Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba v obrestnem delu spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 4.700,00 EUR tečejo od vložitve tožbe dalje dne 10.12.2007 do plačila.
Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice od 6.9.2005 do 9.12.2007 se zavrne.
V preostalem delu se pritožba toženih strank zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranke same trpijo stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v višini 4.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.9.2005 dalje do plačila, in mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.627,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo.
Proti navedeni sodbi se pritožujejo vse pravdne stranke.
Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko denarno odškodnino za telesne bolečine in nelagodnosti, saj meni, da je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so tožniku ostale posledice, ki predstavljajo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Neutemeljena je tudi delna zavrnitev tožbenega zahtevka za strah, saj je bil tožnik zelo zaskrbljen, ko je bil doma s hudimi bolečinami. Zaskrbljen je bil tudi pred in po vsakem operativnem posegu. Po mnenju pritožnika je upravičen do odškodnine za strah pred prvo operacijo v tolikšnem znesku kot ga je prisodilo sodišče, za vsako operacijo posebej pa še v skupnem znesku postavljenega tožbenega zahtevka. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.
Toženi stranki se pritožujeta proti obsodilnemu delu sodbe nad zneskom 3.400,00 EUR in za zamudne obresti, prisojene od 6.9.2005 do 11.12.2007, ter posledično glede pravdnih stroškov. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek nad zneskom 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2007 in v sorazmerju s prisojeno odškodnino odmeri pravdne stroške, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjujeta, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2005 dalje, torej od dneva, ko je tožnik poiskal zdravstveno pomoč v Zdravstvenem domu X, čeprav tedaj še ni mogel biti seznanjen z obsegom škode. Po mnenju toženih strank je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje, saj tožnik pred tem toženih strank ni pozval k plačilu škode. Nesprejemljivo je stališče prvostopnega sodišča, da je zahtevane obresti prisodilo zato, ker toženi stranki obrestnemu delu nista ugovarjali. Takšna ugotovitev ne drži, saj sta toženi stranki ugovarjali tožbenemu zahtevku v celoti, kar vsekakor zajema tudi obresti del. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo obresti od nematerialne škode od 6.9.2005. Po mnenju toženih strank je sodišče nepravilno uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz obeh odškodninskih postavk. Pritožnici menita, da bi bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerna odškodnina 2.800,00 EUR. Izvedensko mnenje namreč ne potrjuje z gotovostjo obrazložitve sodišča prve stopnje, da resekcija črevesa ne bi bila potrebna, če bi bil tožnik operiran prej. Tudi denarna odškodnina za strah je prisojena v previsokem znesku, saj bi bil tožnik v vsakem primeru operiran in bi to škodo iz naslova strahu v vsakem primeru trpel. Tožena stranka meni, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 600,00 EUR. Toženi stranki zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.
Pritožbi sta bili v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotnim strankam, vendar nobena od njih ni vložila odgovora na pritožbo.
Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženih strank je delno utemeljena.
V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja denarno odškodnino za nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi neustreznega postopanja zdravnika, zaposlenega pri prvotoženi stranki, ki ima zavarovano odgovornost pri drugotoženi stranki. V izvedenem dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik dne 6.9.2005 v poznih večernih urah zaradi hudih bolečin v trebuhu zglasil pri dežurnem zdravniku v Zdravstvenem domu X, dr. G. P. Dežurni zdravnik ga je sicer pregledal, vendar mu je postavil diagnozo psihoreaktivno stanje in mu dal ampulo apaurina ter predlagal čimprejšnji pregled pri psihiatru. Tožnika je napotil domov. Bolečine v trebuhu se niso umirile, pač pa so se stopnjevale, zato je tožnik takoj ob 7.00 uri zjutraj odšel k svojemu osebnemu zdravniku, ki ga je napotil v urgentno ambulanto Splošne bolnice X Tam je bil takoj sprejet in okrog 10.00 ure operiran. Pri operaciji je bil ugotovljen volvolus ascedentnega kolona. Zaradi ponovnih močnih krčevitih bolečin v trebuhu je bil tožnik ponovno operiran 11.9.2005. Ob operaciji je bil ugotovljen ileus. Narejen je bil anus praeter, ki je bil 3.4.2006 zaprt. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je bil pregled sicer opravljen v skladu z diagnostičnimi možnostmi, vendar bi po mnenju sodnega izvedenca dežurni zdravnik poleg kliničnega pregleda, ki ni pojasnil vzroka za težave, moral za izključitev ali potrditev akutnega abdomna narediti še rentgensko sliko trebuha in ultrazvočno preiskavo. Če v Zdravstvenem domu X teh preiskav ni bilo možno storiti, bi moral tožnika takoj napotiti v bolnico, kjer je možna nadaljnja diagnostična obdelava, opazovanje in ustrezna terapija. Izvedenec je ugotovil, da diagnoza ni bila pravilna. Neustrezna je bila tudi dana terapija, saj apaurin in haldol zdravita anksiozno nevrotske motnje, abstinenčni sindrom, mišične krče oziroma psihotično stanje. Po mnenju sodnega izvedenca bi v primeru, da bi bil tožnik takoj napoten na kirurgijo, možnost dodatne diagnostike z rentgentskim slikanjem trebuha ali ultrazvokom, predvsem pa izkušnje kirurga, lahko takoj odgovorili na vprašanje, ali je potreben operativni poseg takoj. Sodni izvedenec je dopustil možnost, da je v času od pregleda pri splošnem zdravniku do operacije lahko prišlo do odmrtja črevesa in posledično do težje operacije. Ob upoštevanju medicinske dokumentacije je sodni izvedenec pojasnil, da je določena stopnja motene cirkulacije - prekrvavitve črevesa obstajala že v času pregleda pri splošnem zdravniku. Ta proces se je potem samo še nadaljeval in stopnjeval, slabšal in je vsako časovno podaljševanje samo še poslabšalo stanje in privedlo do stanja, kakršnega je našel kirurg pri operaciji.
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu OZ. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine in pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo. Po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah v celoti ustreza navedenim kriterijem za odločanje o nepremoženjski škodi.
Tožnik je po nepotrebnem trpel zelo hude bolečine v času od osebnega pregleda pri dežurnem zdravniku do sprejema v bolnico, saj ni dobil ustrezne protibolečinske terapije. Če bi bil napoten v bolnico takoj, bi mu tam usposobljen kirurg lahko pomagal takoj konzervativno ali operativno. Prva operacija bi bila v vsakem primeru potrebna. Če bi bila opravljena pravočasno, sodni izvedenec dopušča možnost, da ne bi prišlo do komplikacij in potrebe po še dveh operacijah ter po namestiti anus praeterja. Vsak operativni poseg je povezan z bolečinami, ki trajajo v hudi obliki dva do tri dni, v zmerni pa 10 dni po operaciji. Zaradi več operacij je zdravljenje trajalo dalj časa. Tožnik je trpel nevšečnosti v času hospitalizacije in zaradi nameščenega anus praeterja, katerega so tožniku odstranili šele po šestih mesecih. Sodni izvedenec sicer res ni mogel z gotovostjo potrditi, da ne bi bili potrebni nadaljnji dve operaciji, namestitev anus praeterja, če bi bil tožnik takoj napoten v bolnico, vendar je takšno možnost glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo in ugotovitve kirurga ob operaciji o stanju črevesa, dopustil z veliko verjetnostjo. Ob upoštevanju navedenih dejanskih okoliščin pritožbeno sodišče sodi, da prisojena odškodnina v znesku 3.500,00 EUR predstavlja primerno denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti. Višje oziroma nižje zahtevana odškodnina po presoji pritožbenega sodišča nima podlage v ugotovljenih dejanskih okoliščinah in tudi ne bi bila primerljiva z podobnimi odškodninskimi primeri v sodni praksi.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožniku obstajal velik strah za življenje in zdravje v času od obiska dežurnega zdravnika do sprejema v bolnico. Zaskrbljen je bil tudi pred in po vsakem operativnem posegu. Prva operacija bi bila sicer res potrebna v vsakem primeru, ni pa gotovo, da bi bili potrebni tudi naslednji dve operaciji. Zato je prisojena odškodnina za strah v znesku 1.200,00 EUR povsem primerna in predstavlja primerno zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo.
Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, katerega so sprejele vse pravdne stranke kot popolnega in pravilnega, ugotovilo, da operativni poseg pri tožniku ni pustil kakršnihkoli funkcionalnih posledic v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izguba dela širokega črevesa predstavlja samo anatomske posledice. Funkcionalno posledico pa predstavljajo postoperativne zarastline v trebuhu, ki pa lahko nastanejo ne glede na vrsto operacije. Nastale bi torej tudi v primeru optimalnega izida oziroma samo po enem operativnem posegu. Ob upoštevanju takšnega mnenja pa so protispisne trditve tožnika, da težave v obliki prebavnih motenj, bolečin, krčev, napihovanja in motenj pri odvajanju blata in zaprtja ne bi nastale, če ne bi bilo potrebno odrezati del črevesja. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da navedene prebavne težave niso posledica dejstva, da so ob operaciji tožniku odrezali 20 do 25 cm širokega črevesa, pač pa posledica postoperativne zarastline v trebuhu, ki pa lahko nastane ne glede na vrsto operacije in bi nastale tudi v primeru optimalnega izida oziroma samo ob enem operativnem posegu. Glede na navedeno pa je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilna, saj duševnih bolečin glede na to, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki bi bilo v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženih strank, ni bilo ugotovljeno, tožnik ni trpel. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi z obsegom škode, ki je tožniku nastala, pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi določbo 179. člena OZ, ko je tožniku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti priznalo denarno odškodnino v znesku 3.500,00 EUR, za strah pa v znesku 1.200,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbi pravdnih strank zavrnilo v celoti in potrdilo odločitev v obsodilnem in zavrnilnem delu glede višine prisojene odškodnine.
Toženi stranki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje v obrestnem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od 6.9.2005 dalje, torej od dneva, ko je obiskal dežurnega zdravnika v Zdravstvenem domu v X. Toženi stranki v postopku na prvi stopnji v tem delu sicer res nista podali konkretnega ugovora, vendar je odločitev o teku obresti stvar pravilne uporabe materialnega prava, na kar pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 tečejo zakonske zamudne obresti za denarne zahtevke za nepremoženjsko škodo, ki je nastala po uveljavitvi OZ, od dneva zamude dalje. Po določbi 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik pred vložitvijo tožbe od toženih strank ni zahteval plačila odškodnine, pač pa je to prvič storil z vložitvijo tožbe v tem postopku. Glede na navedeno pa je opravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov od vložitve tožbe dalje. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženih strank ugodilo in sodbo v odločitvi o obrestih spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska glavnice tečejo od 10.12.2007 dalje.
Po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v primeru, da spremeni sodbo, odločiti o stroških vsega postopka. Glede na to, da sta toženi stranki delno uspeli s pritožbo le glede stranske terjatve, kar ne vpliva na višino stroškov, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da ne bo posegalo v odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka na prvi stopnji, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da toženi stranki nosita stroške sami. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 154. člena ZPP pa tožnik nosi pritožbene stroške sam, saj s pritožbo ni uspel.