Jedro

Pri tožniku ni prišlo do izgube realitetne kontrole in se še zmore sam hraniti, oblačiti, slačiti, sezuvati, neovirano gibati v prostoru, ustrezno uporabljati WC, sam pa zmore tudi elemente osnovne higiene in samostojnega gibanja. Ker iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da tožnik ne bi zmogel opravljati vseh življenjskih opravil oziroma da ne bi zmogel opravljati večine osnovnih življenjskih opravil, niti da gre za težjega psihiatričnega bolnika v domači negi, ki potrebuje stalno nadzorstvo, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določeni v 101. in 102. členu ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 10. 7. 2014 in št. ... z dne 30. 4. 2014 ter se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 29. 1. 2014 dalje ter tožencu naloži povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi bistvenih kršitev pravil postopka in na podlagi zmotne uporabe materialnega, kakor tudi na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da v socialnem sporu velja načelo materialne resnice, kar pomeni, da bi sodišče moralo ugotoviti resnično stanje stvari glede zdravstvenega stanja tožnika in njegove pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnik je invalid I. kategorije invalidnosti in je invalidsko upokojen. Ne more skrbeti sam zase in za svoje potrebe in je posledično zaradi ugotovljene invalidnosti upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Njegove zdravstvene težave so mnogovrstne in večplastne, samo zdravstveno stanje pa zelo slabo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 10. 7. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 30. 4. 2014, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V zadevi je tako sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar, kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo, in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb (drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2).

7. V predsodnem postopku sta izvedensko mnenje glede opravljanja osnovnih življenjskih potreb podali najprej invalidska komisija prve stopnje ob upoštevanju predložene medicinske dokumentacije ter po opravljenem osebnem pregledu tožnika dne 22. 4. 2014 in nato dne 7. 7. 2014 še invalidska komisija druge stopnje. Invalidska komisija prve stopnje je menila, da tožnik kljub slabšemu sodelovanju ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, ker je kognitivno ustrezno ohranjen, njegova volja ni prizadeta, prav tako tudi presoja ne. Smiselno enakega mnenja je bila tudi invalidska komisija druge stopnje, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila. V obeh invalidskih komisijah je v senatih sodeloval specialist psihiater, v senatu invalidske komisije prve stopnje še specialist fizikalne medicine, v senatu invalidske komisije druge stopnje pa še specialist medicine dela, prometa in športa. V obeh mnenjih je ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje in tudi ugotovitve po opravljenem osebnem pregledu.

8. Sodišče je za razjasnitev dejanskega stanja pridobilo še izvedensko mnenje sodnega izvedenca za medicino, psihiatrijo mag. A.A., dr. med., ki je v izvedenskem mnenju z dne 21. 12. 2014 navedel, da psihiatrična preiskava pri tožniku ni odkrila prave duševne bolezni v smislu katerekoli od različic shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem, temveč napredovano psihoorgansko spremenjenost pri primarno blažje umsko manj razviti osebi. Po mnenju izvedenca je pri tožniku motena orientacija zunaj domačega prostora, motena je kompleksna skrb za osebno higieno, sicer pa sam zmore elemente umivanja, čiščenja zob, hranjenja, se neovirano giblje v prostoru, ustrezno uporablja WC, se oblači, slači in sezuva, ni pa sposoben nadzora nad jemanjem terapije. Razen opisanih izjem, po mnenju izvedenca tožnik do 10. 7. 2014 ni potreboval stalne pomoči in postrežbe.

9. Na glavni obravnavi je zaslišani izvedenec posebej pojasnil, da izguba realitetne kontrole pomeni psihozo, tega pa pri tožniku ni, so pa pri tožniku razumske sposobnosti okrnjene. Tožnik ni sposoben nadzora nad jemanjem zdravil, je pa pomembno, da zdravila jemlje tako, kot so mu odmerjena.

10. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo mnenje sodnega izvedenca glede dejanskih ugotovitev, to je, da pri tožniku do 10. 7. 2014 ni prišlo do izgube realitetne kontrole in da se še zmore sam hraniti, oblačiti, slačiti, sezuvati, neovirano gibati v prostoru, ustrezno uporabljati WC, sam pa zmore tudi elemente osnovne higiene in samostojnega gibanja. Mnenje izvedenca je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo, jasno in prepričljivo obrazloženo. Da tožnik ne bi zmogel vseh življenjskih opravil, ne izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, prav tako pa ne izhaja iz dokumentacije, da ne bi zmogel večine osnovnih življenjskih opravil in da gre za težjega psihiatričnega bolnika v domači negi, ki potrebuje stalno nadzorstvo. Izvedenec je namreč ustrezno pojasnil, da pri tožniku ne gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo. Konkretno je pojasnil, da psihiatrična preiskava pri tožniku ni odkrila prave duševne bolezni v smislu katerekoli od različic shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in da kljub temu, da potrebuje nadzor nad vsakodnevnim jemanjem zdravil, ne izpolnjuje niti pogoja iz drugega odstavka 102. člena v povezavi z drugim odstavkom 101. člena ZPIZ-2. Tožnik je sicer na osebni pregled k izvedencu prišel s spremstvom, zaradi česar je izvedenec menil oziroma dobil občutek, da tožnik ni sposoben sam prihoda in odhoda, vendar je s samostojnim prihodom na narok za glavno obravnavo dokazal ravno nasprotno.

12. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi toženca za pravilni in zakoniti in pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Samo dejstvo, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti in invalidsko upokojen še ne pomeni, da ne more skrbeti sam zase in za svoje potrebe in da je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.