Jedro

Pritožnikov način izvrševanja pravice do pravnega sredstva, ki je v kopičenju vsebinsko praznih pravnih sredstev, vodi zgolj k zavlačevanju postopka, saj v navedenih pravnih sredstvih načenja zgolj eno in isto vprašanje, na katero mu je sodišče že pred tem podalo pojasnilo. Zavlačevanje postopka pa ni namen pravice do pravnega sredstva, zato predstavlja zlorabo procesne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo zakonitega zastopnika dolžnika, A. A., zaradi zlorabe procesnih pravic v zvezi z dne 16. 11. 2020 (r. št. 36) vloženim ugovorom zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 21. 10. 2020, z dne 24. 12. 2020 (r. št. 38) vloženim ugovorom zoper sklep sodniškega pomočnika z dne 20. 11. 2020 ter z dne 22. 2. 2021 (r. št. 41) vloženo pritožbo zoper sklep z dne 19. 1. 2021, z denarno kaznijo v višini 600,00 EUR, ki jo je navedeni dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa v dobro proračuna okrožnega sodišča. 2. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika A. A. Sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožniku izreklo denarno kazen zaradi zlorabe procesnih pravic v prehodnem stečajnem postopku na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Zlorabo procesnih pravic je ugotovilo v zvezi s pravnimi sredstvi, vloženimi v zvezi z izdanim nalogom za plačilo sodne takse z dne 21. 10. 2020 v višini 82,00 EUR, po tarifni številki 5122 ZST-1, za pritožbo zoper sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka z dne 17. 9. 2020. 5. Zoper navedeni nalog za plačilo sodne takse je dolžnik po zakonitem zastopniku vložil ugovor, z obrazložitvijo, da je „sodišče taksno obveznost napačno odmerilo, glede na predmet (stečajni postopek) je višina sodne takse v nasprotju z Zakonom o sodnih taksah“ ter da je takso v tem postopku enkrat že plačal. Zoper sklep, s katerim je sodišče po sodniškem pomočniku njegov ugovor zavrnilo, je nato ponovno vložil ugovor z enako vsebino. Sodišče prve stopnje je nato sklepom tudi ta ugovor zavrnilo. Dolžnik je nato po zakonitem zastopniku zoper navedeni sklep iz enakega razloga vložil še pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo in ponovno potrdilo, da je bila sodna taksa odmerjena pravilno.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je dolžnik vlagal navedena pravna sredstva (ugovore oziroma pritožbe) zoper odmero sodne takse, pri čemer so bile ugovorne oziroma pritožbene navedbe v vseh vlogah vsebinsko enake. Enak ugovor (z dobesedno enakim zapisom, da je „sodišče taksno obveznost napačno odmerilo, glede na predmet (stečajni postopek) je višina sodne takse v nasprotju z Zakonom o sodnih taksah“) pa je zakoniti zastopnik dolžnika navajal že pred tem, in sicer v ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 21. 1. 2020. Zoper sklep, s katerim je sodišče ta ugovor zavrnilo ter dolžniku pojasnilo, da je sodna taksa odmerjena v višini 82,00 EUR v skladu s tarifno številko 5122, je dolžnik nato vložil pritožbo z enako vsebino, ki jo je višje sodišče zavrnilo s sklepom Cst 152/2020 z dne 7. 5. 2020. S tem sklepom je tudi višje sodišče potrdilo, da je bila dolžniku sodna taksa za pritožbo v stečajnem postopku pravilno odmerjena, saj je tako določena v točki 5122 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

7. Kot izhaja iz navedenega, je bilo pritožniku že pred vložitvijo pravnih sredstev, zaradi vložitve katerih ga je sodišče denarno kaznovalo, pojasnjeno, da je v Taksni tarifi pod tarifno številko 5122 za postopek o pritožbi zoper vse druge sklepe v stečajnem postopku nad pravnimi osebami (razen za pritožbo zoper sklep o prvi razdelitvi, za katero je predvidena taksa 410,00 EUR) določena taksa v višini 82,00 EUR. Glede na ponovno vlaganje vsebinsko enakih pravnih sredstev, kljub temu, da je dolžnik že pred tem dosegel preizkus pravilnosti odmere sodne takse v enaki zadevi pred višjim sodiščem (sklep Cst 152/2020) ter glede na (dokaj preprosto) ureditev tega vprašanja v Taksni tarifi, je sodišče prve stopnje sklenilo, da ravnanja zakonitega zastopnika vodijo zgolj k zavlačevanju postopka, kar pa ni namen pravice do pravnega varstva in je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je v podkrepitev svoje ugotovitve navedlo še, da so v stečajnem postopku vsa pisanju, naslovljena na dolžnika, le-temu vročena s fikcijo, pravna sredstva pa so vložena na zadnji dan izteka roka.

8. Pritožnik v pritožbi navaja, da ima dolžnik pravico, da vlaga pravna sredstva, da so bila vsa pravna sredstva vložena zakonito ter da tudi vročanje s fikcijo vročitve in vlaganje pravnih sredstev na zadnji dan roka ni v nasprotju z zakonom.

9. Pravice do pravnega sredstva ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke (v stečajnem postopku upnikov) do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožnik v tem postopku onemogoča pravico upnikov do učinkovitega pravnega varstva in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, čeprav spada načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) celo med temeljna načela stečajnega postopka. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pritožniku utemeljeno očitalo, da je z uresničevanjem svoje pravice do pravnega sredstva prekoračil meje svojega upravičenja, saj se je zaradi takega ravnanja predhodni stečajni postopek zelo zavlekel (z vlaganjem navedenih pravnih sredstev za sedem mesecev, skupaj pa za več kot leto in pol). Drži sicer, da imajo stranke pravico do vlaganja pravnih sredstev, vendar pa ni dopustno, da to storijo na način, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Če stranke ali njihovi zakoniti zastopniki z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim lahko zato sodišče izreče denarno kazen (drugi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožnikov način izvrševanja pravice do pravnega sredstva, ki je v kopičenju vsebinsko praznih pravnih sredstev, vodi zgolj k zavlačevanju postopka, saj v navedenih pravnih sredstvih načenja zgolj eno in isto vprašanje, na katero mu je sodišče že pred tem podalo pojasnilo. Zavlačevanje postopka pa ni namen pravice do pravnega sredstva, zato predstavlja zlorabo procesne pravice. Tako stališče je bilo v sodni praksi že večkrat sprejeto.1

10. Pritožnik pa tudi z drugimi pritožbenimi očitki ni uspel omajati odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne navaja, da bi bilo vročanje s fikcijo ter vlaganje sredstev na zadnji dan roka v nasprotju z zakonom in ga zaradi navedenega ni kaznovalo, kot to neutemeljeno navaja pritožnik. Z ugotovitvijo o vročanju odločb s fikcijo vročitve in vlaganjem pravnih sredstev na zadnji dan roka je sodišče prve stopnje zgolj podkrepilo svojo ugotovitev, da je dolžnikov namen v zavlačevanju postopka. Ni namreč mogoče spregledati, da pritožnik zavlačuje s postopkom na razne načine, med drugim tudi z vlaganjem raznih nasprotujočih si vlog (dne 20. 12 2019 je dolžnik podal predlog za prekinitev postopka, dne 21. 1. 2020 pa pritožbo zoper sklep o prekinitvi). Prav tako ni mogoče spregledati verige vsebinsko praznih pravnih sredstev, pri čemer dolžnik po večmesečnem veriženju pravnih sredstev v postopku za plačilo sodne takse, nazadnje te sodne takse niti ni plačal (njegova pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka z dne 17. 9. 2020 pa se iz tega razloga šteje za umaknjeno- glej sklep St .../2019 z dne 26. 5. 2021).

11. Iz že navedenega pa je tudi razvidno, da pritožnik neutemeljeno očita izpodbijanemu sklepu, da ni obrazložen, oziroma da je njegova obrazložitev pomanjkljiva, nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju ter da je v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in jasno ter vsebinsko skladno obrazložilo, da je pritožnik zlorabljal procesne pravice z vlaganjem vsebinsko praznih pravnih sredstev v postopku odločanja glede plačila sodne takse, katerih namen je bil zgolj v tem, da se zavleče postopek, zaradi česar je pritožnika kaznovalo z denarno kaznijo. Očitek, da izpodbijanemu sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih torej ni utemeljen, izpodbijani sklep pa je sposoben preizkusa, tako da očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Pritožba je torej neutemeljena. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1Primerjaj Cp 10/2013, Cst 570/2020, I Cp 2355/2015, II Cp 2412/2015, I Cpg 412/2015, I Cp 276/2017, III Ip 802/2018 in druge.