Jedro

Po divjadi povzročeno škodo na kmetijskih površinah je lovska organizacija dolžna povrniti v celoti in ne zgolj škode, ki presega normalne meje. Lovska organizacija se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da oškodovanec ni storil vsega, da bi škodo odvrnil.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane sodbe spremni tako, da se glasi: „1) Tožena stranka Z. je dolžna plačati tožnikoma X in Y, odškodnino v znesku 1.699,50 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.8.1997 do 31.12.2001, vse v 15. dneh.

V presežku do vtoževanega zneska odškodnine v znesku 8.137,21 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 1.1.2002 dalje se tožbeni zahtevek zavrne.“ V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je tožnikoma za po divjadi povzročeno škodo, prisojena odškodnina v višini 1.699,50 € z zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 do plačila; za primer plačilne zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Zavrnilni del odločitve je vsebovan v sodbi z dne 7.7.2011. Tožnikoma je naložena obveznost, da toženi stranki plačata 4.083, 60 € pravdnih stroškov.

Pritožujeta se obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uveljavljane pritožbene razloge. Navaja, da se pritožuje zoper višino prisojenega zneska. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Prvostopnemu sodišču očita, da se je opredelilo zgolj do cenitve škode, ki jo je podal izvedenec A, ne pa tudi do cenitev, ki sta ju podala sodna izvedenca B in C. Ni pojasnjeno, zakaj je uporabno zgolj eno od mnenj, drugi dve pa ne. V tem delu je obrazložitev v nasprotju z gradivom v spisu. Sklicuje se na mnenje izvedenca C in meni, da na podlagi tega mnenja pritožbeno sodišče odločitev lahko spremeni. Za primer razveljavitve sodbe pa meni, da je treba izvedence soočiti ali vsaj zadnja dva.

Tožena stranka je podala predlog za dopolnitev izreka sodbe, v pritožbi pa uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene razloge. Tudi ona predlaga spremembo sodbe in sicer tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja na nejasnost obrestnega dela odločitve, saj so od zneska 1.699,50 € prisojene obresti od 1.8.1997 dalje, poleg tega pa za primer plačilne zamude še zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje. Opozarja, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj je iz obrazložitve razvidno, da je zahtevek v višini 6.437,71 € zavrnjen, iz izreka pa je ta del pomotoma izpadel. O celotnem zahtevku torej sploh ni odločeno. Uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker ni bil izveden dokaz z zaslišanjem prič o zatrjevanem dejstvu, da popasenost travnatih površin ni le posledica divjadi, ampak tudi posledica paše domače živine. Če bi bile priče zaslišane, bi se to odrazilo na višini odškodnine. Zatrjuje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je dokazala, da jelenjad, glede na njen stalež in potrebo po hrani, toliko trave, kot je ugotovljeno, ni mogla popasti. Ugovarja aktivno legitimacijo, ker tožeča stranka ni izkazala, da je najemnik, zakupnik ali lastnik zemljišč, glede katerih uveljavlja odškodnino, niti velikosti teh zemljišč. Tak ugovor je podala in ga ni nikoli umaknila, zato ji sodišče neutemeljeno očita, da ga v nadaljevanju postopka ni ponavljala. Opozarja, da tožeča stranka tudi procesnih predpostavk za tožbo ni izpolnila. V prijavi škode, ki jo je skupaj z drugimi vlagatelji vložila dne 23.6.1997, je škoda navedena pavšalno. Ker mora prijava vsebovati navedbo višino škode, se šteje, da prijava ni bila vložena. Iz vsebine prijave je mogoče zaključiti, da se nanaša na škodo zaradi popasenosti v letu 1997 in sicer do vložitve prijave (23.6.1997). Ker se vegetacija začne aprila, se škoda lahko nanaša le na ta pridelek oz. na popasenost v zadnjih 30. dneh, saj je prijavo treba vložiti v roku 30 dni po nastanku škode. Meni, da predpostavke za vložitev tožbe niso bile podane, zato bi bilo tožbo treba zavreči. Navaja, da tožena stranka s tem, ko upravlja in gospodari z loviščem, opravlja splošno koristno dejavnost. Za take primere je s 3. odstavkom 156. čl. Zakona o obligacijski razmerjih predvidena odgovornost le za škodo, ki presega normalne meje. Obseg popasenosti preko mej, ki so normalne za kočevsko območje, ni bil ugotovljen. Materialno pravo je torej nepravilno uporabljeno. Opozarja, da so obresti že dosegle glavnico, zato so na podlagi 376. čl. Obligacijskega zakonika in ustavne odločbe dne 1.1.2002 prenehale teči. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena; pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodba z dne 7.7.2011, s katero je prvostopenjsko sodišče drugi odstavek 1. točke izreka izpodbijane sodbe dopolnilo z besedno zvezo „do vtoževanega zneska odškodnine v znesku 8.137,21 €“, je po svoji vsebini popravni sklep, predviden s 328. čl. ZPP. Tako iz samega izreka kot obrazložitve sodbe z dne 7.7.2011 je razvidno, da ne gre za odločanje o delu zahtevka, o katerem še ni odločeno (325. čl. ZPP), ampak za popravo izreka izpodbijane sodbe zaradi pisne pomote. Pritožba tožene stranke, ki izpodbija zavrnilni del odločitve oz. zavrnitev dela zahtevka, je zato pravilno vložena zoper sodbo z dne 12.4.2011. Pritožbeni trditvi tožene stranke, da materialni predpis predvideva zgolj povrnitev škode, ki presega normalne meje, ni mogoče pritrditi. Tretji odstavek 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ni uporabljiv, ker škoda ni nastala pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, ampak zaradi divjadi, ki je del naravnega okolja, v katerem človek živi. Tožena stranka je zgolj z zakonom določen zavezanec za povrnitev škode; škode ni povzročila oz. škoda ni nastala zaradi dejavnosti tožene stranke. Specialna pravna določila o povrnitvi po divjadi povzročene škode so bila v času nastanka škode vsebovana v Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS 25/76 s spremembami; v nadaljevanju ZVGLD). Kot je pojasnjeno že v sodbi z dne 9.1.2002, ta določila ne predvidevajo, da bi bil škodo ali njen del dolžan trpeti oškodovanec oz. se z njo sprijazniti, ampak je zavezanec za povrnitev celotne škode, povzročene po divjadi, za katero velja lovopust, lovska organizacija (68. do 75. čl. navedenega zakona). Odškodninska odgovornost lovske organizacije je zato podana glede vse škode, ne samo škode, ki presega normalne meje. Lovska organizacija se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da oškodovanec ni storil vsega, da bi škodo odvrnil (1), česar pa tožena stranka ne zatrjuje.

Tudi s pritožbeno trditvijo tožene stranke, da predpostavke za obravnavanje tožbe niso podane, ni mogoče soglašati. Oškodovančeva sodelovalna dolžnost je izpolnjena, ko lovsko organizacijo obvesti o nastali škodi in v primeru, da do sporazuma o plačilu odškodnine ne pride, pri upravnem organu zahteva povrnitev škode. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da sta tožnika to storila z dopisoma z dne 23.6.1997 in 28.6.1997. Da škoda ni opredeljena z denarnim zahtevkom, ni bistveno, saj je višina škode predmet ugotavljanja komisije iz 73. čl. ZVGLD oz. sodnega postopka.

V pripravljalnih vlogah z dne 18.10.2000 in 6.10.2005 je tožena stranka predlagala zaslišanje prič, vendar ne o dejstvih v zvezi s popasenostjo v letu 1997, ampak v zvezi z okoliščinami, v katerih sta bili izdelovani izvedenski mnenji. Ker na ti dve mnenji sodišče odločitve ni oprlo, se zasliševanje prič pokaže za nepotrebno in pri zavrnitvi dokaza z zaslišanjem prič ne gre za nedopustno vnaprejšnjo oceno neizvedenih dokazov.

Tudi po tožeči stranki uveljavljana kršitev postopka ni utemeljena. Z 253. čl. ZPP je res predvideno, da izvedenec svoj izvid in mnenje poda prvenstveno ustno na obravnavi, v pristojnosti sodišča pa je odločitev, ali naj izvedenec mnenje poda tudi pisno (1. odstavek 253. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče se je odločilo za izdelavo pisnih mnenj, kar je ustrezno, saj gre za strokovno delo, v okviru katerega izvedenec podatke preverja na terenu, v mnenju pa posreduje številčne podatkov, katerih proučitev terja čas in razmislek. Odločitev o pisni izdelavi izvedenskega mnenja je skladna s postopanji v podobnih primerih, saj so pisno izdelana mnenja pravilo, izključno ustno podana mnenja pa izjema. Ker na mnenje izvedenca A, na katerega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo, stranki nista podajali pripomb in nobena od strank ni zahtevala ustnega podajanja mnenja oz. zaslišanja izvedencev, kršitev 253. čl. ZPP na odločitev ni vplivala. Ker je mnenje podajalo več izvedencev, se je sodišče dolžno opredelili, zakaj sprejema mnenje, na katerega je odločitev oprlo, ne pa mnenja drugih dveh izvedencev. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da mnenje izvedenca A sprejema, ker je škodo ocenjeval po stanju na dan prijave in ogleda po toženi stranki (23.6.1997 in 2.7.1997), popasenost pa ocenjeval na podlagi razpoložljivih dokazil, predvsem tudi Zapisnika tožene stranke z dne 2.7.1997. Mnenje izvedenca B ni uporabno, ker je ocenjeval letno škodo in ocene ni argumentiral s parametri, na podlagi katerih bi bila preverljiva. Izvedenec C je ugotavljal škodo v času cenitve in na podlagi svojih ugotovitev ocenjeval škodo, nastalo leta 1997. Ker ni bilo ugotovljeno, v kakšnem obsegu je travo na opazovanih zemljiščih popasla tudi živina, rezultat njegovega dela ni uporaben.

Trditve tožeče stranke o površinah, na katerih je divjad popasla pridelek trave in trditve, da imata tožnika ta zemljišča v najemu, je tožeča stranka podla v tožbi, potem pa še na narokih dne 26.10.2000 in 8.5.2007. Upoštevajoč te navedbe so izvedenci ocenjevali škodo, pa tožena stranka izvedenskim mnenjem glede količine obdelovanih površin ni nasprotovala. Po tem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotovala aktivni legitimaciji, so bile navedbe o kmetijskih površinah, ki jih tožnika obdelujeta, dopolnjene, pa tem dodatnim navedbam tožena stranka ni nasprotovala. Pravilno je zato prvostopenjsko stališče, da po dopolnitvi navedb ta dejstva niso bila več sporna. Tožena stranka je torej v teku postopka sprejela trditve o površini popasenih zemljišč, pa tudi v postopku sporazumevanja, pred vložitvijo tožbe, je priznavala, da je škoda tožnikoma nastala in sicer zaradi popasenosti po divjadi na površini 27 ha travnikov v k.o X. Na podlagi prijave, ki sta jo podala tožnika, je sama ugotovila 20 % popasenost po divjadi, torej 20 % prizadetost pridelka trave. (Zapisnik z dne 2.7.1997 – dokaz A4, v nadaljevanju Zapisnik). Tudi z opazovanjem paše živine je tožena stranka pritrdila, da zemljišča v S. izkorišča tožeča stranka (evidenca paše – dokaz B2).

Tožena stranka pa utemeljeno opozarja na nejasnost 1. točke izreka glede obresti. Obrestovanje se predvideva od 1.8.1997 dalje in še dodatno od izteka paricijskega roka dalje, kar je nerazumljivo. V obrazložitvi je argumentirana odločitev, da se prisojeni znesek obrestuje od 1.8.1997, zato zapis o dodatnem obrestovanju po izteku paricijskega roka ustvarja nerazumljivost izreka. Ker gre za odpravljivo bistveno kršitev pravil postopka, je s spremembo prvega odstavka 1. točke izreka kršitev odpravljena tako, da se prisojeni znesek obrestuje od 1.8.1997 dalje (354. čl. ZPP).

Utemeljeno tožena stranka opozarja tudi to, da so obresti od prisojene glavnice dne 1.1.2002, ko je bilo uveljavljeno določilo 376. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. list RS 83/01; v nadaljevanju OZ), prenehale teči, ker so do tega dne že dosegle glavnico. Z navedenim zakonskim določilom je bilo predpisano, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 300/04 je bilo odločeno, da se glede teka zamudnih obresti OZ uporablja tudi za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Dne 22.5.2007 uveljavljena novela Obligacijskega zakonika (Ur. list RS 40/2007) je 376. čl. OZ sicer razveljavila, kar pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Ker se novela ne uporablja retroaktivno, se terjatve, katerih zamudne obresti so do uveljavitve 376. čl. OZ ali v času njegove veljavnosti dosegle glavnico, ne začnejo ponovno obrestovati. Prvostopenjska odločitev je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena tako, da se prisojeni znesek obrestuje do 31.12.2001 (358. čl. ZPP).

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka do povrnitve stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela. Tožena stranka do povrnitve stroškov ni upravičena, ker je njen uspeh s pritožbo minimalen. V pritožbenem postopku se je uspela ubraniti le dela obresti, torej dela stranske terjatve. (2. odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Stališče, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča SR Slovenije (poročilo o sodni praksi VS SRS št. I-II/88, str. 48).