Jedro

Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.

S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.

Izrek

I.Pritožbi pooblaščenca oškodovanca B. B. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

‒v odločbi o stroških kazenskega postopka doda poved: "Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženi A. A. dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom."

‒po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 16677/2020 z dne 21. 12. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 296. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun.

2.Zoper sodbo sta se pritožila pooblaščenec oškodovanca in obdolženčev zagovornik. Pooblaščenec oškodovanca se je pritožil zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka, odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in odločbe o stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obdolženčev zagovornik pa se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče "ugotovi navedene kršitve in ustrezno odloči".

3.Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca je odgovoril zagovornik obdolženca, ki smiselno navaja, da je pritožba pooblaščena oškodovanca neutemeljena.

4.Pritožba pooblaščenca oškodovanca je utemeljena, pritožba zagovornika obdolženca pa ni utemeljena.

K pritožbi pooblaščenca oškodovanca

5.Pooblaščenec oškodovanca utemeljeno izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka napačna, saj obdolženca ni mogoče oprostiti stroškov oškodovanca. Po pregledu zadeve je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ni pa odločilo o potrebnih izdatkih oškodovanca ter nagradi in potrebnih izdatkih njegovega pooblaščenca po 8. točki citirane zakonske določbe. Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu1, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti. Posebni sklep je tako pridržan samo za odločitev o višini stroškov, ki jih mora povrniti tisti, ki mu je ta obveznost naložena že s samo sodbo oziroma sklepom, s katerim se konča kazenski postopek.2 Ker je glede na navedeno pritožba v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče to pomanjkljivost odpravilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo na način, kot izhaja iz prve alineje točke I izreka te sodbe.

6.Glede na to, da je bila oškodovancu za zastopanje po pooblaščencu v obravnavani zadevi dodeljena brezplačna pravna pomoč, pa je ob navedenem še dodati, da mora sodišče prve stopnje, upoštevaje določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v posebnem sklepu o stroških odločiti, da mora obdolženec stroške upravičenca do brezplačne pravne pomoči povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, saj bi drugačna odločitev privedla do tega, da bi upravičenec do brezplačne pravne pomoči neutemeljeno pridobil pravico do povrnitve stroškov, ki jih sam ni plačal.3

7.Pooblaščencu oškodovanca je pritrditi tudi v delu, ko ta izpostavlja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca. Iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanec po svojem pooblaščencu 12. 2. 2021 pri sodišču prve stopnje vložil premoženjskopravni zahtevek, s katerim je od obdolženih C. C., A. A. in D. D. zahteval plačilo v skupnem znesku 23.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje je s sodbo o kaznovalnem nalogu II K 116677/2020 z dne 18. 1. 2022 na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, pri čemer je sodba o kaznovalnem nalogu postala pravnomočna le v delu zoper obdolžena C. C. in D. D., ne pa tudi zoper obdolženega A. A., ki je zoper sodbo o kaznovalnem nalogu vložil ugovor. Sodišče prve stopnje je tako o obtožbi zoper obdolženega A. A. odločilo z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi, pri čemer pa ni odločilo o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca. V točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe je napačno navedlo, da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ne uveljavlja in zato sodišče o njem ni odločalo. S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni. Prav tako se nasprotje med razlogi sodbe (t.j. navedba, da oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka) in podatki spisa (t.j. vložen premoženjskopravni zahtevek oškodovanca) ne nanaša na odločilna dejstva in zato bistvena kršitev postopka ni podana niti iz razloga protispisnosti.4 Glede na naravo ugotovljene kršitve je pritožbeno sodišče uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, kot to izhaja iz druge alineje točke I izreka te sodbe. Razveljavitev sodbe samo zato, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku, bi namreč bila v izrecnem nasprotju s 15. členom ZKP, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Ker podatki spisa ne dajejo zadostne podlage niti za popolno niti za delno razsojo zanesljivo ugotovitev obstoja in obsega uveljavljane nepremoženjske škode, je pritožbeno sodišče izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

K pritožbi zagovornika obdolženca

8.Zagovornik obdolženca v pritožbi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 385. člena ZKP, ker je obdolžencu z izpodbijano sodbo izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo daljšo zaporno kazen kot v sodbi o kaznovalnem nalogu.

9.Zatrjevana kršitev ni podana. V 385. členu ZKP je sicer določeno, da če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Vendar pa skladno z določbo 445.d člena ZKP sodišče pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog na to prepoved ni vezano in lahko v teh primerih po končani glavni obravnavi izreče tudi strožjo kazen oziroma sankcijo, kot je bila obdolžencu izrečena v sodbi o kaznovalnem nalogu. Glede na navedeno uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10.Z navedbami, da sodišče prve stopnje ravnanja obdolženca ni pravilno pravno kvalificiralo, zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Po njegovem mnenju bi obdolženčevo ravnanje lahko opredelili kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe ali kaznivo dejane lahke telesne poškodbe, ne pa kot kaznivo dejanje nasilništva, pri čemer pa zagovornik tovrstnih, povsem pavšalnih navedb v ničemer ne utemelji. Pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna.

11.Kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj. Drugi odstavek 296. člena KZ-1 opredeljuje kvalificirano obliko kaznivega dejanja nasilništva, ki je podano, če dejanje storita dve ali več oseb ali če je bilo hudo ponižanih več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje.

12.V konkretnem primeru je v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe jasno in ustrezno opredeljeno izvršitveno ravnanje obdolženca (pretepanje oškodovanca na način, da ga je najprej porinil tako, da je padel na tla ter ga na koncu, po izvršitvenih ravnanjih drugih obdolžencev, z nogo brcnil v glavo tako, da je padel nazaj in z glavo udaril v asfalt), prepovedana posledica (spravljanje v podrejen položaj, saj je oškodovanec postal objekt nasilja obdolžencev in se jim ni mogel upreti) ter kvalifikatorni okoliščini (dejanje je obdolženec storil skupaj s posebej obravnavanima C. C. in D. D. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, oškodovanec pa je utrpel lahko telesno poškodbo - pretres možganov, udarnine in raztrganine na glavi ter površinske odrgnine v predelu obeh kolenskih sklepov in prsnega koša, zaradi česar je bil pri oškodovancu začasno okvarjen ali oslabljen del telesa, zmožnost za delo je bila začasno zmanjšana, zdravje je bilo začasno okvarjeno). Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe tako povsem ustreza abstraktni zakonski opredelitvi nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse potrebne elemente obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilništva in sprejete pravne in dejanske zaključke v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Glede na navedeno je ravnanje obdolženca pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 in je zato pritožba zagovornika, ki poskuša prepričati drugače, neutemeljena.

13.Zagovornik se je pritožil tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da je preizkusna doba dveh let neutemeljena, saj je bilo dejanje storjeno leta 2019, obdolženec pa od takrat ni storil nobenega kaznivega dejanja in ne prekrška ter bi bila zato preizkusna doba enega leta zadostna in učinkovita. Tudi v tem delu zagovorniku ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost upoštevalo kot olajševalno (v sodbi pomotoma navedeno "obteževalno") okoliščino, medtem ko obteževalnih (v sodbi pomotoma navedeno "olajševalnih") okoliščin ni našlo. Obdolžencu je upoštevaje težo očitanega kaznivega dejanja, stopnjo ogrožanja zavarovane dobrine, nevarnosti samega dejanja in stopnjo krivde izreklo kazensko sankcijo, ki je zgolj opominjevalne narave, in mu določilo primerno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo. Takšna kazenska sankcija je po mnenju pritožbenega sodišča primerna in tudi pravična ter je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

14.Po obrazloženem, ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi pooblaščenca oškodovanca iz že navedenih razlogov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo (točka I izreka), pritožbo zagovornika obdolženca pa v skladu s 391. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka).

15.Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bila obdolžencu v postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Tako Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2004, str. 221, in M. Baškovič, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 585.

2Primerjaj Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2004, str. 215, in A. Erbežnik, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 948. Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 70162/2010 z dne 11. 11. 2010.

3Primerjaj M. Jug in M. Hostnik, Stroški postopka z vidika brezplačne pravne pomoči, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2019, str. 207.

4Primerjaj E. Zakrajšek, Pritožba zoper sodbo, ki ne vsebuje odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, Pravna praksa, št. 18-19, 2023, str. 14-16 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 59811/2010 z dne 14. 6. 2018.