Jedro

Napačna bi bila domneva, da je obsojenec s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo ponovno podal nekatere od dokaznih predlogov, ki jih je pred tem že podal v pisni obliki, prej podane dokazne predloge umaknil oziroma prej podani predlog skrčil.

Izrek

Zahteva obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.4.1999 obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ in členom 22 KZ in mu izreklo kazen osem let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.8.1999 deloma ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi kaznivega dejanja in o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenčevo ravnanje opredelilo kot poskus kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ in mu izreklo kazen pet let zapora.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenec dne 13.9.1999 vložil laično vlogo, ki jo imenuje pritožba in predlog za uvedbo izrednih pravnih sredstev, naslovil jo je na Vrhovno sodišče ter na pisemsko kuverto pripisal "izredna pravna sredstva." Vrhovno sodišče zato vlogo šteje za zahtevo za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi zahteve navaja, da dejanja ni storil z naklepom. Obrazlaga konkretne okoliščine napada na oškodovanko in opisuje svoj odnos do nje. Kot krive označi izpovedbe prič, ki jih je predlagalo tožilstvo. Navaja, da sodišče ni izvedlo dokazov v njegovo korist, saj jih zagovornica ni predlagala, dokaze, ki jih je predlagal sam, pa je sodišče zavrnilo. V prvem delu glavne obravnave je bil bolan, vendar je ni želel preložiti, saj je zaupal zagovornici. Meni, da sta izvedenski mnenji izvedencev psihiatrične stroke neustrezni. Izpodbija dejanske ugotovitve sodišča glede ravnanja J.Č. in J.P. in nekaterih ostalih okoliščin, oporeka pa tudi nekaterim zapisom o njegovih izjavah v sodbi in zapisnikih o glavnih obravnavah. Opisuje okoliščine, ki so ga pripeljale do tega, da je izvršil kaznivo dejanje. Zahtevo za varstvo zakonitosti je dopolnil z vlogo z dne 16.9.1999, v kateri navaja, da je bil predrugačen album fotografij, ki se nahaja v kazenskem spisu. Navaja še, da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odločbo o strokovnem nadzoru izdalo šele po izdaji sodbe višjega sodišča. Nazadnje sodišča opozarja na obveznost do poštenega obravnavanja in pravičnega ter zakonitega sojenja.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da obsojenec v zahtevi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na svoje ugotovitve je sodišče pravilno uporabilo zakon in ga ni kršilo.

Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec navaja, da je sodišče izvedlo vse dokaze, ki ga bremenijo, ne pa tudi dokazov v njegovo korist, ki so sicer bili predlagani. Nekaj poskusov z njegove strani pa je sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec z dopisom z dne 5.3.1999 predlagal zaslišanje devetih prič in tudi naštel njihova imena. Sodišče mu je z dopisom z dne 10.3.1999 odgovorilo, da bo o predlogu za zaslišanje prič odločalo na prvi obravnavi. Na glavni obravnavi je obsojenec ponovno podal predlog, tokrat za zaslišanje štirih prič, pri čemer je navedel tri izmed devetih prič, katerih zaslišanje je predlagal že v pisnem predlogu, ter še eno pričo. Sodišče je odločilo o dokaznih predlogih, podanih oziroma ponovljenih na glavni obravnavi, ni pa obravnavalo tistih, ki jih je obsojenec predlagal pisno.

Skladno z določbo 299. člena ZKP se sklepi senata o predlogih strank, o katerih odloča senat, vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi. V 7. odstavku 364. člena ZKP je določeno, da mora sodišče v sodbi navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Napačna bi bila domneva, da je obsojenec s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo ponovno podal nekatere od dokaznih predlogov, ki jih je pred tem že podal v pisni obliki, prej podane dokazne predloge umaknil oz. je prej podani predlog skrčil. Sodišče je dolžno glede nejasnih dokaznih predlogov, ki jih podajajo stranke v postopku, razčistiti, če obstojijo pogoji za ugoditev tem dokaznim predlogom ali za njihovo zavrnitev. S tem, ko je v obravnavani zadevi sodišče to opustilo in se o teh dokaznih predlogih ni izreklo, je kršilo zgoraj citirani določbi, kar predstavlja kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa ni izkazano, da je vplivala na zakonitost sodbe. Ko je podal dokazne predloge, o katerih sodišče ni odločilo, obdolženec namreč pri nekaterih od predlaganih prič ni navedel zadovoljivih podatkov, niti ni obrazložil, o katerih odločilnih dejstvih naj bi te priče izpovedale. Vložnik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, v čem ali kako naj bi kršitev vplivala na zakonitost presoje.

Glede dokazov, katerih izvedbo je sodišče zavrnilo, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je to storilo utemeljeno. Obrazložilo je, da je njihovo izvedbo zavrnilo, ker so nepotrebni in neutemeljeni, prav tako pa je skladno s 7. odstavkom 364. člena ZKP tudi v sodbi navedlo, iz katerih razlogov dokaznim predlogom obsojenca in njegove zagovornice ni ugodilo. Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, saj mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Izvedbo dokaza lahko zavrne tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Nenazadnje pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, kako naj bi neizvedba predlaganih dokazov vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

V ostalem delu zahteve obsojenec ne uveljavlja kršitev kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka, temveč oporeka dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku. Ob dejstvih, ki jih je ugotovilo, je sodišče napravilo ustrezen pravni sklep, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, ko ta izpodbija to ugotovitev, pa ugovarja dejanskim okoliščinam, ki takšen sklep utemeljujejo. Del dokazne ocene in s tem ugotavljanja dejanskega stanja je tudi ocenjevanje izpovedb zaslišanih prič ter izvedenskih mnenj. Tudi z izpodbijanjem verodostojnosti teh dokazov obsojenec po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa obsojenec povečini povsem neposredno oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča in opisuje okoliščine dogodka, kot jih vidi sam, obširno pa navaja tudi dejstva v zvezi s postopkom za določitev stikov med njim in otrokoma, ki so po njegovem privedla do tega, da je izvršil kaznivo dejanje. Ne pojasni, od kod sklepa, da naj bi bil album fotografij v spisu predrugačen in kako naj bi to vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, navaja tudi nekaj okoliščin, ki s kazenskim postopkom nimajo zveze.

Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče navedb v zvezi z dejanskim stanjem ob odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni upoštevalo, obenem pa ob tem ni podvomilo v resničnost odločilnih dejstev, zato ni uporabilo pooblastila iz 427. člena ZKP.

Kršitev, na katero se v zahtevi sklicuje obsojenec, ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v večjem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obsojenec posedoval premoženje večje vrednosti, na prestajanju kazni pa nima večjih dohodkov.

Vrhovno sodišče ga je zato v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.