Jedro

Določba tretjega odstavka 147. člena OZ določa pogoje, pod katerimi lahko v notranjem razmerju med nosilcem podjema in delavcem, nosilec podjema zahteva povrnitev plačanega zneska od delavca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da uporaba določbe tretjega odstavka 147. člena OZ ne pride v poštev, saj zajema drugačno situacijo od konkretne. V tem sporu ne gre za regresni zahtevek delavčevega delodajalca zoper delavca, temveč uveljavlja tretji regresni zahtevek zoper delodajalca iz naslova odgovornosti za drugega. Za subjekt odškodninskega razmerja zato v tem razmerju velja delodajalec.

Trditveno breme v zvezi z zatrjevano izgubo zavarovančevih pravic je bilo na toženi stranki. Zgolj s sklicevanjem na določbo Splošnih pogojev, brez navedbe konkretnih dejstev, tožena stranka svojega dvoma ne more uspešno utemeljiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.865,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2019 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 479,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je 8. 1. 2019 prišlo do prometne nesreče, ki jo je povzročil voznik vozila z registrsko oznako KK... A. A., delavec tožene stranke. Vozilo je bilo na podlagi leasing pogodbe last B. Leasing, leasingojemalec pa je bila tožena stranka. Tožeča stranka je v zvezi s predmetnim škodnim dogodkom izplačala: zavarovalnino iz naslova avtomobilskega kaska v znesku 6.493,54 EUR ter odškodnino iz naslova avtomobilske odgovornosti voznika predmetnega vozila v višini 3.830,91 EUR na račun DARS d. d. ter v višini 541,11 EUR za škodo na vozilu z registrsko oznako LJ... voznici C. C. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je v zvezi z izplačano zavarovalnino ugotovilo, da je prišlo zaradi alkoholiziranosti voznika do izgube zavarovalnih pravic, za škodo povzročeno tretjim osebam pa je odločitev o regresnem zahtevku oprlo na določbo prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ).1

6. Pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zakaj se pri odločanju o zadevi ne more opreti na tretji odstavek 147. člena OZ.2 Po presoji pritožbenega sodišča ta očitek ni utemeljen, saj določba tretjega odstavka 147. člena OZ določa pogoje, pod katerimi lahko v notranjem razmerju med nosilcem podjema in delavcem, nosilec podjema zahteva povrnitev plačanega zneska od delavca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da uporaba določbe tretjega odstavka 147. člena OZ ne pride v poštev, saj zajema drugačno situacijo od konkretne. V tem sporu ne gre za regresni zahtevek delavčevega delodajalca zoper delavca, temveč uveljavlja tretji regresni zahtevek zoper delodajalca iz naslova odgovornosti za drugega. Za subjekt odškodninskega razmerja zato v tem razmerju velja delodajalec.

7. Po presoji pritožbenega sodišča so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v zvezi z višino odškodnine iz naslova avtomobilske odgovornosti voznika, izplačane na račun DARS ter C. C., ugotovilo, da je bila višina obeh odškodninskih zahtevkov izkazana z listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje je nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pojasnilo, da je bil ugovor tožene stranke glede višine škode in plačane odškodnine pavšalen. Tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala zgolj to, da je zatrjevana škoda neizkazana, da je izplačana odškodnina bistveno previsoka, da tako velika škoda ni mogla nastati v tem škodnem dogodku ter da je izplačana odškodnina v nasprotju z načelom pravične in primerne odškodnine. Takšen ugovor je pavšalen, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke utemeljeno zavrnilo. Enako velja tudi za trditve tožene stranke, da bi morala tožeča stranka upoštevati 40 %, ne pa zgolj 20 % amortizacijo v zvezi z izplačilom odškodnine na račun DARS. Za svojo trditev tožena stranka ni navedla nobenih konkretnih razlogov, zato je sodišče prve stopnje tudi dokazni predlog z izvedencem gradbene stroke pravilno zavrnilo. Zaslišanje prič pa je tožena stranka predlagala v zvezi z okoliščinami uveljavljanja zahtevka na zavarovalnici, kar pa za odločitev v tem sporu ne predstavlja pravno relevantnega dejstva. Zaradi navedenega je bil tudi ta dokazni predlog pravilno zavrnjen. Tožena stranka nadalje izpodbija dokazno oceno sodišče prve stopnje s trditvami, da je ta pomanjkljiva, napačna in nepravilna ter da ni celovita in kritična. Po presoji pritožbenega sodišča s povzetimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami tožena stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti.

8. Tožena stranka nadalje v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izplačano zavarovalnino, vendar pa so tudi ti pritožbeni očitki po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določbo 4. točke drugega odstavka 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (nadalje: Splošni pogoji), ki določajo, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če ne izpolni obveznosti iz 21. člena Splošnih pogojev. Tožeči stranki očita, da ni niti zatrjevala niti dokazala izpolnitve teh pogojev, od katerih je odvisno, ali je tožeča stranka zavarovancu sploh upravičeno izplačala zavarovalnino. Po presoji pritožbenega sodišča so ti očitki neutemeljeni, saj je bilo trditveno breme v zvezi z zatrjevano izgubo zavarovančevih pravic na toženi stranki. Zgolj s sklicevanjem na določbo Splošnih pogojev, brez navedbe konkretnih dejstev, zato tožena stranka svojega dvoma ne more uspešno utemeljiti.

9. Tožena stranka v pritožbi izpodbijani sodbi očita še to, da naj bi bila odločitev sodišča o stroških postopka neobrazložena. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na specificirani stroškovnik tožeče stranke, ki je razviden iz zapisnika z naroka o glavni obravnavi dne 2. 10. 2010, na katerem je tožeča stranka zahtevala povračilo stroškov plačila sodnih taks (odmerjenih v višini 459,00 EUR) ter stroškov kopiranja v višini 20,00 EUR. Pri odmeri stroškov se je sodišče prve stopnje nadalje sklicevalo na uradni zaznamek list. št. 30, iz katerega je razviden obračun stroškov s seštevkom v višini 479,00 EUR. Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti dopušča, da je v sklepu navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa.3 Po sodni praksi torej takšna obrazložitev odločitve o stroških postopka zadošča. 10. Po povedanem so pritožbeni razlogi neutemeljeni. Prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba (prvi odstavek 147. člena OZ). 2 Kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska (tretji odstavek 147. člena OZ). 3 Primerjaj IV Cp 4825/2010.