Jedro

Iz povzetih listin izhaja, da je tožena stranka v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na stvari ne obstaja pravica drugega. To je utemeljeno mislila še eno leto in dva meseca do naroka v pravdnem postopku.

Materialnopravno pravilna je uporaba 160. člena ZPP. Če tožnik tožencu že v izvršbi ponudi natančne informacije in dokazila o stvarnopravni ali obligacijski pravici na predmetu izvršbe pa toženec oziroma upnik v izvršilnem postopku vseeno nasprotuje ugovoru, tretjemu ne preostane nič drugega, kot da vloži tožbo. V nasprotnem primeru, ko tretji v postopku izvršbe z zadostno verjetnostjo svojih pravic ne dokaže, je nasprotovanje upnika v ugovoru tretjega do te mere utemeljeno, da mu v pravdnem postopku ni treba nositi stroškov.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijani sklep v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se glasi:

"Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške".

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi sklepa povrniti toženi stranki 81,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo na podlagi pripoznave izreklo, da je nedopustna izvršba upnika zoper dolžnico pred Okrajnim sodiščem v Celju VL 84240/2023 v delu, ki se nanaša na premičnino avtomobil Mercedes Benz, zarubljen 11. 1. 2024 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške 8.069,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je po izvedenem dokaznem postopku tožena stranka z vlogo z dne 17. 4. 2025 pripoznala tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku pravočasno predlagala in predložila dokaze za trditve o obstoju pravice, ki preprečuje izvršbo na zarubljenem vozilu. V postopku je uspela, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške.

2.Zoper sklep v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je že v predhodnem ugovornem in pritožbenem postopku opozarjala tožečo stranko na pomanjkljivosti dokazov ter je tam potrdilo sodišče. Tudi iz odločitve Okrajnega sodišča v Celju z dne 9. 10. 2024 je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na stvari ne obstajajo pravice drugih, saj niso bili predloženi dokazi tožeče stranke o nasprotnem. Tožeča stranka je v postopku z ugovorom tretjega, kot v sledečem pritožbenem postopku, v dokaz lastninske pravice na avtomobilu predložila določeno dokumentacijo, za katero je trdila, da naj bi šlo za prometno dovoljenje, ki je bila slabe kakovosti in tožena stranka ni mogla razbrati podatkov. Dodatno je bila v tujem jeziku in v skladu z ZPP ne more predstavljati dokaza. Poleg tega navedbe tožeče stranke niso bile logično sprejemljive, saj so bile v nasprotju s tistim, kar je izhajalo iz rubežnega zapisnika. Izvršitelj je zakonito in v skladu s pravili zarubil avtomobil pred hišo dolžnice, ključ je imel dolžničin mož, ki je avtomobil odklenil, da je izvršitelju fotografiral notranjost in je izvršitelju izjavil, da gre za avtomobil dolžnice, kot je razvidno iz rubežnega zapisnika. Rubežni zapisnik je verodostojni dokaz o dejstvih, ki so v njem navedena. V dokaz lastništva avtomobila je tožeča stranka tožbi oziroma dopolnitvi priložila overjena prevoda dokumentov potrdilo o registraciji del I in prometno dovoljenje del II ter pisno izjavo zakonitega zastopnika. V potrdilu del I in v prometnem dovoljenju del II je izrecno navedeno "imetnik potrdila o registraciji ni naveden kot lastnik vozila", izjava zakonitega zastopnika pa predstavlja zgolj navedbo stranke in ni dokaz. Tožeča stranka je prvi pripravljalni vlogi priložila listino v tujem jeziku, ki v skladu z ZPP ne more predstavljati dokaza. Šele drugi pripravljalni vlogi, ki je bila glede na 60. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) prepozna, a je sodišče odločilo, da je pravočasna, je bil priložen overjen prevod listine, naslovljene račun, s tem, da je bil kot prodajalec naveden drug subjekt od tistega, ki naj bi bil po navedbah tožeče stranke in navedenega v prometnem dovoljenju prejšnji lastnik. Na podlagi takih dokazov je tožena stranka štela, da lastništvo ni izkazano, saj je to izhajalo iz predloženih dokazov, zlasti prometnega dovoljenja z izrecno navedbo. Šele na naroku 2. 4. 2025 je tožeča stranka predložila izjavo družbe A. A. z dne 25. 3. 2025, da je kot posrednik prodala avtomobil tožeči stranki. Na naroku je bilo toženi stranki vročeno mnenje nemškega odvetnika, da naj bi bila tožeča stranka lastnica avtomobila in pojasnilo nemških organov, da lastništvo potrdila o registraciji del II ob ustrezni uporabi 952. člena BGB pripada lastniku vozila. Šele na podlagi navedenega je lahko tožena stranka štela, da obstaja zadostna verjetnost, da je tožeča stranka lastnica avtomobila in je zahtevek pripoznala. Poleg tega je zakoniti zastopnik tožeče stranke na naroku izpovedal, da obstaja kupoprodajna pogodba za vozilo in bi jo lahko predložila ter izkazala lastninsko pravico pa tega ni storila. Če bi to storila in očitno bi lahko, drugi dokazi ne bi bili potrebni in bi se tožena stranka prepričala o lastninski pravici tožeče stranke že na podlagi pogodbe, če bi bila priložena tožbi, kot predvideva 60. člen ZIZ. Če bi jo predložila v ugovornem postopku, do tožbe sploh ne bi prišlo. Ne more biti dvoma, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na stvareh obstajajo pravice drugih, glede na to, da tožeča stranka v izvršilnem postopku ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajala njena pravica in glede na vsebino rubežnega zapisnika.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je ugovor tretjega in predlog za odlog izvršbe vložila v časovni stiski ob zaključku januarja 2024, ko je izvedela, da je izvršitelj za 6. 2. 2024 razpisal javno dražbo. V tako kratkem času ni mogla predložiti prevoda prometnega dovoljenja. Prometno dovoljenje v predzadnji vrstici dela I vsebuje slovenski naziv in je tožena stranka lahko razbrala, da gre za prometno dovoljenje. Že reakcija tožeče stranke, da je vložila ugovor tretjega, izkazuje njeno lastninsko pravico. To dodatno potrjuje prometno dovoljenje, s katerim je razpolagala in glede katerega je Okrajno sodišče v Kelheimu, Nemčija v dopisu z dne 24. 3. 2025 zapisalo, da predstavlja indic za civilnopravno lastništvo. Poleg tega je tožeča stranka ugovoru tretjega predložila izjavo zakonitega zastopnika, da je družba lastnik vozila. Zapisnik izvršitelja je očitno neverodostojen. Kljub temu, da je bil ob opravi rubeža v stiku z možem dolžnice, izvršitelj ni dal zapisnika v podpis možu ter gre pri rubežnem in cenilnem zapisniku za dokument, glede katerega je predvideno, da ga podpišejo udeležene in prisotne osebe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Relevantne okoliščine so razvidne iz listin v spisu, glede njihove vsebine ni spora med strankama. Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v predhodnem izvršilnem postopku tožeča stranka kot tretja predložila v dokaz njene lastninske pravice na zarubljenem avtomobilu dve listini v tujem jeziku (prilogi A5, A6). Res je, kot navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da sta tuji listini vsebovali tudi slovenski naslov prometno dovoljenje del I in II, ampak tožena stranka utemeljeno navaja, da sta bili (v vsem ostalem) v tujem jeziku in zato nista mogli biti uporabljeni kot dokaz. Drugi odstavek 226. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen overjen prevod. Drži tudi, kot navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da je kot tretja priložila v dokaz še izjavo zakonitega zastopnika, vendar tožena stranka utemeljeno navaja, da ta predstavlja zgolj navedbo stranke. Njena dokazna moč je zato manjša. Bistveni dokaz za spoznavni položaj tožene stranke v izvršilnem postopku je bil zapisnik izvršitelja. V pritožbi utemeljeno povzema njegovo vsebino, kjer je mož dolžnice izjavil, da je avto last žene (priloga A3), se pravi dolžnice. Avto je bil registriran v Nemčiji, zato izvršitelj ni mogel preveriti lastništva v Sloveniji, kar je povedal med zaslišanjem na naroku (listna št. 87 spisa). Tožeča stranka sicer v odgovoru na pritožbo navaja, da izvršitelj zapisnika ni dal v podpis možu, da gre za dokument, glede katerega je predvideno, da ga podpišejo udeležene in prisotne osebe, vendar to po sebi ne jemlje dokazne vrednosti zapisniku. Ko je bil izvršitelj zaslišan na naroku je potrdil izjavo moža dolžnice (listna št. 87 spisa). Tožena stranka je bila kot upnik v izvršilnem postopku soočena na eni strani z javno listino - rubežnim in cenilnim zapisnikom izvršitelja, da je zarubljen avto last dolžnice ter na drugi strani s tujima listinama in izjavo zakonitega zastopnika tretjega. V takem položaju tožeča stranka kot tretji ni mogla pričakovati, da bo tožena stranka kot upnik umaknila predlog za izvršbo z rubežem avtomobila.

6.Tožena stranka utemeljeno navaja kakšne listine je tožeča stranka postopoma prilagala kot dokaze v tem pravdnem postopku. Tožbi je priložila prevoda obeh delov prometnega dovoljenja, iz katerih tožena stranka utemeljeno povzema zapisa, da imetnik potrdila o registraciji oziroma prometnega dovoljenja ni lastnik vozila (prilogi A10, A11). Zapisa sta samo še bolj utrdila prepričanje tožene stranke, da tožeča stranka ni lastnik vozila in da naj vztraja v pravdnem postopku brez pripoznave zahtevka.

7.Nadalje se tožena stranka utemeljeno sklicuje na pripravljalni vlogi tožeče stranke, ko je najprej predložila tujo listino A. A. (priloga A12) in nato prevod listine - račun (priloga A14). Po računu naj bi bil prodajalec vozila A. A. in to je dalo toženi stranki argument za ugovor, ki ga utemeljeno ponavlja v pritožbi, da ni skladno z zatrjevanim predhodnim lastnikom avtomobila in glede na prometno dovoljenje, ko naj bi bil to B. B. Tožena stranka utemeljeno navaja, da je tožeča stranka šele na naroku 2. 4. 2025 predložila izjavo A. A. z dne 25. 3. 2025 (priloga A18), da je prodala vozilo tožeči stranki kot posrednik.

8.Prav tako se tožena stranka utemeljeno sklicuje na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke na naroku, da je obstajala kupoprodajna pogodba med A. A. in tožečo stranko, ki se v Nemčiji sklene, ko se začne dogovarjati za vozilo, na podlagi pogodbe se izda račun in se potem vozilo plača ter pride v last (listna št. 82 spisa). Tožena stranka utemeljeno navaja, da bi lahko tožeča stranka predložila prodajno pogodbo že prej in tedaj do tega pravdnega postopka (zelo verjetno) ne bi prišlo. Tako pa je tožena stranka od ugovora tretjega v izvršilnem postopka 30. 1. 2024 do naroka 2. 4. 2025 utemeljeno mislila, da na stvareh ne obstaja pravica tretjega - tožeče stranke. Minilo je eno leto in dva meseca, da je tožeča stranka predložila skupek listin, ki je ovrgel utemeljen dvom v zatrjevano lastništvo. Listine so bile ves čas v sferi tožeče stranke. Sklicevanje na časovno stisko ob zaključku meseca januarja 2024 v odgovoru na pritožbo ni utemeljeno. Tudi ne drži, da že reakcija tožeče stranke, da je vložila ugovor tretjega, izkazuje njeno lastninsko pravico, da je s predložitvijo prometnega dovoljenja (v tujem jeziku) in izjavo zakonitega zastopnika verjetno izkazala lastništvo v tolikšni meri, da bi prepričala toženo stranko, da ne vztraja v izvršbi z rubežem avtomobila. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicuje na dopis Okrajnega sodišča v Kelheimu, Nemčija z dne 24. 3. 2025, da predstavlja prometno dovoljenje indic za civilnopravno lastništvo. Sodišče prve stopnje je pridobilo ta dokaz tik pred ključnim narokom 2. 4. 2025 in šele takrat je tožeča stranka zmogla ponuditi zadostne dokaze za zatrjevano pravico.

9.Iz povzetih listin izhaja, da je tožena stranka v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na stvari ne obstaja pravica drugega. To je utemeljeno mislila še eno leto in dva meseca do naroka v pravdnem postopku. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pravočasno predlagala in predložila dokaze za trditve o obstoju pravice, ki preprečuje izvršbo na zarubljenem vozilu (6. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Tožena stranka je pripoznala zahtevek v nadaljnjem 15-dnevnem roku po naroku, ki ga je sodišče pridržalo za odločitev v zadevi in ni sporno, da je bilo pravočasno (4. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Materialnopravno pravilna je uporaba 160. člena ZPP, ki določa za primer, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. Če tožnik tožencu že v izvršbi ponudi natančne informacije in dokazila o stvarnopravni ali obligacijski pravici na predmetu izvršbe pa toženec oziroma upnik v izvršilnem postopku vseeno nasprotuje ugovoru, tretjemu ne preostane nič drugega, kot da vloži tožbo. V nasprotnem primeru, ko tretji v postopku izvršbe z zadostno verjetnostjo svojih pravic ne dokae, je nasprotovanje upnika v ugovoru tretjega do te mere utemeljeno, da mu v pravdnem postopku ni treba nositi stro1kov. V ugotovljenih dejanskih okoli1inah je pravilna odloitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stro1ke.

10.Tožena stranka se v primarnem delu pritožbe neutemeljeno sklicuje na krivdni princip, ko navaja, da je krivda tožeče stranke oziroma da se ji je primerilo naključje, ker je imel mož dolžnice ključe zarubljenega avtomobila in je izvršitelju izjavil, da je od njegove žene. Posledično neutemeljeno zahteva, da ji tožeča stranka v skladu s krivdnim načelom povrne pravdne stroške. Iz spisa ni razvidne krivde v smislu 156. člena ZPP, saj je ta podana predvsem v primeru, kjer stranka neutemeljeno zavlačuje postopek. Ni pa podana v primerih tako imenovanega slabega pravdanja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega se odločitev opira na nesporno vsebino listin. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo sklep v sodbi sodišča prve stopnje (tretja in peta alineja 357. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP).

11.Spremenjena odločitev o pravdnih stroških pomeni, da je tožena stranka uspela s polovico pritožbe. Drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP določa, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Vsaka od strank je zahtevala 500 točk za nagrado odvetnika z DDV, zato se ti pobotata. Tožena stranka je dodatno zahtevala sodno takso za pritožbo 150,00 EUR in 2 % materialnih stroškov od 500 točk oziroma 10 točk, kar je 6,00 EUR ter DDV. Polovica od 162,20 EUR znaša 81,10 EUR in toliko mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroškov tega pritožbenega postopka. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006.

-------------------------------

1N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 51; sklepa VSL II Cp 882/2019, VSL I Cpg 1577/2012.

2Sklep VSL II Cp 1600/2019.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 160

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.