Jedro

Glede na to, da izvršilno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, ki ga v obravnavanem primeru predstavlja seznam zaostalih obveznosti dolžnika s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal pristojni davčni organ (čl. 17. ZIZ) seveda tudi dolžnik ne more uspeti z uveljavljenim pritožbenim razlogom nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v samem izvršilnem naslovu, češ da se mu je dolg povečal zato, ker mu davčni organ ni hotel odjaviti obrti.

Tudi vložitev zatrjevane vloge za odpis dolga, glede katere je sicer v odgovoru na ugovor pojasnjeno, da je zavrnjena, v obravnavani situaciji, ko je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je še niso obravnavali, ne more predstavljati ugovornega razloga po čl. 55 ZIP, pač pa bi, ob izpolnjeni drugih predpostavkah in sicer v kolikor res še ne bi bila rešena (zavrnjena), vsebinsko gledano lahko predstavljala le predlog po odlogu izvršbe po čl. 71 ZIZ.

Izrek

Ugovor se zavrne kot neutemeljen in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 30.9.1999 pod opr. št. In 99/00059 izdalo predlagani sklep o izvršbi.

Proti izdanemu sklepu je dolžnik ugovarjal iz pritožbenega razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, predlagal pa zavrnitev predloga za izvršbo. Navaja, da je v začetku leta 1998 osebno vročil vodji izpostave Davčnega urada v Krškem vlogo za delni odpis dolga in obresti z utemeljeno obrazložitvijo, da je prodal kamion in da ne opravlja več obrtne dejavnosti avtoprevozništva. Sedaj pa je ugotovil, da je ta vloga ostala pri vodji, da sploh ni bila obravnavana, niti da mu niso hoteli odjaviti obrti, kar je edini razlog, da se mu je dolg večal. Bil pa je tudi na razgovoru glede poravnave upravičenega dolga in priložil tudi dokaze, da bo ta del dolga poravnal, ko bo dobil odškodnino za nesrečo, ki jo je preživel. Upnik v odgovoru na ugovor ugovarja ugovornim navedbam dolžnika ter predlaga zavrnitev ugovora kot neutemeljenega, pojasnjuje, da je dolžnik dne 20.1.1999 Davčnemu uradu res podal vlogo za odpis zamudnih obresti in hkrati predlog za odlog prisilne izterjave v skladu z 20. čl. Zakona o davčnem postopku ter tudi vlogo za začasno mirovanje obrtne dejavnosti. Glede slednje je bil seznanjen, da le-to po zakonu ni možno, zaradi česar je z dne 31.1.1999 odjavil opravljanje dejavnosti in bil odjavljen iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov. Nadalje, iz knjigovodske evidence po izpisu davčnega dolga po kontih z dne 12.3.1999 je bilo razvidno, da obresti na davčni dolg predstavljajo le neznatni del celotnega dolga, vlogo za odpis zamudnih obresti je obravnavala posebna komisija 15.12.1999, katera je sprejela sklep, da se zavezancu obresti ne odpišejo, temveč da se začne postopek izterjave, saj je zavezanec od 1.4.1999 dalje zaposlen. Na tej podlagi je upnik sodišču tudi predlagal obravnavano izvršbo.

Ugovor ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi kot o pritožbi, ker ga je sodišče prve stopnje štelo za neutemeljenega (3. odst. 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. 51/98, v nadaljevanju besedila ZIZ).

Glede na to, da izvršilno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, ki ga v obravnavanem primeru predstavlja seznam zaostalih obveznosti dolžnika s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal pristojni davčni organ (čl. 17. ZIZ) seveda tudi dolžnik ne more uspeti z uveljavljenim pritožbenim razlogom nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v samem izvršilnem naslovu, češ da se mu je dolg povečal zato, ker mu davčni organ ni hotel odjaviti obrti. Poleg tega je treba dolžniku še pojasniti, da je tudi sicer ta ugovor brezpredmeten, saj sklep o izvršbi obsega obdobje izterjave glavnice do vključno 30.9.1998, ne pa (še) obdobja, ko je po podatkih odgovora na ugovor upnik podal sicer nepravilno vlogo za začasno mirovanje obrtne dejavnosti z dne 20.1.1999. Tudi vložitev zatrjevane vloge za odpis dolga, glede katere je sicer v odgovoru na ugovor pojasnjeno, da je zavrnjena, v obravnavani situaciji, ko je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je še niso obravnavali, ne more predstavljati ugovornega razloga po čl. 55 ZIP, pač pa bi, ob izpolnjeni drugih predpostavkah in sicer v kolikor res še ne bi bila rešena (zavrnjena), vsebinsko gledano lahko predstavljala le predlog po odlogu izvršbe po čl. 71 ZIZ. Nadalje tudi z nedoločnim sklicevanjem na poravnavo z upnikom oziroma razgovoru o poravnavi ne more uspeti, ker dogovora, ki bi upnikovo terjatev kakorkoli spremenil v dolžnikovo korist, ni niti dokazoval, kaj šele dokazal, upnik pa jo (smiselno) zanika (čl. 55 točka 6. ZIZ).

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP/99 ter 15. čl. in 2. odst. 55. čl. ZIZ), je sodišče druge stopnje ugovor kot pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP/99 v zvezi s 15. čl. ZIZ).