Jedro

Diskrecijske klavzule ni mogoče tolmačiti kot pravice prosilca, ampak možnost države, da prevzame obravnavo prošnje, tudi če taka obravnava ni njena odgovornost glede na merila Uredbe Dublin.

Mladoletni otroci, ki so prosilci za azil, zahtevajo posebno zaščito, glede na njihove posebne potrebe in njihovo posebno ranljivost, tudi če so v spremstvu staršev. Zato morajo biti pogoji za predajo oziroma premestitev mladoletnikov taki, da v že obstoječi stresni situaciji, ko so bili mladoletniki primorani zapustiti dom, sorodnike, prijatelje in podobno, ne povzročijo še dodatnega stresa in tesnobe

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1440/2016/12 (1312-08) z dne 29. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v en postopek združila upravne zadeve tožnikov (1. točka izreka), njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite prosilcev za mednarodno zaščito zavrgla (2. točka izreka) in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Ur. l. EU, št. L 180/31 z dne 29. 6. 2013, v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so tožniki pri pristojnem organu 5. 12. 2016 vložili prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je ob vložitvi njihovih prošenj pridobil podatek, da so v evropski prostor vstopili z veljavnimi schengenskimi vizumi tipa C z veljavnostjo 90 dni, ki jih je izdala italijanska ambasada v Ankari. Glede na drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III je toženka pristojnemu organu Republike Italije 20. 12. 2016 poslala prošnje v obliki standardnih obrazcev za sprejem prosilcev. Pristojni organ je 6. 2. 2017 od pristojnega organa Republike Italije prejel odgovor, da je Republika Italija v skladu z drugim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito.

3. Ker gre za dublinski primer z Republiko Italijo, v katerem je udeležena družina prosilcev z mld. otrokom, je pristojni organ 23. 2. 2017 poslal pristojnim organom Republike Italije dopis, s katerim je zaprosil za konkretna zagotovila v zvezi z nastanitvijo in oskrbo prosilcev v povezavi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Tarakhel proti Švici. Dne 27. 2. 2017 je pristojni organ s strani italijanskih pristojnih organov prejel dopis v zvezi z okrožnico z dne 2. februarja 2015 v zvezi s sedanjo evropsko sodno prakso v primeru transferja družin z mladoletniki v skladu z Dublinsko uredbo v Italijo, v katerem je italijanski pristojni organ posredoval seznam projektov SPRAR, ki lahko zagotovijo ustrezne nastanitvene pogoje in oskrbo prosilcev za mednarodno zaščito. V okviru sistema SPRAR- Sistema varstva prosilcev za mednarodno zaščito in beguncev, ki ga določa Zakon 189/2002 in je sestavljen iz mreže lokalnih organov, so bili rezervirani posebni sprejemni centri za sprejem in nastanitev družin v okviru izvajanja lokalnih sprejemnih projektov. Ti projekti "intgriranega sprejema" se financirajo z javnimi sredstvi na podlagi javnega razpisa s posebnimi razpisnimi pogoji kontinuirano ter jih izvajajo občine s podporo prostovoljcev. Zagotavljajo se programi informiranja in svetovanja, ter pomoč in usmeritveni ukrepi za prosilce z uvedbo individualnih in družinskih smernic, družbeno ekonomskega vključevanja (avtonomija in družbeno vključevanje) ter posebnih smernic za mladoletnike, ki poleg ekonomskega vključevanja zagotavljajo tudi enotnost družine, ter izvajanje tečajev italijanskega jezika in delovnih usposabljanj. Preverjanje izvajanja navedenih pogojev je kontinuirana naloga organov, pristojnih za sprejem družin v Italijo, preko njihovih predstavnikov, predstavnikov za stike (oficirjev za zvezo) in udeležencev EASO, ki izvajajo to specifično nalogo na področju Italije. Zato italijanski organi menijo, da kljub objektivnim težavam, s katerimi se spopada Italija spričo ogromnega števila migrantov in prosilcev za mednarodno zaščito, so zahtevki držav članic za jamstvo glede sprejemnih standardov, posebej za družine z mladoletniki, izpolnjeni, tudi ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja, ki je podlaga zakonov, s katerimi so urejeni medsebojni odnosi med državami članicami EU.

4. Toženka je v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III 8. 3. 2017 opravila tudi osebni razgovor s polnoletnima prosilcema, na katerem je bil prisoten tudi pravni zastopnik prosilcev in tolmač za turški jezik, za katerega so prosilci navedli, da je njihov materni jezik. Prvi tožnik A.A. je na osebnem razgovoru pojasnil, da je lastnik in direktor podjetja A. d.o.o., ki ga je septembra 2016 ustanovil v Republiki Sloveniji, na Upravni enoti Ljubljana pa so vložili tudi prošnjo za izdajo dovoljenj za prvo prebivanje v RS za vse tri družinske člane, ki je bila zavržena, ker zaradi razmer v Turčiji niso mogli pridobiti potrdil iz kazenske evidence. Na vprašanje, ali bodo v primeru, da bodo v dublinskem postopku predani Republiki Italiji in bo Republika Italija obravnavala njihove prošnje za mednarodno zaščito, ogroženi in ali menijo da v Republiki Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), je prvi tožnik navedel, da v Republiko Italijo ne želijo oditi, saj jih nanjo nič ne veže. Italijanske vizume so si uredili le zaradi dejstva, ker so jo turistično obiskali. Poudarja, da v Republiki Italiji obstajajo na področju azila že več let resne sistemske pomanjkljivosti, saj je država pod velikim pritiskom migrantov, zato ne more zagotavljati ustreznih pogojev v zvezi z oskrbo in nastanitvijo prosilcev, prav tako pa se zaradi velikega števila prošenj postopki nerazumno dolgotrajni. V primeru, da bi bili predani v Republiko Italijo, bi se počutili ogrožene, utrpeli pa bi tudi nepopravljive posledice, saj je njihov otrok v RS vključen v izobraževalni sistem in bi morebitna prekinitev šolanja, ob tem, da je moral zapustiti že Turčijo, na njem pustila nepopravljive posledice, psihične in nepopravljive socialne posledice pa bi utrpela tudi celotna družina zaradi dejstva, da so v Republiki Sloveniji ustanovili gospodarsko družbo in so od njenega delovanja povsem odvisni. Izguba gospodarske družbe v Republiki Sloveniji in njihova preselitev v Republiko Italijo bi zanjo pomenila hud udarec, še posebno zaradi dejstva, da so bili primorani zapustiti svojo domovino in da so si že uredili življenje v Republiki Sloveniji.

5. Pooblaščenec tožnikov je izrazil željo, da pristojni organ prouči tudi možnost, da bi Republika Slovenija v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikovih prošenj prevzela odgovornost. V zvezi s tem je posredoval dodatno dokumentacijo in sicer redni spis iz sodnega poslovnega registra, poziv upravne enote za dopolnitev vloge v zadevi izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje, najemno pogodbo za stanovanje, prometno dovoljenje osebnega vozila v lasti podjetja A. d.o.o., pogodbo o šolanju, potrdilo o plačilu šolnine za tretjega tožnika B.B. in pogodbo o oskrbi z energenti električne energije na naslovu ...

6. V zvezi z tožnikovo izjavo na osebnem razgovoru, da bi se v primeru, če bi bili v dublinskem postopku predani Republiki Italiji, počutili ogrožene, toženka ugotavlja, da niti tožniki, niti njihov pravni zastopnik niso zanjo predložili nobenega konkretnega dokaza, poleg tega je Republika Italija, ki je v dublinskem postopku potrdila svojo odgovornost za obravnavo tožnikovih prošenj, kot enakopravna članica EU dolžna spoštovati vsa načela in norme, ki veljajo na njenem področju, toženka pa nima nobenih razlogov, da bi dvomila v pošteno in zakonito obravnavo prošenj prosilcev v Republiki Italiji. Pristojni organ Republike Italije je predložil tudi konkretna zagotovila oz. jamstva v zvezi z nastanitvijo in oskrbo prosilcev v povezavi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Tarakhel proti Švici.

7. V zvezi z tožnikovo izjavo, da bi prekinitev šolanja za otroka pomenilo nepopravljive posledice, toženka odgovarja, da je Republika Italija evropska država, ki je dolžna spoštovati vsa načela in norme, ki veljajo na njenem področju in zagotoviti ustrezne pogojev v zvezi s sprejemom in oskrbo prosilcev, vključno s pravico do šolanja otrok prosilcev, zato bodo imeli prosilci za otroke enakovredne vključitvene pogoje v podobne izobraževalne programe tudi v primeru, da bodo v dublinskem postopku predani odgovorni državi članici za obravnavanje njihovih prošenj.

8. V zvezi z izjavo tožnikov, da bo celotna družina utrpela psihične in nepopravljive socialne posledice zaradi dejstva, da so v Republiki Sloveniji ustanovili gospodarsko družbo in so poslovno povsem odvisni od njenega delovanja, toženka navaja, da Uredba Dublin III ne določa pristojnosti države članice na osnovi ustanovljene gospodarske družbe.

9. V zvezi s tožnikovo z izjavo, da v Republiki Italiji obstajajo na področju azila že več let resne sistemske pomanjkljivosti, ker je država pod velikim pritiskom migrantov in zato ne more zagotavljati ustreznih pogojev v zvezi z oskrbo in nastanitvijo prosilcev, prav tako pa so zaradi velikega števila prošenj postopki nerazumno dolgotrajni, pristojni organ ugotavlja, da je italijanski pristojni organ v postopku predložil ustrezna zagotovila in jamstva v konkretnem primeru, prav tako pa je v zagotovilu natančno opredeljeno, da je v praksi poskrbljeno za kontinuirano preverjanje izvajanja obravnavanih pogojev s strani organov, pristojnih za sprejem družin v Italijo, prek njihovih predstavnikov, predstavnikov za stike (oficirje za zvezo) in uslužbencev EASO, ki izvajajo to specifično nalogo na področju Republike Italije.

10. V zvezi s prošnjo zastopnika tožnikov, naj organ prouči možnost, da bi Republika Slovenija v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III prevzela odgovornost za obravnavanje tožnikovih prošenj za mednarodno zaščito, toženka odgovarja, da na podlagi predložene dokumentacije ne obstaja noben razlog za dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti po Uredbi Dublin III, saj naj bi uporaba navedene diskrecijske klavzule temeljila na humanitarnih razlogih in sočutju, da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali katerimi koli drugimi svojci.

11. Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi med drugim navajajo, da je toženka napačno uporabila materialno pravo. Prepričani so, da bi morala toženka odločitev opreti na 17. člen Uredbe Dublin III. Poleg tega menijo, da se toženka ni opredelila do statusov tožnikov, in sicer do dejstva, da je prvi tožnik 2016 v RS ustanovil gospodarsko družbo, v zvezi s katero plačuje vse davke in prispevke in da je mld. tožnik že od septembra 2016 dalje vključen v izobraževalni sistem v RS. Ker toženka ni uporabila diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, je s tem tudi bistveno kršila določbe upravnega postopka. Menijo, da toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni kršila le Uredbe Dublin III, temveč tudi načelo zakonitosti, načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi ter načelo ekonomičnosti. Poudarjajo, da niso materialno odvisni od Republike Slovenije, saj skrbijo sami zase, že od septembra 2016 pa živijo na zasebnem naslovu ... Zato je odločitev toženke, da jih preda Republiki Italiji, povsem nerazumna in neracionalna in bi od nje imela negativne javne finančne posledice tudi Republika Slovenija. Mld. B.B. hodi v plačljivo mednarodno šolo v Ljubljani in je vpisan v 8 razred. Tudi sicer pa je toženka z odločbo z dne 15. 3. 2017, še pred izpodbijanim sklepom, ugodila njihovim prošnjam za nastanitev na zasebnem naslovu ..., kar pomeni, da je pred izdajo izpodbijanega sklepa vedela, da imajo urejene pogoje za samostojno bivanje v Republiki Sloveniji. O navedbah tožnikov, da ima polnoletni tožnik v Republiki Sloveniji svojo družbo, mladoletnik pa obiskuje šolo, se toženka ni izrekla, zaradi česar je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Navajajo razloge, zaradi katerih menijo, da je potrebno izdati začasno odredbo in predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi oz. podrejeno, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa z začasno odredbo do pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v glavnem ponavlja razloge, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi in meni, da je toženka v postopku odločila v skladu z določili Uredbe Dublin III, zato je pravilno uporabila materialno podlago. Predlaga zavrnitev tožbe. Glede predlagane začasne odredbe pa navaja, da bo, kot v vseh dosedanjih primerih, z izvršitvijo izpodbijanega akta počakala do izdaje pravnomočne odločbe.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Izpodbijani sklep tožene stranke temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala (drugi odstavek).

15. V skladu z navedeno uredbo je Republika Slovenija tako kot druge države članice Evropske unije dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določata neposredno učinkujoči in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Ta v drugem odstavku 3. člena med drugim določa, da predaja drugi državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.

16. Pri tem pa je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na sicer izpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja), in se zato vse države članice štejejo kot varne države za državljane tretjih držav.

17. Sodišče pritrjuje toženki, da prvi tožnik na osebnem razgovoru, kljub prisotnosti pooblaščenca, ni navajal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Italiji, da pa je toženka kljub temu ugotavljala, ali v Republiki Italiji obstajajo razlogi za uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

18. Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Sodišče ugotavlja, da nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Italiji (npr. poročila organov EU, ESČP ali UNHCR), ki bi obravnavali azilni sistem v Republiki Italiji kot kritičen. Drugi relevantni dokazi, na podlagi katerih bi lahko sodišče ugotovilo, da bi bile v Republiki Italiji sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito, pa v postopku niso bili predloženi in tudi naslovnemu sodišču niso poznani.

19. Res je sicer splošno znano, da je Republika Italija soočena z velikim številom migrantov. Zgolj veliko število oseb tretjih držav v eni državi in težave v zvezi s tem pa samo po sebi še ne pomeni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine oziroma 3. člena EKČP. Nenazadnje sta bila na podlagi člena 78(3) Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU) prav zaradi nenadnega prihoda državljanov tretjih držav sprejeta tudi Sklep Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. september 2015 in Sklep Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. septembra 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije. Iz 18. uvodne točke prvega sklepa in iz 23. uvodne točke drugega sklepa pa je jasno razvidno, da pomeni izvajanje teh sklepov začasno odstopanje od pravila iz člena 13(1) Uredbe Dublin III, ne pa tudi odstopanja od drugih pravil te uredbe in njene izvedbene uredbe. Zato tudi po presoji sodišča tožniki niso navajali konkretnih okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Italiji.

20. Prav tako se sodišče strinja z razlogovanjem toženke, zakaj na odgovornost Republike Italije za obravnavanje prošnje tožnikov na podlagi 12. člena Uredbe Dublin III praviloma ne vpliva dejstvo, da je prvi tožnik v Republiki Sloveniji ustanovil gospodarsko družbo.

21. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka v njihovem primeru uporabiti diskrecijsko klavzulo iz 17. člena Uredbe Dublin III. Prvi odstavek 17. člena navedene uredbe namreč določa, da z odstopanjem od člena 3(1) lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Po presoji Upravnega sodišča (enako tudi Vrhovno sodišče med drugim v sodbi in sklepu I Up 291/2016) namreč že iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. Na takšno stališče se je postavilo tudi SEU v sodbi C.H., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, C-578/16. Navedeno pomeni, da diskrecijske klavzule ni mogoče tolmačiti kot pravice prosilca, ampak možnost države, da prevzame obravnavo prošnje, tudi če taka obravnava ni njena odgovornost glede na merila Uredbe Dublin.

22. Pač pa sodišče ugotavlja, da toženka zatrjevanja tožnikov, da bi prekinitev šolanja mladoletnemu tožniku povzročila nepopravljive posledice, da se je na življenje v Ljubljani že navadil, da prvi tožnik s svojo gospodarsko družbo družini omogoča bivanje v privatni namestitvi in šolanje mladoletnega otroka v mednarodni šoli, ni presodila tudi v smislu zaščitnih ukrepov za mladoletnike, ki izhajajo iz 6. člena Uredbe Dublin III, predvsem v smislu njegovega prvega odstavka, ki določa, da je pri izvajanju vseh postopkov iz te uredbe primarna skrb držav članic največja korist otroka.

23. Mladoletni otroci, ki so prosilci za azil, zahtevajo namreč posebno zaščito, glede na njihove posebne potrebe in njihovo posebno ranljivost, tudi če so v spremstvu staršev. Zato morajo niti pogoji za predajo oziroma premestitev mladoletnikov taki, da v že obstoječi stresni situaciji, ko so bili mladoletniki primorani zapustiti dom, sorodnike, prijatelje in podobno, ne povzročijo še dodatnega stresa in tesnobe. V nasprotnem primeru bi lahko okoliščine pomenile situacijo, ki izhaja iz drugega pododstavka člena 3 Uredbe Dublin III.

24. Tožniki namreč tekom postopka navajajo in dokazujejo, da je mladoletni B.B. že od septembra 2016 vključen v izobraževalni sistem v Republiki Sloveniji (v šolskem letu 2016/2017 je obiskoval 7. razred mednarodne šole ... in se je konec šolskega leta vpisal v 8. razred), kar pomeni, da je v navedeni izobraževalni sistem že do določene mere integriran, prav gotovo pa je tako v šoli, kot tudi v okolici njihovega bivališča, kjer živijo že od septembra 2016, stkal tudi že določena prijateljstva. Ob takem dejanskem stanju sodišče meni, da bi navedene okoliščine lahko pomenile, da predaja tožnikov v Republiko Italijo ne bi bila v otrokovo največjo korist, kljub temu, da je toženka v izpodbijani odločbi pavšalno navedla, da je tudi Republika Italija dolžna zagotavljati šolanje otrok prosilcev za azil oz. da bi zanj, ob dejstvu, da je otrok že preživel travmatično izkušnjo, ko je bil primoran zapustiti dom v Turčiji, prijatelje, sorodnike ipd. celo pomenila novo travmatično izkušnjo, kar zatrjujejo tudi tožniki. Kot rečeno, pa so navedene navedbe toženke tudi povsem pavšalne in ne temeljijo na nobenem konkretnem podatku ali dokazu. Iz dopisa, ki ga je toženka prejela s strani italijanskih pristojnih organov z dne 27. 2. 2017, ne izhaja, da bi bilo mladoletnim prosilcem omogočeno osnovno šolanje, omenjata se samo tečaj italijanskega jezika in delovno usposabljanje.

25. Prav tako bi tudi okoliščina, da ima prvi tožnik v Republiki Sloveniji ustanovljeno gospodarsko družbo, kar pomeni, da lahko pridobiva določene dohodke in z njimi materialno poskrbi za svojo družino, med njimi tudi za mladoletnega tožnika (kar izkazuje z najemno pogodbo in potrdilom o plačilu šolnine za mladoletnega tretjega tožnika), lahko pomenila, da predaja tožnikov v Republiko Italijo ne bi bila v otrokovo največjo korist, ne glede na to, da bi jim Republika Italija nudila ustrezne pogoje v zvezi s sprejemom in oskrbo. Vprašljiva je namreč možnost prvega tožnika, da bo tudi v Republiki Italiji s svojim delom pridobival toliko dohodkov, da bo z njimi lahko poskrbel za tak standard za svojega otroka, kot ga uživa v Republiki Sloveniji.

26. Pri tem sodišče posebej opozarja še na določbo d) tretjega odstavka 6. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice pri ocenjevanju največjih koristi otroka upoštevajo tudi mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. V obravnavnem primeru iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov ne izhaja, da bi bil mladoletni tretji tožnik v zadevi sploh kaj vprašan, ne glede na to, da bi glede na svojo starost (rojen je leta 2004) in zrelost (uspešno je zaključil sedmi razred mednarodne osnovne šole in se vpisal v 8. razred) mnenje prav gotovo lahko podal. 27. Da je pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, treba prvenstveno upoštevati predvsem koristi otroka, izhaja tudi iz drugega odstavka 24. člena Listine. Ne nazadnje pa tudi Konvencija o otrokovih pravicah določa, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, otrokove koristi glavno vodilo (3. člen) in da države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do izobraževanja (28. člen). V Listini, pa je tudi zapovedano, da v stvareh, ki se jih zadevajo, treba upoštevati tudi mnenje otrok, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo (prvi odstavek 24. člena).

28. Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Zato je tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

K II točki izreka:

29. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Lahko pa sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda.

30. Iz navedene ureditve izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma t.i. procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi določil obstoj tožbe, na podlagi katere je bil začet upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Ta procesna predpostavka pa v obravnavani zadevi ni več izpolnjena, ker je bilo hkrati z odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno tudi o tožbi. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena, zato je odločitev pravnomočna, tako da v tem postopku po prej povzeti pravni ureditvi sploh ni več mogoče zahtevati izdaje začasne odredbe oziroma tožnik za kaj takega ne izkazuje več pravnega interesa.