Jedro

Ker dejansko stanje (to je, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR), ni sporno, kar pomeni, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV. Glede na določbe ZUJF in ZVV je zaključiti, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da vojnemu veteranu - tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva - plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. V obrazložitvi citira prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter navaja, da je tožnika seznanil z navedenimi zakonskimi določbami ter mu dal možnost, da se kot stranka v postopku izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V postopku je namreč iz podatkov, pridobljenih iz uradne evidence, ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pravico do veteranskega dodatka, ker skupni prejemki presegajo osnovo za veteranski dodatek, to je 497,15 EUR mesečno na družinskega člana. Zato mu pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika z odločbo z dne 8. 4. 2013 zavrnil. V obrazložitvi citira 100. in 101. člen ter prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF ter zaključuje, da je prvostopenjski organ pravilno in po zakonu utemeljeno odločil o tožnikovi pravici do zdravstvenega varstva. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je namreč razvidno, da je tožnik dopolnil 55 let starosti, vendar ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do veteranskega dodatka.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev upravnega organa nezakonita. Drugi odstavek 14. člena Ustave RS namreč zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. V konkretnem primeru je zakonodajalec z določbami ZUJF, ki se nanašajo na zavarovanje, razdelil vojne veterane na bolj ali manj revne, kar pa sploh nima zveze s statusom veterana, s čimer so v bistvu enaki položaji veteranov urejeni različno. Izpodbijana odločba pa je po mnenju tožnika nezakonita tudi zaradi kršitve 2. člena Ustave RS, saj gre v tem primeru za učinkovanje predpisa za nazaj. Tožniku je bila namreč z odločbo št. 130-1576/2008 z dne 14. 5. 2008 že priznana pravica do zdravstvenega varstva v skladu s takrat veljavnim Zakonom o vojnih veteranih. Ker mu je bila s tem odvzeta že pridobljena pravica, je to v nasprotju s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS. V konkretnem primeru gre tudi za prekomeren poseg v tožnikove pravice, ki ni v skladu z načelom sorazmernosti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo druge stopnje odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Sodišče je s sklepom I U 867/2013-2 z dne 4. 6. 2013 predmetni postopek prekinilo in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo, zato se predmetni postopek nadaljuje.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen odvzem pravice do zdravstvenega varstva tožniku kot vojnemu veteranu na podlagi določb ZUJF, ki spreminja Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) med drugim v delu, ki ureja pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva. Ne ugovarja pa tožnik v upravnem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, torej da so dohodki na družinskega člana višji kot 497,15 EUR, zaradi česar ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po 8. in 9. členu ZVV.

Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let, kot je veljalo pred uveljavitvijo ZUJF.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik. Določba prvega odstavka 231. člena določa, da upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, se ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Določba drugega odstavka 231. člena ZUJF pa določa, da upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

V zvezi z v zahtevi za oceno ustavnosti z dne 4. 6. 2013 uveljavljano kršitvijo 155. člena Ustave Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi z dne 14. 11. 2013 zaključuje, da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013. Ob izdaji ustreznih odločb, sprejetih na podlagi spremenjene ureditve, torej posega v položaj vojnih veteranov, opredeljen v 231. členu ZUJF, za naprej. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave (8. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

Glede v zahtevi za oceno ustavnosti zatrjevane kršitve 2. člena Ustave pa Ustavno sodišče zaključuje, da je ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Izpodbijana ureditev upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremena na različne kategorije prebivalcev. Zakonodajalec je pogoje za pridobitev obravnavane pravice spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, torej tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine (10. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča ter ob tem, da dejansko stanje, to je da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR, ni sporno, kar pomeni, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, sodišče glede na zgoraj citirane določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.