Jedro

Telesna okvara je podana le, če gre za stanje, ki je v Seznamu telesnih okvar opredeljeno kot telesna okvara. Vrsta in stopnja telesnih okvar se ugotavljata izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu TO.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 20. 2. 2017 in št. ... z dne 14. 4. 2016 ter priznanje pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro, ki je posledica poklicne bolezni (I. točka). Sklenilo je, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun (II. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na 3. odstavek 403. člena ZPIZ-2, 143. člen ZPIZ-1, 68. člen ZPIZ-2 in 3. člen Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. Zaradi dolgoletnega opravljanja dela tekstilne delavke je podana telesna okvara, ki je posledica poklicne bolezni in poškodbe pri delu. Delo je opravljala za strojem, v prahu, brez ustreznega zračenja prostorov, dvigovala je težka bremena. Zaradi izpostavljenosti prahu je prišlo do trajne izgube respiratorne funkcije in astme z izrazitimi astmatičnimi napadi. Tudi popolna izguba funkcije cervikalne regije je izključno posledica dela oziroma prekomerne in nepravilne obremenitve na delovnem mestu. Zaradi obremenitev na delovnem mestu je zbolela za težjo psihično boleznijo, ki vodi do popolne nezmožnosti za delo, kar se ugotavlja v sporu VI Ps 1637/2016. Bolezen je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na delovnem mestu. Do telesne okvare je prišlo že pred 20 leti, zato bi jo bilo potrebno najprej časovno in šele nato pravno opredeliti. Pridobiti bi bilo potrebno natančen opis delovnega mesta in pogojev dela, šele nato pa z izvedencem medicinske stroke ugotoviti bolezni oziroma pridobiti oceno zdravstvenih posledic. Sicer pa bi bilo potrebno upoštevati njeno izpoved o opisu del in nalog. Izpostavljenost obremenitvam se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev ter škodljivosti. Bolezen se ugotavlja na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov ter diagnostičnih postopkov. Med poklicne bolezni so uvrščene tudi bolezni, ki jih povzroča vdihavanje prahu in vlaken bombaža, lana, konoplje, sisala in sladkornega trsa, alergijski rinitis in konjuktivitis, kronična obolenja hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen ter ohromitev živcev zaradi mehaničnega pritiska. Sodna izvedenka ni pojasnila, zakaj zatrjevane poškodbe ne bi mogle biti posledica dela na delovnem mestu izpred 20 let. Nevarne snovi ali drugi dejavniki okolja so bistveno ali v celoti vplivali na nastanek bolezni. Podane so procesne kršitve, ker ni bilo pridobljeno dodatno oziroma novo izvedensko mnenje z odgovori na zastavljena vprašanja, ugotovitvijo časovnega nastanka telesnih okvar, določitvijo stopnje telesne okvare in opredelitvijo do določb Seznama telesnih okvar. Sodna izvedenka je zgolj ocenila, da telesna okvara ni podana in da ni verificirana nobena poklicna bolezen. Ni se opredelila do konkretnih obremenitev in naporov na delovnem mestu, sprejemljivih delovnih razmer in pogojev dela, preobremenitev in posledic, ki jih je zaradi dela utrpela, ter do stopnje telesne okvare respiratorne funkcije po Seznamu telesnih okvar, kakšna okvara je pri njej podana in v kašnem odstotku, in do telesne okvare hrbtenice. Dokaznega predloga v tej smeri sodišče ni dopustilo, zato sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člen ZPP. Predlaga povrnitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. Pritožbene navedbe v smeri pridobitve dodatnega oziroma novega izvedenskega mnenja ne morejo biti upoštevne, saj pred sodiščem prve stopnje ni bilo postopano po 286. b členu ZPP. Morebitno kršitev postopka zaradi neizvedbe dokaza bi morala tožnica uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Torej že na glavni obravnavi 10. 10. 2018, ko je sodišče prve stopnje sklenilo, da se obravnavana dokazna predloga zavrneta kot nepotrebna. Tožnica, ki jo je na naroku zastopala pooblaščena odvetnica, zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjala niti grajala v pritožbi zatrjevanih procesnih kršitev. Sicer pa v okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo z izvedenskim mnenjem eksplicitno in jasno odgovorjeno, da pri tožnici ob podanem zdravstvenem stanju ne gre za nobeno telesno okvaro, dopolnitev, še manj pa novo izvedensko mnenje ni bilo potrebno. Če telesna okvara ni podana, seveda ni potrebno niti mogoče ugotavljati njene stopnje niti vzroka. Obravnavana dokazna predloga sta utemeljeno zavrnjena, saj je tudi po stališču pritožbenega sodišča dejansko stanje glede neobstoja tožničine telesne okvare dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi.

Pojasniti pa je potrebno, da zaradi zavrnitve dokaznih predlogov zatrjevani kršitvi iz 14. niti 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani. Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. T. i. protispisnost iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Kaj takega pritožba sploh ne navaja.

6. Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o pravici do invalidnine za telesno okvaro. V predsodnem upravnem postopku sta invalidski komisiji I. in II. stopnje skladno ocenili, da pri tožnici zaradi astme, bolečin v vratu in križu ter ponavljajoče se depresivne motnje, telesna okvara ni podana. Enako je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2, ki je telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, izločil iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da bi se ta posebna pravica uredila na novo. Kot izjema je v 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja, vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Seznam TO)3 pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)4, če gre za poškodbo pri delu ali za poklicno bolezen. Vendar je, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, priznanje pravice do invalidnine najprej pogojeno z obstojem telesne okvare po Seznamu TO.

Telesna okvara je podana le, če gre za stanje, ki je v Seznamu TO opredeljeno kot telesna okvara. Vrsta in stopnja telesnih okvar se ugotavljata izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu TO. Seznam TO kot telesne okvare pljuč določa v poglavju V. A, okvare hrbtenice pa v poglavju VIII, medtem ko psihična stanja v Seznamu TO niso opredeljena kot telesna okvara. Če pri zavarovancu stanje iz Seznama TO ni podano, mu že iz tega razloga pravice do invalidnine ni mogoče priznati. Pravno relevanten vzrok za priznanje pravice do invalidnine se lahko ugotavlja šele, če je telesna okvara podana.

8. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede obstoja telesne okvare v smislu Seznama TO pridobilo sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela, ki je potrdila, da pri tožnici ni prišlo do nastanka telesnih okvar. Na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda je namreč izrecno ugotovila, da ni podana nobena telesna okvara po nobeni točki Seznama TO. Pojasnila je, da se je tožnica zdravila zaradi težav z dihanjem, s hrbtenico in psihičnih težav. Po pulmoloških izvidih iz leta 2005 gre za pretežno alergijski rinitis in alergijsko astmo. Občutljivost na pršice in mačjo dlako, bronhialna preodzivnost ter blaga bronhialna astma so bili kasneje potrjeni. Leta 2006 si je v prometni nesreči poškodovala vratni del hrbtenice, vendar funkcionalno slikanje vratne hrbtenice ni pokazalo poškodbe kostnega tkiva. Kasnejša EMG preiskava ni pokazala nobenih posebnosti. Čeprav telesna okvara ni podana, je sodna izvedenka dodatno pojasnila, da pri tožnici ni bila verificirana nobena poklicna bolezen po Pravilniku o Seznamu poklicnih bolezni.5 Utemeljila je, da iz podatkov zdravstvenega kartona za čas zaposlitve v A. od leta 1985 do 2000, razen zapisa leta 1995, da ima alergijski rinitis in je bila napotena k pulmologu, ni razvidno, da bi se zdravila zaradi napadov astme. Prav tako ni dokumentacije, ki bi utemeljevala kakršnokoli poškodbo tožnice na delu.

9. Takšno prepričljivo in strokovno utemeljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča daje dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici telesna okvara ni podana. Ob jasni in eksplicitni oceni, da pri tožnici ob podanem zdravstvenem stanju ne gre za nobeno telesno okvaro po nobeni točki Seznama TO, ni bilo nobene potrebe, da bi se sodna izvedenka posebej oziroma natančneje opredeljevala do posameznih relevantnih določb Seznama TO oziroma pojasnjevala, katerih pogojev za ugotovitev telesne okvare tožnica ne izpolnjuje. Ker telesna okvara pri tožnici ni podana, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen. Vzrok tožničinih stanj, ki torej ne predstavljajo telesne okvare, za priznanje vtoževane pravice do invalidnine sploh ni relevanten, zato so obsežna pritožbena izvajanja v smeri poklicne bolezni za pritožbeno rešitev zadeve brezpredmetna. Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da je tudi vzrok III. kategorije invalidnosti pri tožnici bolezen in ne poklicna bolezen.6

10. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenemu izidu je bilo potrebno skleniti še, da tožnica krije svoje stroške pritožbe sama (165. člen v zvezi z 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 85/2003 s spremembami. 6 Sodba sodišča prve stopnje, opr. št. VI Ps 1637/2016 z dne 6. 11. 2017, potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 108/2018 z dne 17. 5. 2018.