikor v zvezi s slednjim očitkom pritožnica meni, da nima podlage v očitanih predpisih s področja varstva pri delu, slednje sicer drži, vendar pa je navedbo glede opustitve nadzorstva potrebno razumeti le kot nadaljevanje očitka razporeditve na delovno mesto brez potrebne usposobljenosti, kar ima podlago v 10. čl. Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Zato se s pritožnico tudi ne gre strinjati, ko zatrjuje, da opis kaznivega dejanja glede kršitve blanketnih norm ni konkretiziran.

Oba pritožnika izpostavljata še dejstvo, da je oškodovanec s tem, ko je z roko segel proti listu žage, čeprav se ta še ni popolnoma zaustavil, sam povzročil delovno nezgodo oz., da je zaradi njegovega nepremišljenega ravnanja pretrgana vzročna zveza tudi v primeru, če bi ta dejansko obstajala. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, ni nobenega dvoma o tem, da je do obravnavane nezgode prišlo na način, ko je hotel oškodovanec z roko odstraniti zagozdeni del lesa, pri tem pa mu jo je list žage, ki se je še vedno vrtel, zagrabil in pri tem povzročil poškodbo, ki ima znake hude telesne poškodbe. Nobenih pomislekov dalje tudi ne more biti, enako kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje, da je bilo navedeno ravnanje oškodovanca nelogično in malomarno, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča le-to ni pretrgalo vzročne zveze med obema obdolžencema očitanimi kršitvami predpisov o varnostnih ukrepih in nastalo posledico. Oškodovani delavec je namreč bil poučen, da se list žage po zaustavitvi še vedno vrti nekaj sekund, ne pa tudi, da v tem času z roko v bližino žage ne sme posegati, saj lahko pride do poškodbe, ker se je nato res pripetilo. Gotovo je, da delavec prav zaradi nepoučenosti in siceršnje neizkušenosti ni računal, da lahko do poškodbe roke pride tudi v danih okoliščinah in ne le tedaj, ko je list žage v polnem zagonu. Po drugi strani pa pritožnikoma ne gre slediti, ko izražata stališče, da je bilo početje oškodovanca izredno ter nepredvidljivo oz., da se je nezgoda pripetila na stvari, ki predstavlja delo s povečano nevarnostjo in na katerem popolna zaščita nikoli ni mogoča. Ta navedba je sicer točna, ne pa tudi ocena, da je bilo ravnanje oškodovanca takšno, ki ga izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče pričakovati še sploh, ker je oškodovanec z roko segel po zagozdenemu kosu lesa šele tedaj, ko je list žage že bil v fazi zaustavitve. Očitno je, da je list žage ob zaustavljanju, ko je zgubljal na hitrosti, zagrabil zagozdeni kos lesa in ga potegnil v smeri vrtenja istočasno z oškodovančevo roko. Prav zaradi nevarnosti poškodbe v takih primerih pa je tudi smisel opozorila v varnostnih navodilih, da do popolne zaustavitve žage poseg v njeno bližino ni dopusten. Ob vsem povedanem se zato sodišče druge stopnje v celoti pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da oškodovančevo ravnanje ni pretrgalo vzročne zveze. Spričo tega pa tudi zatrjevani pritožbeni razlogi obeh zagovornikov v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku niso na mestu.

Čeprav zagovornik obd. B.B. uveljavlja vse pritožbene razloge, pa tistega zaradi odločbe o kazenski sankciji ni obrazložil, zaradi česar se šteje, da tega pritožbenega razloga ne uveljavlja. Kljub temu pa je moralo sodišče odločbo o kazenski sankciji preizkusiti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 386. čl. ZKP, prav tako pa je ocenjevalo tudi pritožbene navedbe zagovornice obd. R.E., ki meni, da je kazenska sankcija, ki je bila temu obdolžencu izrečena, nesorazmerna glede na njegov prispevek v delovni nesreči in glede na pooblastila, ki jih je imel v primerjavi s prvoobdolžencem. Ocena vseh okoliščin pa je pokazala, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije, pri čimer je obema obdolžencema v pogojni obsodbi, določeni kazni pravilno odmerilo glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo kazenske odgovornosti in okoliščine, ki vplivajo na višje oz. nižje kazni. Prav tako je kazen, ki je bila določena obd. E. sorazmerna kazni in stopnji kazenske odgovornosti obd. B., zaradi česar vsega povedanega v obe kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere je moralo sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti na podlagi 1. odst. 383. čl. ZKP, je glede na vse povedano v preostalem delu, kolikor pritožbama ni bilo ugodeno, le-ti kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 391. ZKP).

Glede na to, da je bilo s sodbo sodišča druge stopnje deloma odločeno v korist obeh obdolžencev, izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka v smislu 2. odst. 98. čl. ZKP, kot nepotreben odpade.