Jedro

Namen Haaške konvencije ni vsebinsko reševanje spornih razmerij, ampak vzpostavitev prejšnjega stanja z namenom, da se omogoči pristojnim organom države, iz katere je bil otrok odpeljan, da v skladu s svojim pravom odločajo o starševski skrbi za otroka.

Uredba Bruselj II a vsebuje pravila o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, med drugim pa tudi posebne določbe o pristojnostih v primerih ugrabitve otrok. Ne ureja pa vsebine pravnega varstva. Oblika in vsebina pravnega varstva je v pristojnosti nacionalnega sodišča. Uredba zagotavlja, da sodišča države izvora obdržijo pristojnost za odločanje o vprašanjih starševske skrbi ne glede na ugrabitev.

Starši pri izvedbi neformalnega razgovora z otrokom nimajo poudarjene vloge. V skladu z določbo drugega odstavka 96. člena ZNP-1 se neformalni razgovor vedno opravi brez prisotnosti staršev. Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče celo odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapis, poslušanje ali ogled posnetka.

Centri za socialno delo so strokovni pomočniki sodišča. Njihova mnenja imajo pomembno težo v postopku, vendar pa sodišča nanje niso absolutna vezana. Dolžnost sodišča je, da mnenje oceni, odločitev pa sprejme tudi ob upoštevanju preostalega dokaznega sklopa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 689/2019 z dne 10. 9. 2019, s katerim je bil mld. A. začasno predodeljen v varstvo in vzgojo tožnici. Toženčev predlog za takojšnjo vrnitev A. iz Nemčije je zavrnilo (II. točka izreka) in po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, v kateri je uredilo stike med A. in tožencem (III. točka izreka). V IV. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper odločitev v I. in II. točki izreka vlaga toženec pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb pravdnega postopka. Poudarja, da je bila začasna odredba izdana preuranjeno. Njegovo zahtevo za vrnitev otroka je sodišče kar samo preoblikovalo v predlog za izdajo začasne odredbe. Na podlagi Haaške konvencije je pred sodiščem v Nemčiji sprožil postopek za A. vrnitev, medtem ko je pri tukajšnjem sodišču vložil zahtevek za vrnitev otroka na podlagi Uredbe Bruselj II z dne 23. 12. 2003, ne pa predloga za izdajo začasne odredbe. Postopek vrnitve po Haaški konvenciji preprečuje ne le meritorno odločitev o pravici do skrbi za otroka, ampak tudi izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz sodne prakse. Postopki za vrnitev otroka lahko potekajo kumulativno tako v Sloveniji kot tudi v državi, v katero je bil otrok odpeljan. Nesprejemljivo je, da je sodišče izdalo začasno odredbo, ne da bi bilo prej odločeno o zahtevi za vrnitev otroka. A. pri njem ni bil ogrožen. Graja odločitev sodišča, ki je zaslišalo le B. B., hčerko pravdnih strank. Iz nepojasnjenih razlogov je povzelo le majhen del iz poročil CSD X in Inštituta Y. Povzemanje poročil je zmotno in selektivno. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kako je na otroka vplivalo materino ravnanje, ko ga je 9-letnega zapustila in odšla v Nemčijo z novim partnerjem. Njena zatrjevanja o nasilju so izmišljena. Na CSD je izjavila, da v času trajanja zakonske zveze in skupnega življenja ni bil nikoli nasilen do otrok. Dogodka iz avgusta 2018, ko naj bi otroka pretepel, CSD ni prijavila. Tudi na šoli nasilja nad otrokom niso zaznali. Sodišče se ni opredelilo do navedb iz poročila pristojnega CSD. Dejansko stanje je ugotovilo nepopolno oz. zmotno. Razlogi za izdajo začasne odredbe niso podani, saj otrokova želja po življenju pri mami ne predstavlja utemeljenega razloga. Ni res, da je tožnica uredila A. terapevtsko obravnavo. Z njim se ni nikoli udeležila nobene terapije. Sodišče ne pojasni, kakšno težko nadomestljivo škodo naj bi ta odredba preprečila. Zaslišanj predstavnikov pristojnega CSD in Inštituta Y ni opravilo in je le povzemalo navedbe tožnice, ki pa je navajala neresnice. O neformalnem razgovoru z A. toženec ni bil obveščen. Ni imel možnosti postavljanja vprašanj. Ta so šla v smeri, ki ustreza sodišču in želji tožnice. Zato niti ne more preveriti, na kakšen način je sodišče izvajalo neformalni razgovor. Zapisnik je eno, razgovor pa nekaj drugega. Obrazložitev pojasnil predstavnice CSD C. C. in D. D. je kontradiktorna. Povezovanje A. prekomerne teže in stopnje ogroženosti je brez realne osnove. Nedopustno je, da sodišče negira strokovno delo CSD X. Mati bi morala zagotoviti, da med tožencem in A. pride do stika, saj si nima pravice enostransko lastiti sina.

3. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev v I. in II. točki izreka razveljavi in sámo odloči o zahtevi za vrnitev otroka. Izdano začasno odredbo z dne 10. 9. 2019 pa kot neutemeljeno in nepopolno razveljavi ter naloži sodišču prve stopnje, da po uradni dolžnosti izda potrdilo na podlagi tretjega odstavka 41. člena v zvezi z drugim odstavkom 41. člena Uredbe Bruselj II (potrdilo o pravici do stikov), ker gre za čezmejni element. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je bila v odgovor vročena tožnici, ki pa se nanjo ni odzvala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo na naslednjem dejstvenem substratu: - toženec je A. avgusta 2018 udaril, tožnica je 11. 2. 2019 v telefonskem razgovoru strokovnemu delavcu na Inštitut Y izrazila strah za mladoletnega sina; - A. je očetovo nasilje izpostavil tudi v razmerju z drugimi osebami – strokovnemu delavcu CSD in terapevtki; - tožnica se je že v letu 2018 obrnila na pristojni CSD zaradi A. stiske, saj se pri očetu ni počutil dobro, zato si ni več želel bivati pri njem; - A. je bil zaradi prekomerne teže podvržen psihičnemu nasilju bližnjih in tudi medvrstniškemu nasilju; - A. je razmišljal o pobegu in pridružitvi migrantom, da bi na tak način prišel do matere v Nemčiji.

7. Pritožba zmotno meni, da je sodišče preuranjeno in nedopustno izdalo začasno odredbo z dne 10. 9. 2019, s katero je A. začasno predodelilo v varstvo in vzgojno tožnici. Navkljub teku postopka po Haaški konvenciji pred nemškim sodiščem je podana pristojnost domačega sodišča za odločanje o začasni odredbi, ki jo je tožnica vložila 26. 4. 2019. Pritožba sicer pravilno opozarja, da postopek po Haaški konvenciji preprečuje meritorno odločitev o pravici do skrbi za otroka in tudi izdajo začasne odredbe. To pa velja - kot je pritožniku pojasnilo že prvo sodišče - le za sodišče države, v katero je bil otrok odpeljan, ne pa tudi za sodišče države izvora. Namen Haaške konvencije ni vsebinsko reševanje spornih razmerij, ampak vzpostavitev prejšnjega stanja z namenom, da se omogoči pristojnim organom države, iz katere je bil otrok odpeljan, da v skladu s svojim pravom odločajo o starševski skrbi za otroka. Zato je zmotno razlogovanje pritožbe, da bi moralo slovensko sodišče počakati do odločitve nemškega sodišča, ki je odločalo v skladu s Haaško konvencijo. V državi izvora je bil postopek v zvezi s starševsko skrbjo začet že pred zahtevo za vrnitev otroka po Haaški konvenciji. V okviru meritornega odločanja o starševski skrbi pa pride v poštev - kot pravilno razloguje prvo sodišče - tudi izdaja ukrepov zavarovanja.

8. Pritožnik si zmotno razlaga določbe in sam namen Uredba sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Uredba Bruselj II a, v nadaljevanju: uredba). Uredba namreč vsebuje pravila o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, med drugim pa tudi posebne določbe o pristojnostih v primerih ugrabitve otrok. Ne ureja pa vsebine pravnega varstva. Uredba zagotavlja, da sodišča države izvora obdržijo pristojnost za odločanje o vprašanjih starševske skrbi ne glede na ugrabitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo o obeh predlogih za izdajo začasne odredbe. Tožnikovo zahtevo je ob upoštevanju nacionalne zakonodaje pravilno umestilo v okvir ukrepov zavarovanja, saj sui generis zahtevek za vrnitev otroka, za katerega se zavzema pritožnik, v nacionalni zakonodaji ni predviden, prav tako pa te materije ne ureja uredba. Kot je bilo že prej poudarjeno, je sama oblika in vsebina pravnega varstva v pristojnosti nacionalnega sodišča, med tem ko uredba razmejuje pristojnosti med državami članicami EU. Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženčevo zahtevo sprejelo vsebinsko odločitev, skladno z nacionalnim pravom. Presojalo je obstoj pogojev za odločitev, za katero se zavzema toženec. Ob upoštevanju materialnega in procesnega zakona je njegov zahtevek ustrezno štelo kot predlog za izdajo začasne odredbe. To tudi ni v nasprotju z 11. členom uredbe. Bistveno je, da je o zadevi odločalo pristojno sodišče - sodišče države izvora - in da je sprejelo odločitev, oprto na veljavno nacionalno zakonodajo. Začasno odredbo o predodelitvi A. ter odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahteval A. takojšnjo vrnitev iz Zvezne republike Nemčije, je sprejelo sodišče države izvora, torej sodišče, ki je za odločanje pristojno tako v skladu z uredbo kot tudi v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter Zakonom o pravdnem postopku (ZPP).

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da so izpolnjeni pogoji, ki narekujejo nujnost izdaje začasne odredbe, saj bi bila sicer ogrožena otrokova korist. Tožnica je z verjetnostjo izkazala A. ogroženost. Čeprav je mnenje pristojnega CSD odklonilno do predodelitve A. tožnici, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin primera utemeljeno odločilo drugače in svojo odločitev tudi ustrezno agrumentiralo. Dejstvo je, da sta bila tako CSD kot tudi Inštitut Y, ki je A. nudil psihološko pomoč, seznanjena s toženčevim psihičnim oz. fizičnim nasiljem nad otrokom. A. je - kot je pojasnil v neformalnem razgovoru sodnici - s tem seznanil tako svetovalko na Inštitutu Y kot tudi strokovnega delavca pristojnega CSD. Subtilno ravnanje in temeljita preverba navedb o nasilju, ki sta jih vzpostavila tako otrok kot tudi tožnica, slednja je še posebej izpostavila razloge za neprijavo nasilja policiji, bi bila za zaščito otrokovih koristi nujna. Še posebej v primerih, ko je tožnica imela pomisleke v zvezi s prijavo zaradi toženčeve zaposlitve v vrstah policije, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče. 10. Pritožba neutemeljeno očita sodišču napačno interpretacijo poročil CSD in Inštituta Y ter zmotno in selektivno povzemanje. Nasprotno. Sodišče je obe poročili umestilo v širši kontekst in je ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič ter ugotovitev, izhajajočih iz neformalnega razgovora z A., zaznalo povsem drugačno sliko. Mnenje o izdani začasni odredbi CSD X z dne 15. 10. 2019, ki je bilo podano zgolj tožencu, ne more imeti želene teže. Pristranskost takšnega mnenja, ki je bilo izdelano in tudi vročeno le tožencu, izhaja že iz dejstva, da se niso preverjale razmere, v kakršnih dejansko živi tožnica, pristojni CSD se s tožnico oz. A. ni povezal, pa tudi ne s pristojnimi socialnimi službami v Nemčiji.

11. Iz poročil CSD, Inštituta Y, neformalnega razgovora z A. ter izpovedb prič jasno izhaja, da so bile pristojne inštitucije seznanjene s konfliktnim odnosom med tožencem in A. Sodišče je izpostavilo ključne elemente: v točkah 12 - 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa je pojasnilo, v čem je A. ogroženost. Izkazujejo jo tako očetovo nasilje – neformalni razgovor z A. je pokazal, da je šlo tako za fizično kot psihično nasilje – pa tudi njegovo neprepoznavanje dečkovih potreb. Čeprav nasilje ni bilo prijavljeno policiji, niti ga niso zaznali v šoli, to samo po sebi še ne pomeni, da ni bilo prisotno. Pritožbena zatrjevanja, da otrok ni bil ogrožen, so povsem posplošena. Že neformalni razgovor z otrokom izkazuje nasprotno. Deček je bil očitno v hudi stiski, na kar je opozarjala tudi tožnica, saj je načrtoval pobeg.

12. Pritožbena zatrjevanja o tem, kdo je uredil terapevtsko obravnavo za A., so za odločitev v tej fazi postopka povsem irelevantna. Enako velja glede vprašanja, kakšno travmatiziranost je pri otroku povzročil materin odhod v tujino. O tem bo kvalificirano mnenje lahko podal ustrezni izvedenec, ki bo postavljen v nadaljevanju postopka. Tudi dejstvo, da tožnik ni bil obveščen o opravi neformalnega razgovora z otrokom, na odločitev nima nobenega vpliva. Ob tem je treba opozoriti, da starši pri izvedbi neformalnega razgovora z otrokom nimajo poudarjene vloge. V skladu z določbo drugega odstavka 96. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) se neformalni razgovor vedno opravi brez prisotnosti staršev. Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče celo odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapis, poslušanje ali ogled posnetka.

13. Sodišče prve stopnje je zagotovilo kontradiktornost ugovornega postopka. Obe pravdni stranki sta imeli možnost predstaviti svoje videnje zadeve, zaslišani pa sta bili tudi predstavnici pristojnega CSD. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vsakega dokaza posebej, nato pa na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, napravljene v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, utemeljeno sprejelo odločitev o začasni predodelitvi A. tožnici.

14. V 14. točki obrazložitve je sodišče osvetlilo toženčevo neustrezno ravnanje, povezano z otrokovo prekomerno težo. Izpostavljena dejstva je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča moč uvrstiti med oblike psihičnega nasilja, zato pritožbena preizpraševanja v zvezi s to okoliščino niso na mestu.

15. Centri za socialno delo so strokovni pomočniki sodišča. Njihova mnenja imajo pomembno težo v postopku, vendar pa sodišča nanje niso absolutna vezana. Dolžnost sodišča je, da mnenje oceni, odločitev pa sprejme tudi ob upoštevanju preostalega dokaznega sklopa. Tako je ravnalo tudi v obravnavani zadevi. Upoštevalo je celoten dokazni sklop in v skladu s standardom verjetnosti sprejelo ustrezno odločitev.

16. Glede na predstavljene okoliščine je utemeljeno zavrnilo toženčev predlog za takojšnjo vrnitev sina iz Nemčije. V nasprotju s pristojnim CSD je preverilo razmere, v katerih živita tožnica in A. Mnenje organa socialnega skrbstva iz Nemčije z dne 13. 11. 2019 mater prikazuje kot predano, zanesljivo in sposobno odzvati se na občutljivost svojega otroka. A. se je vživel v novo okolje in v novo šolo. Deček je shujšal že skoraj 20 kg, v neformalnem razgovoru pa je tudi opozoril na jezo in strah, ki jo čuti v odnosu do očeta. Navedene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da niso izpolnjeni pogoji za ugoditev toženčevemu predlogu za izdajo začasne odredbe, saj ni izkazana ogroženost otroka.

17. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišča pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep izpodbijanem delu.

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.