Jedro

Postavitev drugega izvedenca ZPP dopušča le v primeru, ko je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem. V primeru nepopolnosti ali nejasnosti izvedenskega mnenja je potrebno izvedenca dodatno zaslišati; če s tem nejasnosti ali nepopolnosti niso odpravljene, je potrebno postaviti novega izvedenca.

Sodišče mora ugotoviti vsa odločilna dejstva in jih utemeljiti, ni pa potrebno ugotavljati vseh okoliščin, na katere se sklicujejo pravdne stranke. Ugotavljati je potrebno le dejstva, povezana z obstojem odškodninskega razmerja med tožnico in tožencema

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženca v 15-ih dneh dolžna solidarno plačati 9.435,65 EUR (prej 2.261.160,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.07.2003 do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 93,40 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni opravilo vsebinske ocene skladnosti izvedenih dokazov, ni ocenilo vseh dejstev in ker izvedenke ni zaslišalo, niti postavilo novega izvedenca, čeprav obstaja dvom v izvedenkino nepristranskost. Nesporno je, da na podlagi obrazca za dvig ob 14.51 tožnici ni bil izročen denar in da ta ne odraža dejanskega stanja. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženec skušal prikriti storjeno nepravilnost, ko je od tožnice zahteval EMŠO in davčno številko, ko je naknadno organiziral pošiljanje fax sporočil, čeprav je tožnica te številke imela s seboj in nikoli ni bila v poslovalnici na X ulici, do česar se sodišče sploh ni opredelilo. Poudarja, da iz zapisa bančnih transakcij nedvomno izhaja, da je bilo pred dvigom 11.000,00 USD na računu tožnice 22.000,00 USD in prikazuje bančno poslovanje tega dne v sistemu bancs in sistemu 4700 ter svojo razlago zabeleženih transakcij. Meni, da je sporno, čigava so bila sredstva v višini 11.000,00 USD, ki so bila prodana v menjalnici, saj to ni razvidno iz bančnega listka. Opozarja, da se je toženec ob 14:38:24 odjavil iz sistema 4700 in se kasneje prijavil nazaj, s čemer je prekinil časovno kontinuiteto in sledljivost zaporedja opravljenih bančnih transakcij. Meni, da je dokazala, da so bila na njenem računu denarna sredstva v protivrednosti 22.000,00 USD ter da toženec polovico teh sredstev ni izročil tožnici. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo, pa tudi da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v ponovno sojenje.

Toženca sta na pritožbo vsak zase odgovorila, oba pa predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica zatrjuje, da je dne 24.07.2003 na svoj račun pri toženki želela položiti 22.000,00 USD, polovico v USD in polovico v protivrednosti EUR. V spremstvu svojega partnerja je denar razdelila tako, da je imela 2x 11.000,00 USD, kar vse je izročila tožencu. Šele ob dvigu, dne 05.12.2003, je ugotovila, da je na njenem računu le znesek 9.488,00 EUR (protivrednost 11.000,00 USD). Ker si je toženec protipravno prilastil preostalih 11.000,00 USD, zahteva od njega in od toženke, da ji ustrezno protivrednost v EUR (prej SIT) solidarno povrneta.

Tožnica svoj zahtevek opira na splošno, krivdno odgovornost za povzročeno škodo, urejeno v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Na tožencu je dokazno breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, zgoraj navedene elemente pa mora dokazati tožnica (212. člen ZPP). Ker naj bi toženec tožnici povzročil škodo pri delu, odgovarja zanj delodajalec – toženka (1. odstavek 147. člena OZ). Ker pa mu tožnica očita, da je škodo povzročil premišljeno in namenoma, ta lahko zahteva povračilo tudi neposredno od toženca, njuna odgovornost je solidarna (2. odstavek 147. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 186. člena OZ).

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala toženčevega nedopustnega ravnanja. Tako tožnica kot njen partner sta res izpovedala, da sta tožencu izročila 22.000,00 USD, a njune izpovedbe ni potrdil nobeden od ostalih izvedenih dokazov. Predvsem pa kaj takega ne izhaja iz bančnih obrazcev oz. bančnih transakcij, zapisanih v sistemu BANCS in sistemu 4700. Sodišče prve stopnje jih je presojalo s pomočjo postavljene izvedenke mag. J.C.. Postavljena izvedenka je mnenje pisno podala, na osnovi pripombe pravdnih strank pa ga je dopolnila. O zahtevi tožeče stranke za izločitev izvedenke, ki je temeljila na enakih razlogih, kot jih v pritožbi tožeča stranka ponavlja, je že bilo pravnomočno odločeno (Sklep opr. št. P 1134/2004-II z dne 26.10.2007 v zvezi s Sklepom opr. št. II Cp 26/2008 z dne 09.01.2008), zato teh okoliščin pritožnica ne more več uveljavljati. Tudi v tem, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenko dodatno zaslišati oziroma postaviti novega izvedenca, pritožbi ni mogoče pritrditi. Postavitev drugega izvedenca ZPP dopušča le v primeru, ko je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem (254. člen ZPP). V primeru nepopolnosti ali nejasnosti izvedenskega mnenja je potrebno izvedenca dodatno zaslišati; če s tem nejasnosti ali nepopolnosti niso odpravljene, je potrebno postaviti novega izvedenca. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so v mnenju izvedenke takšne pomanjkljivosti, da bi bilo potrebno njeno dodatno zaslišanje oziroma bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca.

Sodišče mora ugotoviti vsa odločilna dejstva in jih utemeljiti, ni pa potrebno ugotavljati vseh okoliščin, na katere se sklicujejo pravdne stranke. Ugotavljati je potrebno le dejstva, povezana z obstojem odškodninskega razmerja med tožnico in tožencema (škodni dogodek, škoda, vzročna zveza in odškodninska odgovornost). Ni potrebno ugotavljati, ali je tožnica ob pologu razpolagala z davčno in EMŠO številko oziroma ali ju je sploh potrebovala, zakaj so bili iz poslovalnice X v poslovalnico Y poslani nekateri dokumenti, ali je sploh bila v poslovalnici na X in podobnih okoliščin, s katerimi pritožba utemeljuje nepopolnost izvedenskega mnenja in pomanjkljivost sodbe sodišča prve stopnje. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da te okoliščine kažejo na to, da je imela tožnica namen položiti 22.000,00 USD že dan pred škodnim dogodkom in da je to storila 24.07.2003. Ne glede na njene namene in predhodne aktivnosti je za odločitev o tožbenem zahtevku bistveno le, ali je tega dne toliko denarja res izročila tožencu. Ugotavljanje drugih okoliščin (s pomočjo postavljene izvedenke, kot pritožba gradi svojo tezo o nepopolnosti izvedenskega mnenja, ali brez) ni bilo potrebno; odsotnost razlogov o teh pravno nepomembnih dejstvih posledično nima narave kršitve pravdnega postopka iz 14. ali 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Da si je toženec res prilastil spornih 11.000,00 USD, naj bi po mnenju tožnice izhajalo tudi iz bančnih obrazcev oz. bančnih transakcij, razvidnih iz sistema BANCS in sistema 4700. Postavljena izvedenka je pojasnila, da sta oba sistema delovala vzporedno, da pa opravljeno knjiženje v dveh sistemih ne pomeni, da je tožeča stranka tožencu res izročila 2 x po 11.000,00 USD. Pri vseh vknjižbah gre za isti znesek 11.000,00 USD, pri čemer vknjižb ni izvajal toženec, ki za to sploh nima pooblastila. Da bi bilo tožencu izročenih 22.000,00 USD, ne izhaja niti iz zaporedja vknjižb v posameznem sistemu - najprej je zaveden polog 11.000,00 USD, nato polog 9.488,00 EUR in polog 51,00 SIT ter na koncu dvig 11.000,00 USD. Popolnoma vseeno je, v kakšnem zaporedju je knjižena določena transakcija, saj interni akt ne določa vrstnega reda transakcij, zapise pa je potrebno gledati kot celoto. Dvig 11.000,00 USD je bil potreben, saj je tožnica položen znesek želela spremeniti v EUR, popolnoma vseeno pa je, če je ta zabeležen na koncu; obrazci gotovinskega in negotovinskega dviga pa so identični. Pojasnila je tudi, da v takšnem ravnanju toženca ni zaslediti nepravilnosti in da pred zadnjim dvigom na računu tožnice ni bilo 22.000,00 USD (polovico v EUR). Tudi pri menjavi je šlo za denarna sredstva tožnice, saj je bila ta opravljena na podlagi dokumentov, podpisanih iz njene strani. Postopanje toženca pa bi bilo lahko tudi drugačno, če bi tožnica že na začetku pojasnila, da želi varčevati v EUR in ne v USD.

Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje izvedenskemu mnenju, ne da bi navedla razloge, ki zbujajo dvom v njegovo pravilnost. Izpostavlja toženčevo zadnje opravljeno dejanje, to je dvig 11.000,00 USD. Kot že pojasnjeno, je potrebno transakcijo gledati kot celoto, saj ni pomembno v kakšen zaporedju so transakcije izvedene. Izvedensko mnenje odpravlja vse morebitne dvome o pravilnosti takšnega ravnanja. Nobenega dvoma ni, da tožnici ta znesek ni bil izročen, saj je šlo za negotovinski dvig, obrazci gotovinskega in negotovinskega dviga so namreč enaki. Dvig je bil potreben zaradi tožničine naknadne odločitve, da bo namesto v USD svoja denarna sredstva hranila v EUR. Na odločitev sodišča ne more vplivati niti dejstvo, da je bilo poslovanje v sistemu 4700 za nekaj časa prekinjeno, saj sta transakcije vzporedno beležila kar dva bančna sistema, na eni strani za pritožbo sporni sistem 4700 in na drugi sistem BANCS, za katerega tožeča stranka niti ne pojasni, kako naj bi prikril morebitne nepravilnosti toženčevega ravnanja in prekinil sledljivost bančnih transakcij. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skrbno, vestno in natančno presodilo izvedene dokaze; tako kot mu to narekuje določilo 8. člena ZPP. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da na računu tožnice nikoli ni bilo 22.000,00 USD, pač pa le polovica tega zneska in da tožencu ni očitati zatrjevanega nedopustnega ravnanja.

Sodba sodišča prve stopnje ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih ter jo je mogoče preizkusiti. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker nobena pravdna stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (2. odstavek 163. člena ZPP).