Jedro

Tožnica je prosta vseh pogodbenih obveznosti, ker je obvestilo, da ji štipenditor zagotavlja sklenitev delovnega razmerja, prejela po izteku roka, določenega s pogodbo o štipendiranju. Sklep tožene stranke, s katerim je tožnici naložila, da je dolžna vrniti prejete štipendije in potne stroške, je nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka toženi stranki ne dolguje ničesar, zaradi česar se sklepa Republike Slovenije, Vlade, Komisije za kadrovske in administrativne zadeve, Podkomisije za štipendiranje, št. 1101-744/2005/20 z dne 5. 7. 2007 in Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije, Komisije za kadrovske štipendije in administrativne zadeve št. 11008-6/2007/3 z dne 21. 8. 2007, razveljavita. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, v znesku 671,98 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ter 3. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 42. člena ZDSS-1 in je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožnici pa naloži vplačilo pravdne stroške, ki so nastali toženi stranki tako na prvi kot pritožbeni stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude od devetega dne po vročitvi odločbe sodišča prve stopnje tožeči stranki dalje do plačila. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno sklicevalo na 4. člen pogodbe o kadrovski štipendiji iz katerega jasno izhaja, da se štipendist zavezuje, da bo Podkomisiji za štipendiranje takoj oziroma najkasneje v 15 dneh sporočil vsako spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje. Dan diplomiranja štipendista pomeni brez dvoma spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje, saj s tem dnem štipendija preneha. Kljub temu, da sodišče ve ali pa bi vsaj moralo vedeti, da je izplačevalec štipendije Podkomisija za štipendiranje, se je odkrito postavilo na stran tožeče stranke z ugotovitvijo, da v 4. členu veljavne pogodbe o kadrovski štipendiji ni določeno, kateremu organu naj štipendist predloži zahtevana dokazila o opravljenih študijskih obveznostih. Če bi bilo obvestilo o opravljeni študijski obveznosti kot sprememba, ki vpliva na štipendijsko razmerje, izjema od pravila, da mora biti o tem takoj oziroma v 15 dneh seznanjena Podkomisija za štipendiranje, bi bilo to v pogodbi izrecno navedeno, ker pa ni je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni vedela komu naj predloži dokazilo o dokončanem študiju popolnoma nevzdržno. Dejstvo je, da je tožeča stranka diplomirala 20. 12. 2006 in da bi, v skladu z določili 4. člena pogodbe o kadrovski štipendiji, morala takoj oziroma najkasneje v 15 dneh, kar v konkretnem primeru pomeni, do vključno 5. 1. 2007 sporočiti, da je diplomirala in predložiti dokazila o opravljenih študijskih obveznostih. To se ni zgodilo, saj je bila Podkomisija za štipendiranje seznanjena z zaključkom študija po poteku tega datuma, pri čemer je irelevantno ali se je to zgodilo 11. 1. 2007 ali 15. 1. 2007, saj tožena stranka kot štipenditor in izplačevalec štipendije v nobenem primeru ni bila seznanjena do 5. 1. 2007 tako, kot bi morala biti v skladu z določili pogodbe o kadrovski štipendiji. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bila tožena stranka obveščena o zaključku študija tožeče stranke 11. 1. 2007, ne da bi v nadaljevanju kakorkoli ugotovilo kakšne so posledice za štipendijsko razmerje. Tudi če je začel teči 90-dnevni rok 11. 1. 2007 in ne 15. 1. 2007, se nikakor ni iztekel pred 30. 3. 2007, ko se je tožeča stranka že zaposlila drugje in zato tožeča stranka nikakor ne more biti prosta pogodbenih obveznosti in je dolžna vrniti tožeči stranki vse prejete zneske štipendije in potne stroške, v višini 7.932,49 EUR. Tožena stranka pa ponovno poudarja, da je bila tožeča stranka 17. 2. 2007 prvič in 21. 3. 2007 drugič na razgovoru pri Ministrstvu za javno upravo in da je dobila tudi zagotovilo, da bo z njo sklenjeno delovno razmerje, rečeno pa ji je bilo, da mora do 26. 3. 2007 posredovati vlogo za zaposlitev, vendar se po 26. 3. 2007 ni več oglasila, ker je imela očitno namene, da se zaposli drugje.

Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da v primeru, če bi štipenditor izrecno želel, da se tudi potrdila o opravljenih študijskih obveznosti, torej potrdilo o diplomiranju pošljejo izrecno in zgolj samo Podkomisiji za štipendiranje, bi to moral zapisati v 4. členu pogodbe o štipendiranju. Kot je tožnica navajala že tekom celotnega postopka je v skladu s ustaljeno prakso takoj, ko je diplomirala, poslala potrdilo na Urad za organizacijo in kadre ... in sicer D.K.K., kar po njenem mnenju in glede na obrazložitve sodbe, tudi po mnenju sodišča pomeni, da je izpolnila pogodbene zahteve o takojšnjemu obveščanju štipenditorja o diplomiranju. Glede na to, da tako tožeča stranka kot naslovno sodišče stojita na stališču, da je tožeča stranka z dopisom z dne 20. 12. 2006 ustrezno in pravočasno obvestila štipenditorja o diplomiranju, torej, da zadošča, da je bil o zaključnem študiju obveščen Urad za organizacijo in kadrovske zadeve ..., ki je nato potrdilo o diplomiranju posredoval Podkomisiji za štipendiranje je povsem irelevantno, kdaj je Podkomisija za štipendiranje obvestilo prejela ali je bilo to dne 11. 1. 2007, ko je prejela obvestilo s strani Urada za organizacijo in kadrovske zadeve ... oziroma 15. 1. 2007, ko je obvestilo prejela neposredno s strani tožeče stranke. Dejstvo, da je bila Podkomisija za štipendiranje o diplomiranju dejansko obveščena dne 15. 1. 2007 ne spremeni okoliščine, da je bil štipenditor kljub temu o diplomiranju tožeče stranke pravočasno obveščen z njenim dopisom z dne 20. 12. 2006 in glede na navedeno se je 90-dnevni rok, iz 9. člena pogodbe o kadrovski štipendiji z dne 9. 7. 2001, do prejema obvestila o zagotovitvi sklenitve delovnega razmerja z dne 27. 3. 2007 zagotovo iztekel, kar pomeni, da je tožeča stranka do tožene stranke iz tega naslova prosta vseh pogodbenih obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa bi jih uporabilo nepravilno in bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev pravil postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 42. člena ZDSS-1, saj tožba ni bila vložena prezgodaj in prav tako je tožnica zoper sklep tožene stranke št. 1101-744/2005 z dne 5. 7. 2007 vložila pritožbo dne 25. 7. 2007. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta odločilna dejstva so, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o kadrovski štipendiji dne 9. 7. 2001 in v pogodbi sta se stranki, v 4. členu dogovorili, da je obveznost štipendista, da bo Podkomisiji za štipendiranje najkasneje v 15 dneh sporočil vsako spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje. V točki f 4. člena pogodbe pa je določeno, da bo štipendist, po končanem izobraževanju, sklenil delovno razmerje v Ministrstvu za ... oziroma v primeru potreb po kadrih izjemoma v drugem državnem organu. V 10. členu sta se stranki dogovorili, da je štipendist prost vseh obveznosti, če mu štipenditor v roku 90 dni po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja ne zagotovi sklenitve delovnega razmerja v skladu s to pogodbo oziroma mu pisno ne zagotovi, v kolikšnem času mu bo zaposlitev omogočil. Tožnica je dne 20. 12. 2006 pisno obvestila Ministrstvo za ..., da je dne 20. 12. 2006 diplomirala in prosila za nadaljnja navodila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica na podlagi f točke 4. člena pogodbe o kadrovski štipendiji poslala potrdilo o diplomiranju dne 20. 12. 2006 Uradu za organizacijo in kadre ... in sicer D.K.K., glede na obvezo, da bo tožnica po končanem izobraževanju sklenila delovno razmerje v Ministrstvu za ... Sodišče prve stopnje je pri tem tudi upoštevalo, da je tožnica ves čas, od sklenitve pogodbe o štipendiranju, kontaktirala in pošiljala obvestila o izpolnjevanju študijskih obveznosti Ministrstvu za ... in nikoli ni bila opozorjena, niti od Ministrstva za ..., niti s strani Podkomisije za štipendiranje, da ne ravna pravilno ter je štipendijo kljub temu redno prejemala. Da je tožnica obveščala Ministrstvo za ...in ji je posredovala tudi prošnjo za sklenitev delovnega razmerja po zaključku študija je razvidno tudi iz dopisa Komisije za kadrovske in administrativne zadeve Podkomisije za štipendiranje z dne 20. 12. 2006, v katerem je Podkomisija za štipendiranje tožnici zapisala, da je prejela dopis Ministrstva za ... z dne 11. 12. 2006, v katerem navajajo, da je tožnica posredovala Ministrstvu prošnjo za sklenitev delovnega razmerja po zaključku študija in v prošnji navedla, da ima poleg slovenskega državljanstva tudi državljanstvo Republike Italije. V zvezi s tem jo je Podkomisija obvestila, da se po zaključku študija ne bo mogla zaposliti pri Ministrstvu ..., ker to prepoveduje Zakon o policiji ter ji bo Podkomisija za štipendiranje poiskala zaposlitev kjerkoli drugje v organih državne uprave. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica izpolnila svojo obvezo seznanitve štipenditorja z zaključkom študija na Pravni fakulteti že dne 20. 12. 2006 in da je 90-dnevni rok, v skladu z 10. členom Pogodbe o štipendiranju, pričel teči s tem datumom in se je zaključil 20. 3. 2007. Tožena stranka je tožnici šele dne 27. 3. 2007 poslala dopis „zagotovitev sklenitve delovnega razmerja“, s katerim je tožnico obvestila, da ji štipenditor, v skladu z 10. členom pogodbe o kadrovski štipendiji, zagotavlja sklenitev delovnega razmerja v Ministrstvu za ..., kjer bi naj sklenila delovno razmerje dne 23. 4. 2007. Tožnica je dopis tožene stranke prejela 11. 4. 2007, kar pomeni, da je obvestilo dobila po poteku roka (90 dni) in zato je bila tožnica, na podlagi 10. člena pogodbe o kadrovski štipendiji prosta vseh pogodbenih obveznosti, zato ji je tožena stranka neopravičeno dne 5. 7. 2007 s sklepom naložila, da je dolžna vrniti vse štipendije in potne stroške prejete v obdobju od 1. 10. 2000 do 31. 3. 2007, v višini 7.932,49 EUR, v enkratnem znesku in da je rok vračila dne 15. 8. 2007. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se sklep RS, Vlade, Komisije za kadrovske in administrativne zadeve, Podkomisija za štipendiranje z dne 5. 7. 2007 in sklep RS, Vlade RS, Komisije za kadrovske štipendije in administrativne zadeve z dne 21. 8. 2007 razveljavita.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je bila tožnica dne 17. 2. 2007 in 21. 3. 2007 na razgovoru pri Ministrstvu za javno upravo in da je že na teh razgovorih tožnica dobila zagotovilo, da bodo z njo sklenili delovno razmerje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, zato je ni upoštevalo. Po 1. odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala razlogov, ki bi opravičevali njeno zamudo v navajanju dejstev jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka tudi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma kršitvi pritožbe.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.