Jedro

Za zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo RS po 3. odstavku 40. člena ZDRS ni dovolj le sklicevanje na predkaznovanost brez navedbe razlogov, zakaj je prosilec nevaren za javni red, ampak je potrebno najprej pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih organ ugotavlja nevarnost za javni red.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, št. 0011/6-XVII-132.232 z dne 9.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zaradi dosedanje večkratne obsojenosti zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir pomenil nevarnost za javni red Republike Slovenije.

V tožbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bila tožeča stranka že večkrat obravnavana in pravnomočno obsojena zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov in naj bi zato njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, vendar tega stališča tožena stranka ni obrazložila in ni navedla razlogov za sprejeto odločitev, zaradi česar je bistveno kršila postopek. Prav tako je tudi dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in zmotno. Iz kazenske evidence in evidence sodnika za prekrške bi se lahko povsem natančno ugotovilo, kdaj in zakaj je bila tožeča stranka obravnavana in obsojena. Z vpogledom v spise bi tožena stranka lahko ugotovila, da so vse navedbe tožeče stranke pravilne in točne, torej da je šlo v bistvu za družinske zadeve, v katerih je prišlo do sporov in do neustreznega ravnanja tožeče stranke. Teh sporov pa vsaj dve leti ni več, zato je povsem neutemeljen zaključek, da predstavlja tožeča stranka nevarnost za javni red Republike Slovenije. Tožeča stranka je za vsa svoja ravnanja izrečene kazni prestala oziroma plačala, trenutno pa ni v prav nobenem postopku zaradi kaznivih dejanj ali kršitev javnega reda in miru. Večina zadev, ki jih je imela tožeča stranka, bi morala biti že izbrisanih iz evidence in jih tožena stranka ne bi smela upoštevati. Tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, na kar kaže tudi indic, da je bilo tožeči stranki sprva ugodeno in je bila takšna odločba tudi izdana v decembru 1991, saj je bila o tem obveščena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, kolikor uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka.

Po mnenju sodišča ima tožeča stranka prav, ko trdi, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi le pavšalno sklicuje na predkaznovanost tožeče stranke, pri tem pa ne navaja razlogov, zakaj je nevarna za javni red. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, za kakšna kazniva dejanja je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena, kdaj je bila obsojena oziroma kdaj je ta dejanja storila, na kakšne kazni je bila obsojena in niti na podlagi česa je prišla do navedene ugotovitve. Iz listin v spisih je sicer razvidno, da je bila tožeča stranka v postopku zaslišana, ni pa razvidno, da bi tožena stranka zbrala še druge podatke in dokaze na podlagi katerih bi lahko sklepala o dejanskem stanju. Poročila organov za notranje zadeve in drugi podatki, ki so označeni kot "strogo zaupni", niso javne listine, ki bi same zase dokazovale tisto, kar je v njih navedeno (164. člen ZUP). Zato je utemeljen tudi tožbeni ugovor, da je v izpodbijani odločbi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, se glede tega uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Preden je tožena stranka odločila po prostem preudarku, bi morala pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. V obrazložitvi odločbe pa bi morala navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red ter navesti tudi razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločila (209. člen ZUP). Ker izpodbijana odločba nima take vsebine, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku pribaviti pravnomočne sodbe o storjenih kaznivih dejanjih ter pravnomočne odločbe o prekrških zoper javni red in mir, na katere opira svojo odločitev, ugotoviti ali so kazni še vpisane v kazensko evidenco oziroma ali obstajajo zakonski pogoji za njihov izbris ter zbrati še druge podatke o osebnosti tožeče stranke in v zvezi s tem ter nasploh z njegovim obnašanjem morebiti v postopku zaslišati tudi posamezne priče. Ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in ker v postopku tudi niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).