7. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 18. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 143/2000 z dne 17. 10. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 521/99 z dne 22. 12. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdi zaradi motenja posesti je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožnikov zahtevek za vrnitev odvzete pravice stvarne služnosti prehoda, vožnje, hoje in gonje živine prek toženkine parcele, vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved nadaljnjega motenja. Ugotovilo je, da njegov zahtevek za posestno varstvo ni utemeljen, ker je že pred nastalim motenjem izgubil posest stvarne služnosti na tej parceli. Pritožnik se je zoper sklep sodišča prve stopnje pritožil, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo.

2.Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija sklepa, izdana v motenjski pravdi. Zatrjuje, da je sodišče pri odločanju uporabilo napačno pravno normo. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče uporabiti določbo prvega namesto tretjega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - v nadaljevanju ZTLR). Pritožnik v tem vidi neenako obravnavanje glede na druge podobne primere. Zatrjuje tudi, da sodišče v postopku ni upoštevalo njegovih izjav, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršena pa naj bi bila tudi njegova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj pritožnik brez uporabe sporne služnostne poti ne more do svoje parcele.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče lahko presoja le, če je zaradi njegove nepravilne uporabe obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina, ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Iz pritožnikovega zatrjevanja, da je sodišče napačno uporabilo prvi odstavek 58. člena ZTLR, zaradi česar naj bi nepravilno ugotovilo, da je izgubil služnostno pravico, je razvidno, da pritožnik ne razume izpodbijanih sodnih odločb. Sodišči sta odločali v postopku zaradi motenja posesti, zato se sploh nista spuščali v obstoj oziroma prenehanje pravice stvarne služnosti, temveč sta se omejili zgolj na ugotavljanje, ali je pritožnik služnost dejansko izvrševal, ali je torej ob motilnem dejanju bil posestnik pravice stvarne služnosti. Presoja, ali je sodišče pravilno ugotovilo obstoj posesti stvarne služnosti, pa glede na zgoraj opredeljene pristojnosti Ustavnega sodišča ne more biti predmet ustavne pritožbe. Enako velja tudi za pritožnikov očitek, da je sodišče napačno ocenilo verodostojnost izpovedi priče.

4.Z vidika morebitne kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi bila lahko upoštevna pritožnikova trditev, da sodišče njegovih navedb, ki jih je dal v postopku, ni pretehtalo in se do njih ni opredelilo. Iz pravice stranke, da se v postopku izjavi, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, izhaja namreč tudi zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani ter da se o njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli.

Upoštevati pa je treba, da se sodišče ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pavšalnemu očitku pritožnika o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Obrazložitve izpodbijanih sklepov vsebujejo navedbe o odločilnih dejstvih, na katera sta sodišči oprli svoji odločitvi, navedbe razlogov za odločitev ter odgovore na pritožnikove relevantne tožbene in pritožbene navedbe.

5.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. To kršitev pritožnik vidi v tem, da je sodišče odločilo njemu v škodo in nepravilno. Kot pa je Ustavno sodišče že večkrat povedalo, ta očitek, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice iz 33. člena Ustave. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi izpodbijani sodni odločbi vsebovali kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger