Jedro

Tožena stranka tožeči stranki za razpolaganje z nepremičnino ni zagotovila nobene protidajatve, pri čemer je sama prejemala najemnino, saj česa takega tožena stranka ni dokazala, zaradi česar mora tožeči stranki nadomestiti korist, ki jo je imela iz prejetih najemnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinke sklenjene asignacije z dne 13. 6. 2013 za skupni znesek 22.852,15 EUR, sklenjene med pravdnima strankama in B. T. s.p. iz Celja kot tretjim v zvezi z obveznostjo tretjega po sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 1436/2011 z dne 30. 1. 2013 in (II.) toženi stranki naložilo plačilo 22.852,15 EUR v stečajno maso tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, (III.) v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke oddaje v uporabo, najem ali podnajem ali kakršnokoli drugo pravno dejanje, na podlagi katerega je imela tožena stranka pravni temelj za uporabo nepremičnine ID znak ... v lasti tožeče stranke od 1. 1. 2013 dalje, dogovorjeno med tožečo in toženo stranko, in (IV.) toženi stranki naložilo plačilo v stečajno maso tožeče stranke v znesku 12.372,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, (V.) zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače in (VI.) toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 3.945,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navedla je, da so bila sredstva, ki so se stekla na TRR tožene stranke s strani B. T. s.p. in G. s.p. definitivno potrošena za poplačilo dobave mesa iz Nemčije od podjetja B., za kar ima dokaz s strani dobavitelja B. Tožeča stranka je imela dolg do tožene stranke in v ta namen so nastale tudi asignacijske pogodbe z B. T. s.p. ter G. s.p. S T. V. s.p. je bila sklenjena pogodba o najemu poslovnega prostora, z družbo B. T. pa asignacijska pogodba. Naproša, da sodišče zadevo ponovno preuči in poda svoje mnenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri poslu v zvezi z asignacijo, sklenjeno z B. T. s.p., je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da je bila s tem poslom poplačana terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Tožbenemu zahtevku tako ni bilo ugodeno, ker morda tega kritnega razmerja sploh ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je zahtevku v tem delu ugodilo v skladu z določbami 271. in 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Ker je že sodišče prve stopnje samo navedlo, da je obstajal dolg tožeče stranke do tožene stranke, pritožbene navedbe njegove odločitve ne morejo izpodbiti. Tožena stranka pa ni navedla ničesar v zvezi z ostalimi razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Zaradi stečajnega postopka nad tožečo stranko so izpodbojna tudi taka dejanja, tožena stranka pa ne izpodbija prav ničesar, kar je del dejstvene podlage izpodbijane sodbe v zvezi s sporno asignacijo. Tudi višje sodišče se strinja, da je zaradi teh dejanj prišlo do zmanjšanja stečajne mase, zaradi katerega bodo drugi upniki poplačani manj, ne pa v celoti, kot je bila v tem delu tožena stranka. Tožena stranka pa niti ne izpodbija vednosti o insolventnosti tožeče stranke v času sklenitve izpodbijanega dogovora o asignaciji. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo učinke sklenjene asignacije in toženi stranki naložilo vračilo zneska 22.852,15 EUR v stečajno maso, pravilno (1. odstavek 271. člena ZFPPIPP ter 1. in 2. odstavek 278. člena ZFPPIPP).

6. Glede zahtevka v zvezi z najemom in plačili T. V. s.p. tožena stranka niti ni pojasnila kakršnekoli podlage za tak dogovor, po katerem je sama prejemala najemnine od najemnika, ne pa tožeča stranka kot lastnica nepremičnine. Tožena stranka ne zanika, da bi sredstva iz naslova najemnin res prejemala. V pritožbi pa zgolj navaja, da so bila ta sredstva definitivno potrošena za poplačilo dobave mesa iz Nemčije od podjetja B., pri čemer to dejstvo, tako kot je to storila v postopku pred sodiščem prve stopnje, dokazuje z listino Pregled bančnih računov strank po datumih plačila od 1. 1. 2013 do 11. 4. 2013, ki ga je izstavila družba B., glasi pa se na tožečo stranko z nazivom, kot ga je imela pred spremembo. Iz te listine izhaja zgolj to, da so obveznosti tožeče stranke vsaj delno poravnane, iz nje pa ne izhaja, da bi to kakorkoli poravnala tožena stranka. Prav tako ta listina ne dokazuje, da naj bi bila v ta namen porabljena kakršnakoli sredstva tožene stranke. Drugih dokazov pa tožena stranka ni predložila. Na podlagi predloženih dokazov je po oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki za razpolaganje z nepremičnino ni zagotovila nobene protidajatve, pri čemer je sama prejemala najemnino, saj česa takega tožena stranka ni dokazala, zaradi česar mora tožeči stranki nadomestiti korist, ki jo je imela iz prejetih najemnin (1. in 2. odstavek 271. člena ZFPPIPP ter 1. in 2. odstavek 278. člena ZFPPIPP)

7. Izpostavljene pritožbene navedbe tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse dokaze, s katerimi je razpolagalo, s predloženim listinskim dokazom pa tožena stranka česa drugega niti ni dokazala niti ni mogla dokazati. Odločitev je tako pravilna in je zato višje sodišče, ki je ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).