Jedro

V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (II., III. in IV. točka izreka odločbe) potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131485/2014 z dne 3. 10. 2014 in zavrnilo primarni, kot podrejeni tožbeni zahtevek (II. in III. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 8 dni plačati 408,43 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II., III. in IV. točko izreka odločbe) se je pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi bodisi primarnemu bodisi podrejenemu tožbenemu zahtevku, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka od tožene stranke primarno zahtevala plačilo 1.719,05 EUR s pripadki oziroma podrejeno, vračilo prenosnega računalnika ter plačilo uporabnine za čas njegove uporabe. Ker pa tožeča stranka ni dokazala, da je vtoževana terjatev s Pogodbo o oddelitvi in prevzemu z dne 2. 6. 2014 (v nadaljevanju Pogodba o oddelitvi in prevzemu) prešla nanjo, je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke zavrnilo tako primarni, kot podrejeni tožbeni zahtevek.

6. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da tožena stranka ni ugovarjala njenim navedbam, da je vtoževano terjatev pridobila na podlagi Pogodbe o oddelitvi in prevzemu. Kljub temu je sodišče prve stopnje to dejstvo štelo za sporno in za njegovo ugotovitev izvedlo dokazni postopek. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa po oceni pritožnice pomeni kršitev drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je v konkretnem primeru vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP) - v kolikor sodišče prve stopnje te določbe ne bi kršilo, bi moralo ugotoviti, da je vtoževana terjatev s Pogodbo o oddelitvi in prevzemu prešla na tožečo stranko, to pa bi rezultiralo v presoji, da je v predmetnem postopku podana njena aktivna legitimacija.

7. Višje sodišče v zvezi s temi navedbami pojasnjuje, da v postopku v sporu majhne vrednosti, kot je obravnavani (prim. prvi in tretji odstavek 495. člena ZPP), po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (prim. prvi odstavek 458. člen ZPP). Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti (enako velja za navedbe, s katerimi pritožnica zatrjuje kršitev 212. člena ZPP).

8. Nadalje višje sodišče tudi ni smelo upoštevati navedb pod točko III. pritožbe, s katerimi pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je vtoževana terjatev prešla nanjo s Pogodbo o oddelitvi in prevzemu. Značilnost postopka v sporu majhne vrednosti je namreč tudi ta, da preverjanje dejanskega stanja (kar vključuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje) ne more biti predmet pritožbenega preizkusa (prim. prvi odstavek 458. člen ZPP).

9. Glede navedb pritožnice, češ da je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve protispisno povzelo navedbe tožene stranke, s tem, ko je zapisalo, da je tožena stranka „že od ugovora zoper sklep o izvršbi dalje“ ugovarjala, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, višje sodišče ugotavlja, da so v resnici navedbe pritožnice tiste, ki so protispisne (iz 11. točke obrazložitve izhaja, da je tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji „že od zavrnitve vtoževanega računa dalje“).

10. Končno pritožnica še trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve ugotovilo, da med strankama „ni sporno, da sta poslovno sodelovali na temelju Pogodbe o opravljanju storitev“, v 3. točki obrazložitve pa navaja, da je tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke iz razloga, „ker ni bila z njo v nikakršnem poslovnem razmerju, iz katerega bi lahko izvirala terjatev“. Opisano pa ne more ustrezati zatrjevani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj, kot ugotavlja že sama pritožnica, je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve le povzemalo navedbe tožene stranke (in torej v tem delu ne gre za razloge sodišča prve stopnje), poleg tega sodišče prve stopnje na ugotovitve iz 6. točke obrazložitve sploh ni oprlo svoje odločitve (prim. 11. točko obrazložitve) in torej niti ne gre za odločilno dejstvo.

11. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki v pretežnem delu niso dovoljeni, v preostalem delu pa so neutemeljeni oziroma protispisni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.