Jedro

V sporih zaradi motenja posesti je poleg ostalih predpostavk potrebno obravnavati tudi vprašanje, ali je dejanje samovoljno in protipravno. Protipravnost je objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena, saj motenje z dejanji, ki niso protipravna in imajo podlago v zakonu, ni mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da sta ga toženi stranki motili v njegovi zadnji mirni posesti nepremičnine parc.št. X, vpisane v vl.št. Y, k.o. G. p. II, s tem, da sta 15.3.2008 podrli dva stebra ter odstranili jekleno vrv za sušenje perila, ki je bila napeta med obema stebroma in tako onemogočili tožniku uporabo podrtih stebrov in jeklene vrvi. Zavrnilo je tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da toženi stranki postavita podrta stebra nazaj in nanju napneta jekleno vrv in da se vzdržita takšnih in podobnih motilnih dejanj ter posledično tudi stroškovni del zahtevka (izrek pod točko I.). Glede na takšno odločitev je v nadaljevanju tožeči stranki naložilo, da toženima strankama povrne 1.644,74 EUR pravdnih stroškov v 15-tih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V bistvenem navaja, da je sodišče ob odločanju storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tako je sodišče prve stopnje navedlo razloge za utemeljenost tožbenega zahtevka, nato pa je zahtevek zavrnilo. Enaka kršitev je bila storjena tudi z napačnimi zaključki, ki se nanašajo na prvo toženko, ki naj bi po presoji sodišča ne bila storilka očitanega motilnega dejanja. Ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče Z. M., je kršilo 8. točko 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka je to pričo res predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je šlo za odgovor na pripravljalno vlogo toženih strank, ki ji je bila vročena šele na prvem naroku, to je 7.4.2009. Ugotavljanje protipravnosti motilnega dejanja je v nasprotju s 426. členom ZPP, saj to ni predpostavka, da je podano motenje posesti. Pritožnik nadalje oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni bistveno omejen pri sušenju perila. Gre za arbitrarno odločitev sodišča. Sam ima tako praktičen kot ekonomski interes, poleg tega pa v zakonu ni določeno, kolikšna mora biti intenziteta motenja, da je moteni upravičen do sodnega varstva. Zaključek sodišča, da zahtevek ni izvršljiv, je nesmiseln, saj je stebre mogoče nadomestiti z enakimi, oziroma podobnimi. Posledično je nepravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da motilnega dejanja ni več mogoče ponoviti. Glede na napačno odločitev, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

(3.) Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev ter priglašata stroške odgovora na pritožbo. Ne strinjata se z zaključki sodišča, da je imel tožnik soposest nad stebri in jeklenimi žicami, prav tako pa tudi ne z ugotovitvijo, da je bila drugotoženka storilka motilnega dejanja. Soglašata pa z ostalimi razlogi sodišča prve stopnje.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih kršitev postopka (5.) Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je bil tožnik pred nastalim motenjem (to je pred 15.3.2008) soposestnik spornih stebrov in jeklene žice med njima, da sta bila oba stebra s strani zeta drugotožene stranke podrta in žica odstranjena, vendar pa je sočasno ugotovilo, da prvotožena stranka očitanega motilnega dejanja ni storila, niti ga ni naročila, glede drugotožene stranke pa je kot glavni razlog za zavrnitev zahtevka navedlo, da dejanje, ob upoštevanju ekonomskega in posledično predvsem pravnega interesa ni motilno in je zato potrebno zahtevek zavrniti. Zahtevek po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni izvršljiv, kar predstavlja dodaten razlog za zavrnitev le-tega. Glede na opisane razloge, nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni, posledično pa tudi ni podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Te kršitve tudi ne predstavlja ugotovitev sodišča, da prvotožena stranka ni bila storilka očitanega dejanja, saj gre pri tem za dokazno oceno sodišča v smislu 8. člena ZPP in bi lahko v tem delu šlo kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

(6.) Pričo M. Z. (in listinske dokaze A16 do A20) je tožeča stranka predlagala šele s pripravljalno vlogo dne 15.4.2009 (list.št. 53), to je že po opravljeni prvi glavni obravnavi in pri tem ni trdila, niti dokazala, da tega predloga ni mogla dati pravočasno (286. člen ZPP). Neutemeljene so pritožbene trditve, da je ob tem šlo za odgovor na pripravljalno vlogo toženih strank, ki je bila pritožniku vročena na prvi glavni obravnavi, saj priče Z. ni predlagala v zvezi z dokazovanjem dejstva, ki bi bilo morebiti oporekano s strani toženih strank šele s to pripravljalno vlogo. Priča je bila predlagana zaradi dokazovanja zatrjevane posesti, temu pa je tožena stranka ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Pritožnika je ob tem potrebno opozoriti tudi na dejstvo, da je, čeprav je bila tožba vložena v aprilu 2008, odgovor pa junija 2008, sam vložil prvo pripravljalno vlogo šele po prejemu vabila na prvo glavno obravnavo, to je šele 26.3.2009. Tožena stranka je to njeno vlogo posledično prejela šele 1.4.2009 in ji zamudo pri pripravi njene pripravljalne vloge pritožnik zato povsem neutemeljeno očita. Ker je sodišče prve stopnje pritožniku za odgovor na to vlogo dodelilo ustrezen rok in ji s tem dalo možnost, da se o morebitnih novih trditvah izjavi, kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ni podana, takšna možnost izjave pa seveda ne pomeni, da je tožeča stranka s tem pridobila tudi možnost, da že po prvem naroku predlaga dokaze v zvezi z dejstvi, ki so bila sporna že pred tem in s katerimi je že razpolagala oziroma zanje vedela ob vložitvi tožbe.

(7.) V sporih zaradi motenja posesti je poleg ostalih predpostavk potrebno obravnavati tudi vprašanje, ali je dejanje samovoljno in protipravno. Protipravnost je objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena, saj motenje z dejanji, ki niso protipravna in imajo podlago v zakonu, ni mogoče. Tako po 3. odst. 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Določilo 426. člena ZPP, ki je zelo podobno določbi 1. odst. 33. člena SPZ je materialnopravne narave, njeno bistvo pa je, da se v posestnih sporih izključi ugotavljanje in upoštevanje stvarnih pravic, ki jih imajo stranke na sporni stvari, ne pa obravnavanja predpostavk, ki so odločilne za to, ali je očitano dejanje sploh motenje oziroma ali je nekdo do motenjskega varstva upravičen. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo določilo 426. člena ZPP in 1. odst. 33. člena SPZ uporabilo pravilno in očitana kršitev ni podana.

Glede dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava (8.) Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom, da prvotožena stranka ni bila tista, ki se ji lahko očita storitev očitanega motilnega dejanje, saj nasprotne pritožbene trditve nimajo podlage v izvedenih dokazih. Kot je pravilno in izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje, prvotožena stranka ni posestnica tega dela vrta, kjer so stebri stali, saj uporablja drug del. Tudi perilo suši drugje. Ker spoštuje dogovor glede uporabe, ji je sodišče utemeljeno sledilo v njeni izpovedbi, da nima na tem delu vrta in stebrih nobenega interesa, da ni ničesar storila, niti naročila. Sama prisotnost pa seveda ne more pomeniti motenja. Sodišče prve stopnje je nadalje ravnalo prav, ko ni sledilo trditvi (in izpovedbi) pritožnika ter priče S. o tem, da je prvotoženka majala steber, saj to, upoštevaje ostale izvedene dokaze, ni dokazano, poleg tega pa je to dejstvo, tudi če bi bilo ugotovljeno, upoštevajoč ostale ugotovitve, ki jih sodišče prve stopnje povzema v razlogih, pravno nerelevantno. „Majanje“ stebra namreč samo po sebi še ne pomeni aktivnega sodelovanja pri podrtju, saj bi šlo, glede na ostale okoliščine, lahko zgolj za radovednost. Tožbeni zahtevek zoper prvotoženko je bil iz navedenih razlogov pravilno zavrnjen.

(9.) Pravilna je odločitev tudi v pogledu drugotožene stranke, čeprav iz deloma drugačnih razlogov. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je drugotoženka od tožnika z dopisom z dne 29.2.2008 med drugim zahtevala, da odveže vrv z drevesa, kasneje pa je, kot je izpovedala, zahtevala tudi odstranitev vrvi med stebroma. Ker se tožeča stranka na takšne zahteve ni ozirala, pa s tem, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, do motenja še ni prišlo. Tožnik zaradi teh zahtev koriščenja stebrov z vrvjo namreč ni opustil. Nadalje iz ugotovitev izhaja, da sta stebra stala na delu vrta, ki je bil v uporabi drugotoženke in njene družine, to je hčere, zeta in njunih otrok. Drugotoženka torej ni bila izključna posestnica. Tak zaključek sodišča je materialno pravno zmoten. Drugotoženka pri podiranju obeh stebrov, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, tudi ni bila neposredno aktivna. Dejanje je izvedel njen zet z orodjem, ki je bilo v garaži, sama je bila navzoča, pri čemer pa nasprotovanja ni izrazila. Ob zaslišanju pa je drugotožena stranka pojasnila, da ni zetu dala nobenih navodil, da mu ni svetovala, niti ni podrtja stebrov naročila. To je bila njegova odločitev, saj se je imel namen v stanovanje na A. ulici vseliti s svojo družino, to je hčerjo drugotoženke in otroci in je želel vzpostaviti dobre pogoje za bivanje. O stebrih se pred podrtjem niso pogovarjali, pogovarjali so se zgolj na splošno o ureditvi vrta.

(10.) Ob takšnih dejstvih pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo očitano motilno dejanje storjeno v korist drugotoženke oziroma z njeno odobritvijo in je zato šteti, da je ona tista, ki je zatrjevano posest tožnika motila. Razlogi, da sta bila stebra dotrajana in nevarna za njena vnuka in da sedaj tudi prebiva v prenovljenem stanovanju, namreč ne zadoščajo za takšen zaključek. Upoštevati je potrebno, da je drugotoženka v času očitanega motilnega dejanja živela drugje, niti ni takrat imela namena, da se v stanovanje na A. ulici vseli in je do tega prišlo šele kasneje. Stanovanje se je, kot je izpovedala, urejalo za hčero in zeta ter njuno družino (že takrat so imeli svoje ključe), tudi vrt je bil že takrat, kot je izpovedala tožnica, v njihovi souporabi (soposesti) in je bilo podrtje stebrov v smislu, kot to pojasnjuje sodišče, lahko potemtakem storjeno le v korist teh oseb. Zgolj pasivnost drugotoženke ob dejanju, ob upoštevanju teh okoliščin, zato ne zadostuje za pasivno legitimacijo v tem sporu.

(11.) Ker je bil glede na navedeno tožbeni zahtevek tudi zoper drugotoženo stranko, čeprav iz drugih razlogov, utemeljeno zavrnjen, se je pritožbeno sodišče z vprašanjem ekonomskega oziroma pravnega interesa in s pritožbenimi izvajanji, vezanimi na to vprašanje, ni ukvarjalo, saj to ni odločilno. Enako velja tudi za nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje glede izvršljivosti tožbenega zahtevka.

(12.) Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. in z upoštevanjem 1. in 2. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(13.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 165. členom ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen. Glede odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da le-ta ni bil potreben in je zato tožena stranka stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, dolžna nositi sama.