Jedro

V obravnavani zadevi predstavlja izpodbijana odločba, ki odpravlja sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, in priznava zgoraj naštetim osebam lastnost stranskega udeleženca v upravnem postopku, odločitev procesne narave. S to odločbo ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Zato ta odločba ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Z izpodbijano odločbo postopek odločanja pred pristojnim organom (na podlagi tožničine vloge) v času njene izdaje tudi (še) ni bil končan, zato ta tudi nima samostojnega varstva v upravnem sporu, kot izhaja iz zgoraj citiranega prvega odstavka 5. člena ZUS-1. Tožnica bi lahko v skladu z ZUS-1 ugovarjala priznani pravici stranskega udeleženca v pravnem sredstvu zoper končno odločitev organa, s katero je bil upravni postopek zanjo končan, to pa je bilo - kot izhaja iz tožbenih navedb - z izdajo uporabnega dovoljenja, zoper katerega pa (očitno) ni vložila tožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo izpodbija odločbo, s katero je toženka odpravila sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, ter A.A., B.B., C.C. Č.Č., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J. priznala lastnost stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za uporabo stanovanjsko poslovnega objekta „...“... v Ljubljani, s čimer se tožnica, na čigar zahtevo se je navedeni postopek začel, ne strinja. V tožbi navaja, da je prvotni investitor poslovno stanovanjskega objekta „...“ (sedaj „...“) v Ljubljani, družba K. d.d., ob gradnji tega objekta na okoliških stavbah povzročil več različnih poškodb. Ker je šel pred dokončanjem objekta v stečaj, je tožnica odkupila objekt iz stečajne mase. Kljub temu je etažnim lastnikom okoliških stavb ponudila pomoč pri sanaciji poškodb na njihovih objektih. Večina je to pomoč sprejela in s tožnico sklenila posebne dogovore o nepovratni finančni pomoči, etažni lastniki objekta na naslovu ... pa so to pomoč odklonili in v postopku izdaje uporabnega dovoljenja priglasili svojo udeležbo ter zahtevali priznanje položaja stranke. Prvostopni organ je njihovo zahtevo zavrnil, toženka pa je to odločitev odpravila ter jim priznala lastnost stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, pri čemer je v obrazložitvi odločbe nakazala, da je za pokrivanje in saniranje morebitne nastale škode odgovoren „aktualni investitor“. Tožnica je v vmesnem času sicer dosegla dogovor z etažnimi lastniki, ki so odstopili od zahteve za priznanje statusa stranke v postopku, zato ji je bilo uporabno dovoljenje tudi že izdano. Še vedno pa sproža ta upravni spor, saj kljub pridobljenemu uporabnemu dovoljenju izkazuje pravni interes zanj, ker bo odločitev v tem upravnem sporu podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženko. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa, naj jo spremeni tako, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno oziroma da ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče tožbe drugim strankam upravnega postopka ni vročalo, saj je sklenilo, kot sledi v nadaljevanju (prvi odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

3. Tožba ni dovoljena.

4. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

5. V prvem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

6. V obravnavani zadevi predstavlja izpodbijana odločba, ki odpravlja sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, in priznava zgoraj naštetim osebam lastnost stranskega udeleženca v upravnem postopku, odločitev procesne narave. S to odločbo ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Zato ta odločba ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. 7. Z izpodbijano odločbo postopek odločanja pred pristojnim organom (na podlagi tožničine vloge) v času njene izdaje tudi (še) ni bil končan, zato ta tudi nima samostojnega varstva v upravnem sporu, kot izhaja iz zgoraj citiranega prvega odstavka 5. člena ZUS-1. Tožnica bi lahko v skladu z ZUS-1 ugovarjala priznani pravici stranskega udeleženca v pravnem sredstvu zoper končno odločitev organa, s katero je bil upravni postopek zanjo končan, to pa je bilo - kot izhaja iz tožbenih navedb - z izdajo uporabnega dovoljenja, zoper katerega pa (očitno) ni vložila tožbe. Enako je naslovno sodišče že presodilo v primerljivih zadevah, sklepu, III U 227/2014 z dne 23. 1. 2015, sklepu I U 381/2019 z dne 19. 3. 2019, in sklepu I U 1387/2019 z dne 10. 9. 2019. 8. Ker izpodbijani akt po zgoraj citiranih določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (gre za procesno predpostavko za vsebinsko odločanje v upravnem sporu, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1)). Tožnica sicer navaja, da izkazuje pravni interes za ta upravni spor, ker naj bi uveljavljala odškodninski zahtevek zoper državo, vendar s to navedbo ne more doseči vsebinske obravnave izpodbijane odločbe zaradi (že) zgoraj opredeljene manjkajoče procesne predpostavke. Z zavrženjem tožbe v tem upravnem sporu pa se tožnici ne onemogoča sprožitve drugih civilnih postopkov, če meni, da je zanje podana dejanska in materialnopravna podlaga.

9. Sodišče še dodaja, da je bilo v pouku o pravnem sredstvu v izpodbijani odločbi sicer navedeno, da je zoper odločbo dovoljen upravni spor, vendar pa tak pouk stranki ne more dati več pravic, kot ji gredo po zakonu.

10. Ker torej niso podani zakonski pogoji za vsebinsko odločanje, sodišče tožbenih navedb ne presoja, saj za odločitev niso relevantne.

K II. točki izreka

11. Stroškovni del tega sklepa temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.