Jedro

Prvi očitek se nanaša na to, da je tožnik disponentu D. D. rekel, da avtodvigalo HK40 ni zanj in da z njim ne želi delati, E. E. pa, da želi upravljati samo dvigala Liebherr, na drugih dvigalih pa ne želi opravljati dela; slednja mu je pojasnila, da delovni proces takšne izbire ne omogoča. D. D. izpovedal, da je tožnik običajno delal z dvigalom Liebherr Scania, ki pa je bilo tedaj na servisu, zato je tožnika razporedil na avtodvigalo HK40. Za presojo očitka je po oceni pritožbenega sodišča ključna in pravilna prvostopenjska ugotovitev, da vsebina teh pogovorov ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zgolj izrazil željo, da ne bi delal z avtodvigalom HK40, ni pa tega dela očitno zavračal niti ni želel ovirati delovnega procesa, saj je delo z avtodvigalom HK40 nato opravil. Prvostopenjsko sodišče je kot okoliščino za odmero denarnega povračila upoštevalo tudi to, da mora tožnik skrbeti za mladoletno hčer. V pritožbi toženka navaja, da to dejstvo ne spada v okvir taksativno naštetih okoliščin iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, medtem ko tožnik zahteva, da se temu dejstvu pripiše večja teža. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je bilo res zavzeto stališče, da odmera povračila ni izrecno omejena na zakonske kriterije in da se lahko glede na konkretne okoliščine primera uporabijo tudi drugi kriteriji, vendar pa skrb za mladoletnega otroka sama po sebi še ne utemeljuje prisoje višjega denarnega povračila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku III. točke izreka spremeni tako, da se prisojena glavnica zniža na 2.845,80 EUR, v presežku, za plačilo 1.422,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita (I. točka izreka). Tožniku je priznalo delovno razmerje pri toženki do 2. 6. 2021 (II. točka izreka). Naložilo ji je, da mu mora plačati denarno povračilo v znesku 4.268,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek III. točke izreka); v presežku, do vtoževanih 8.537,40 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov od prisojenega denarnega povračila (IV. točka izreka). Toženka je dolžna povrniti tožniku 1.354,81 EUR stroškov postopka (V. točka izreka), na račun sodišča pa jih je dolžna nakazati v znesku 4.588,42 EUR (VI. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper drugi odstavek III. točke izreka sodbe. Navaja, da je delo ustavno varovana kategorija. Sodišče mora v primeru uporabe 118. člena ZDR-1 odmeriti takšno denarno povračilo, da delodajalce odvrača od zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tega cilja v obravnavanem sporu ni zasledovalo, saj je ustavno varovano dobrino ocenilo na vrednost treh plač, kar je za toženko ničelni strošek. Ker je tožnik zmanjševal škodo in se zaposlil pri drugem delodajalcu, je bil dejansko oškodovan: če bi ostal nezaposlen, bi mu bilo priznano delovno razmerje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nadomestila plač in še denarno povračilo. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj mu je bilo denarno povračilo prisojeno le v višini treh plač. Najmanj do dneva odločitve sodišča prve stopnje je treba vzpostaviti stanje, kot če bi delal pri toženki. To predvideva enake dohodke (1.422,90 EUR mesečno) in še dodatno denarno povračilo. Iz naslova zaposlitve v družbi A. d.o.o. je utrpel 400,00 EUR bruto mesečne razlike v plači, iz naslova prejetega nadomestila za primer brezposelnosti pa najmanj 600,00 EUR bruto mesečno. Če teh razlik ne prejme, bo v neenakopravnem položaju z nezaposlenimi delavci, ki jim je sodišče prve stopnje do dneva svoje odločitve priznalo delovno razmerje in nadomestilo plače. Pri odmeri denarnega povračila je treba analogno upoštevati cilj, ki ga zasleduje 8. člen ZDR-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik usposobljen za varno delo z avtodvigalom HK40 in rotoviličarjem. Sodišče je kršilo 245. člen ZPP, ker ni izvedlo dokaza s postavitvijo novega izvedenca in je dokazni predlog pavšalno zavrnilo. Ta dokaz je toženka predlagala zaradi razlogov, iz katerih je izpodbijala mnenje izvedenca B. B. Vztraja pri pripombah, ki jih je v prvostopenjskem postopku podala v zvezi z njegovim izvedenskim mnenjem, in ki jih v pritožbi obsežno povzema. Do teh pripomb, ki vzbujajo dvom v strokovno delo izvedenca, se sodišče ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Bistveno je kršilo postopek, ker ni ugodilo predlogu za postavitev izvedenca s področja strojništva, ki bi pojasnil razlike v upravljanju različnih strojev. Zaključek, da tožnik ni bil usposobljen za varno delo z rotoviličarjem, je v nasprotju z vsemi dokazi, sodba pa v tem delu tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaključek, da ni dokazano nesodelovanje tožnika na gradbišču, ni podprt z odločilnimi razlogi in je v nasprotju z izjavami prič. V zvezi z zahtevkom za denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 je izostala trditvena podlaga in dokazi tako glede okoliščin za odmero kot glede višine plače za zadnje tri mesece pred odpovedjo. Osnova za odmero ne sme biti plača iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je prisojeno previsoko denarno povračilo, saj bi mu pripadalo v višini največ ene plače. O odmeri ni razlogov o odločilnih dejstvih. To, da tožnik preživlja mladoletno hčer, ni pomembna okoliščina. Ker v izreku ni navedeno, da je tožniku prisojen bruto znesek denarnega povračila, je podano nasprotje z obrazložitvijo sodbe. V VI. točki izreka je napačno odločeno o stroških postopka, saj bi ti morali biti odmerjeni v znesku, nižjem za 1.000,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, njene navedbe prerekata in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje je v delu, ki se nanaša na odločilna dejstva, ugotovilo pravilno in popolno. Razen v delu, ki se nanaša na odmero denarnega povračila iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto voznik in upravljalec dvigala redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Očitki so se nanašali na tri sklope ravnanj: delo z avtodvigalom HK40, delo na delovišču pri stranki C. in zavrnitev dela v nočnem času. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

8. Prvostopenjske presoje, da glede nočnega dela tožniku ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, toženka v pritožbi ne izpodbija.

9. Prvi očitek se nanaša na to, da je tožnik disponentu D. D. rekel, da avtodvigalo HK40 ni zanj in da z njim ne želi delati, E. E. pa, da želi upravljati samo dvigala Liebherr, na drugih dvigalih pa ne želi opravljati dela; slednja mu je pojasnila, da delovni proces takšne izbire ne omogoča. Kot še izhaja iz izpodbijane sodbe, je D. D. izpovedal, da je tožnik običajno delal z dvigalom Liebherr Scania, ki pa je bilo tedaj na servisu, zato je tožnika razporedil na avtodvigalo HK40. Za presojo očitka je po oceni pritožbenega sodišča ključna in pravilna prvostopenjska ugotovitev, da vsebina teh pogovorov ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zgolj izrazil željo, da ne bi delal z avtodvigalom HK40, ni pa tega dela očitno zavračal niti ni želel ovirati delovnega procesa, saj je delo z avtodvigalom HK40 nato opravil. Presojo očitka je prvostopenjsko sodišče strnilo v pravilen zaključek, da tožnik ni nevestno opravljal dela, kršil navodil ali povzročil škode, torej ni podan dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Okoliščine, o katerih je (splošno) izpovedala E. E., tj. da je tožnik kljub dejstvu, da je delo opravil, povzročil nemir in disponentu neugodnosti glede izvedbe dela, prav tako niso takšne narave, da bi bilo z njimi mogoče utemeljiti dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tudi sicer je disponent D. D. izpovedal, da je vedel, da bo tožnik delo na avtodvigalu HK40 vseeno opravil. 10. Predmet drugega očitka je v tem, da je delovodja F. F. toženko obvestil o nezadovoljstvu z delom tožnika na delovišču pri stranki C., saj rotoviličarja ni ustrezno upravljal, bil je počasen in nespreten, zaradi česar je bilo delo na delovišču moteno; toženka je tožnika zato prestavila na delo s tovornjakom znotraj istega delovišča. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je bistvo tako očitane kršitve v tem, da tožnik ni dovolj dobro obvladal dela z rotoviličarjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem dejstvom ni mogoče utemeljiti kršitve iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. To presojo dodatno utemeljuje prvostopenjska ugotovitev, da tožnik ni namenoma neustrezno, počasi in nespretno upravljal rotoviličarja.

11. Ker že iz navedenih razlogov obravnavana očitka ne predstavljata utemeljenega odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, za spor niso odločilnega pomena nadaljnja tožnikova pojasnila o tem, da se je zaradi pomanjkanja izkušenj z avtodvigalom HK40 in rotoviličarjem bal, da dela ne bo opravljal varno in da bo koga poškodoval, oziroma ni odločilnega pomena s tem povezano vprašanje, ali je bil sploh usposobljen za varno delo z avtodvigalom HK40 in rotoviličarjem (kar je bilo med strankama sicer sporno). Sodišče prve stopnje je zato po nepotrebnem izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu, kateremu je dalo nalogo opredeliti se do te tožnikove usposobljenosti. Prav tako ne predstavlja odločilnega razloga sodbe na izvedensko mnenje oprta ugotovitev sodišča, da toženka ni dokazala usposobljenosti tožnika za delo na avtodvigalu HK40 in rotoviličarju. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do obsežnih pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija pravilnost izvedenskega mnenja, saj te navedbe niso odločilne za presojo (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. V zvezi z delom za naročnika C. je bilo v odpovedi očitano tudi to, da F. F. ni bil zadovoljen niti z delom tožnika na tovornjaku, saj je ta v njem ves čas nejevoljno sedel, s posamezniki na delovišču ni želel sodelovati in jim pomagati pri nakladanju, razkladanju, usmerjanju. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da ni dokazano (namerno ali malomarno) nesodelovanje tožnika na gradbišču. Tej presoji pritožba toženke očita, da ni podprta z odločilnimi razlogi, kar pa ne drži, saj jo je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske razloge, v katerih je upoštevalo izpovedi tožnika in prič. Toženka se dejansko ne strinja s sprejeto dokazno oceno, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnikovi izpovedi, da le prvi dve vožnji ni sodeloval pri usmerjanju dela s piloti, temveč je sedel v tovornjaku. Prav tako je verjelo njegovemu pojasnilu, da sprva ni vedel, kaj se od njega pričakuje, ko mu je viličarist rekel, da mora biti prisoten pri usmerjanju pilotov, pa je pri tem pomagal. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnikove izpovedi ni potrdila nobena priča. Izpoved delovodje F. F., da se ne spomni, ali je kdo rekel tožniku, da mora izstopiti iz tovornjaka in pomagati, potrjuje tožnikovo izpoved, da sprva ni vedel, da se to od njega pričakuje. Izpoved delovodje, da se je tožnik usedel v kabino tovornjaka in ni hotel pomagati, je sodišče prve stopnje utemeljeno navezalo na prvi dve vožnji, za kateri je tožnik priznal nenamerno nesodelovanje pri delu s piloti. Iz izpovedi delovodje namreč ne izhaja, da bi imel nepretrgano pregled nad delom tožnika, saj je pojasnil, da se niti ni ukvarjal z njim, ker je bilo gradbišče veliko, ko je malo pogledal, pa ga je videl sedeti v kabini. Pritožba nadalje izpostavlja izpoved G. G., da je videl tožnika sedeti v tovornjaku (tudi po opozorilu priče) in da ob razkladu ni izstopil. Tudi glede te priče ni mogoče trditi, da je imela ves čas pregled nad delom tožnika, saj je izpovedala, da npr. ni imela pregleda nad njegovim delom pri nakladu. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je G. G. o nesodelovanju tožnika zgolj slišal od F. F. in viličarista, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v dokaz odpovednega očitka niti ni predlagala zaslišanja viličarista, s katerim je tožnik obravnavanega dne delal na gradbišču (H. H.).

14. Po navedbi toženkine pritožbe je C. v primeru vestnega opravljanja dela tožnika ne bi obvestil, naj tožnik ne hodi več na gradbišče, zaradi česar je v naslednjih dveh dneh G. G. opravljal dvojno delo (rotoviličar, tovornjak). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti okoliščini ne pretehtata nad predhodno obrazloženimi ugotovitvami in zaključkom o neobstoju očitane kršitve. Nenazadnje tudi pojasnilo F. F., da sta bili za predmetno delo potrebni dve osebi (strojnik in voznik tovornjaka, ki ga je tudi usmerjal pri manevriranju s piloti) in v zvezi s tem prvostopenjska ugotovitev, da je tožnik obravnavanega dne opravljal delo do konca delovnika, pritrjujeta presoji, da tožnikovo nesodelovanje pri delu na gradbišču ni dokazano.

15. Ker toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

16. Sodišče prve stopnje je o pravicah tožnika odločilo skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Ugodilo je tožbenemu zahtevku za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s toženko z dnem 2. 6. 2021, ki ga je tožnik utemeljil s tem, da se je takoj po prenehanju delovnega razmerja s toženko zaposlil pri drugem delodajalcu (sicer za določen čas). Prisodilo mu je denarno povračilo v višini treh plač.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba obeh strank, da je sodišče prve stopnje prisojeno denarno povračilo obrazložilo pavšalno, zaradi česar naj bi ta del odločitve ne imel razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je navedlo dejanske okoliščine, ki jih je upoštevalo v smislu kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 in na katere je oprlo višino prisojenega denarnega povračila. Glede na to je bilo ta del prvostopenjske odločitve mogoče preizkusiti.

18. Toženka v pritožbi zmotno navaja, da tožbeni zahtevek za denarno povračilo ni podkrepljen z ustreznimi trditvami. Tožnik je navedel število plač, ki jih zahteva kot ustrezno odmeno, ter naštel okoliščine, ki po njegovem mnenju utemeljujejo vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje zato z delno ugoditvijo temu tožbenemu zahtevku ni prekoračilo trditvene podlage, kot mu to zmotno očita toženka. Neutemeljen je tudi njen pritožbeni očitek, da tožnik ni podal navedb in dokazil o višini plače, ki predstavlja osnovo za odmero denarnega povračila. Na naroku dne 30. 11. 2021 je obrazložil, da je pri višini bruto plače izhajal iz pogodbeno dogovorjenega zneska, toženka pa višini te plače ni nasprotovala. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ker je kot osnovo za izračun denarnega povračila upoštevalo plačo v znesku 1.422,90 EUR bruto, ki sta jo stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Delavcu pripada (najmanj) pogodbeno dogovorjena plača, v pritožbi pa toženka tudi sicer ni konkretizirala zneska, ki bi po njenem mnenju moral predstavljati (pravilno) osnovo za odmero denarnega povračila.

19. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno toženkino zavzemanje za znižanje denarnega povračila in neutemeljeno tožnikovo zavzemanje za zvišanje. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil tožnik pri toženki zaposlen od 16. 2. 2018 do 2. 6. 2021 (tri leta in tri mesece). Toženka v pritožbi sicer pravilno poudarja, da se je po prenehanju delovnega razmerja pri njej takoj zaposlil pri drugem delodajalcu (A. d.o.o.). Vendar na drugi strani tožnik utemeljeno izpostavlja, da je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, medtem ko jo je s A. d.o.o. sklenil le za določen čas (skupno za štiri mesece), a je bil kot samohranilec primoran sprejeti prvo ponujeno priložnost za službo. V zvezi s toženkino pritožbeno navedbo, da je tožnik v A. d.o.o. prejemal primerljivo plačo oziroma da razlike v plači ni dokazal, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sploh ni sklicevalo na višino te plače. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da bi moralo upoštevati, da je v A. d.o.o. prejemal nižjo plačo (razvidno iz primerjave plačilnih list), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pri tem delodajalcu zaposlen le štiri mesece, zato zatrjevana razlika v plači ne more biti bistvena za odmero denarnega povračila. Glede tožnikovih zaposlitvenih možnosti toženka v pritožbi zatrjuje, da so te odlične, ker na trgu primanjkuje delavcev njegovega profila, vendar iz prvostopenjskih ugotovitev in listin izhaja, da to povsem ne drži, saj je po zaposlitvi v A. d.o.o. od 1. 1. 2022 do 30. 6. 2022 prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost, torej je bil vsaj v tem času brezposeln. Nadalje je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je pri določitvi denarnega povračila upoštevalo tudi okoliščine, ki jih je ugotovilo v sporu o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Toženka v pritožbi očita, da teh okoliščin ni navedlo, kar pa ne drži, saj jih je pojasnilo že v predhodni obrazložitvi. Za odmero povračila so ključne tiste, ki jih je v dokaz neutemeljenosti odpovednega razloga upoštevalo tudi pritožbeno sodišče (vprašanje ustrezne usposobljenosti tožnika torej ne). Ob upoštevanju kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 znaša po presoji pritožbenega sodišča ustrezno denarno povračilo dve bruto plači oziroma 2.845,80 EUR. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbi toženke delno ugodilo in prvi odstavek III. točke izreka prvostopenjske sodbe v glavničnem delu spremenilo tako, da je tožniku prisodilo navedeni znesek. V presežku, za plačilo 1.422,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

20. Prvostopenjsko sodišče je kot okoliščino za odmero denarnega povračila upoštevalo tudi to, da mora tožnik skrbeti za mladoletno hčer. V pritožbi toženka navaja, da to dejstvo ne spada v okvir taksativno naštetih okoliščin iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, medtem ko tožnik zahteva, da se temu dejstvu pripiše večja teža. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je bilo res zavzeto stališče, da odmera povračila ni izrecno omejena na zakonske kriterije in da se lahko glede na konkretne okoliščine primera uporabijo tudi drugi kriteriji (VIII Ips 115/2018, VIII Ips 204/2018, VIII Ips 200/2017 idr.), vendar pa skrb za mladoletnega otroka sama po sebi še ne utemeljuje prisoje višjega denarnega povračila (prim. VIII Ips 60/2021, tč. 16). Poleg tega pritožbeno sklicevanje tožnika, da je njegov slab ekonomski položaj razviden iz odločbe BPP, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

21. Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ker prvostopenjsko sodišče ni tudi v izreku navedlo, da je tožniku prisodilo denarno povračilo v bruto znesku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izrek oblikovalo skladno s sodno prakso, ki jo je izoblikovalo Vrhovno sodišče RS. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, ne spada niti dostavek "bruto" niti dostavek, da mora delodajalec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek; zaradi svoje pojasnilne narave spadata le v obrazložitev sodne odločbe (prim. VIII Ips 11/2023, opomba št. 5 idr.).

22. Zmotne so pritožbene navedbe, s katerimi se tožnik zavzema za prisojo celotnega vtoževanega denarnega povračila. S sklicevanjem na 50. in 66. člen Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) poudarja, da je delo ustavno varovana kategorija, ki jo mora sodišče varovati s prisojanjem takšnih denarnih povračil po 118. členu ZDR-1, ki bodo delodajalce odvračala od podaje nezakonitih odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v citirani določbi ZDR-1 posebna odvračilna funkcija denarnega povračila ni predpisana. Morebitne zlorabe instituta odpovedi, ki jih pritožba tudi omenja, pa se upoštevajo v okviru okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 118. člena ZDR-1).

23. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožnika na neenakopraven položaj z delavci, ki so bili po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja brezposelni, zaradi česar jim je bilo v okviru sodne razveze delovno razmerje priznano do odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je namreč v okviru pravic, ki jih je zahteval iz naslova sodne razveze, delovno razmerje pri toženki vtoževal le za čas do 2. 6. 2021, pa čeprav v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženki do odločitve sodišča prve stopnje (16. 5. 2023) ni bil ves čas zaposlen. Sodišče, ki je na postavljeni tožbeni zahtevek vezano (2. člen ZPP), mu je v uveljavljanem obsegu ugodilo. Navedeno pomeni, da tožnik od 3. 6. 2021 dalje nima priznanega delovnega razmerja s toženko, zato se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da mu je treba najmanj do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje vzpostaviti takšno stanje, kot če bi delal pri toženki, vključno s priznanjem razlike med višjo plačo, ki bi jo prejel pri toženki, ter prihodki, ki jih je prejel v A. d.o.o. in prejetim denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti.

24. Tožnik se v pritožbi zmotno zavzema, da je treba pri odmeri denarnega povračila upoštevati enak cilj, kot ga zasleduje 8. člen ZDR-1, ki za odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja predpisuje, da mora biti učinkovita in sorazmerna utrpeli škodi. Odmera denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je urejena v 118. členu ZDR-1 in je ni mogoče razlagati z vidika pravil, ki veljajo za ureditev povsem drugega pravnega instituta.

25. Toženka v pritožbi izpodbija odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe in zatrjuje, da bi ti morali biti 1.000,00 EUR nižji - toliko znaša predujem, ki ga je plačala za izvedbo dokaza z izvedencem. Pritožbena navedba ni utemeljena. V citirani točki izreka ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov postopka, ki so tožniku nastali v času, ko mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP; Ur. l. RS, št. 96/2004 in nadaljnji). Tako odmerjeni stroški postopka niso v ničemer povezani z neporabljenim zneskom, ki ga je toženka na podlagi prvega odstavka 153. člena ZPP založila za kritje stroškov, ki naj bi nastali z izvedbo predlaganega dokaza. Da stroškov iz navedenih dveh podlag ni mogoče medsebojno povezovati in poračunavati, izhaja nenazadnje tudi iz tega, da jih dolžnik mora nakazati na različna transakcijska računa.

26. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, z odgovorom na pritožbo toženke pa ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP), poleg tega je bila toženka s pritožbo delno uspešna. Toženka krije sama stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnika, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).