Jedro

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo 2.412,81 EUR kot nadomestilo za javno priobčitev fonograma na prireditvi 9. 11. 2013. 2. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga tožnik. Postavlja vprašanje, ali se komercialnost fonograma, od česar je odvisen obstoj avtorski sorodnih materialnih pravic, povezanih z javnim priobčevanjem fonogramov, in s tem obveznost uporabnikov plačevati nadomestilo za javno priobčitev fonogramov, presoja po kriterijih, ki jih Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) določa za izdajo in objavo avtorskih del. Meni, da je odločitev o vprašanju pomembna za oblikovanje sodne prakse, kakor tudi za njeno enotno uporabo, saj je ta doslej dosledno ločevala med avtorsko in sorodnimi pravicami, med obema sklopoma pravic pa obstaja tudi zakonska ločnica. Dopustitev revizije je po njegovem mnenju pomembna tudi zato, ker je pritožbeno sodišče nastanek sorodnih pravic na fonogramih vezalo na prvo objavo, sodišče prve stopnje pa je menilo drugače. Pritožbeno sodišče tega ni izpostavilo, ampak glede pravne podlage v celoti sledilo in pritrdilo sodišču prve stopnje, zato ni jasno, ali je treba kriteriju komercialnosti, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, prišteti še kriterij, ki ga je določilo pritožbeno sodišče, ali se torej kriterija uporabljata kumulativno ali alternativno. Meni, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, ali ta pomeni odmik od sedanje sodne prakse (in se za presojo komercialnosti fonograma uporabljajo kriteriji, ki se sicer nanašajo na avtorsko pravico) ali pa je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo (uporabilo je določila in izhodišča, ki se sicer nanašajo na avtorsko pravico). Razlogi izpodbijane sodbe se ves čas sklicujejo na avtorsko pravico in avtorsko delo, med pravdnima strankama pa ni spora glede avtorske pravice, pač pa o obveznostih, ki nastanejo z uporabo avtorski sorodnih pravic, pri čemer je prva monopolna (izključna), druge pa so v razmerju do javne priobčitve posnetkov nemonopolne (poplačilne) narave, vsakemu od omenjenih sklopov pa pripadajo različna upravičenja in pravice. Meni, da ni jasno, ali je tudi za komercialne fonograme relevantna izvedba in ne izdaja, pa tudi ne, kako naj bi s fonogramom, ki je posnetek, prišlo do javne izvedbe. Morda je pritožbeno sodišče imelo v mislih javno predvajanje, vendar se tudi pri tem stališču postavlja pomembno vprašanje, kako presojati (in dokazovati) obstoj predhodne javne priobčitve, s katero naj bi šele nastopila dolžnost uporabnika plačati nadomestilo za javno priobčitev fonogramov. Opozarja, da je USB ključek s posnetki predal toženki, ki je društvo, katerega ustanovijo najmanj tri osebe, s čimer je bil posnetek smiselno predan toliko osebam, kot je članov društva, ne pa eni osebi, kot zmotno ocenjujeta tako prvostopno kot tudi pritožbeno sodišče. S tem je bil po njegovem mnenju že izpolnjen kriterij javne objave, saj v toženi stranki zajet krog vseh članov glede na naravo stvari dosega in presega večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev, kot javnost definira ZASP.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, in je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).