Jedro

Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka kot najemnica poslovnih prostorov v Občini A. (na naslovu, kjer opravlja svojo dejavnost) uporabnica vtoževanih storitev obvezne gospodarske javne službe in mora kot takšna plačati ceno proizvoda oziroma storitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve (te) sodbe plačati 288,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 9. 2022 dalje (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve (te) sodbe povrniti njene pravdne stroške v višini 176,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila pravočasno (laično) pritožbo. V tej je navedla, da ostro nasprotuje navedbam sodišča prve stopnje, da „je v preteklih dopisih vedno ugovarjala, da kot najemnica prostorov ni dolžna plačevati komunalnih storitev ter da ta obveznost pada na lastnika prostorov, v katerih obratuje“.1 Ne ve, po kakšni logiki naj bi ona kot najemnica plačevala obveznost nekoga, ki je lastnik in ki ima s komunalnim podjetjem sklenjeno pogodbo in je dejansko zavezan, da za svoj prostor oziroma za usluge, ki jih komunala izvaja za njegovo lastnino (plača). Od lastnika poslovnega prostora nikoli tudi ni dobila nikakršnega računa. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da njeno pritožbo preuči in jo vrne v nadaljnje odločanje.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja izključen. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Tožena stranka s predhodno povzetimi pritožbenimi navedbami (po smislu) uveljavlja sicer dopusten pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 9. do 13. točki svoje obrazložitve (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) natančno in izčrpno pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka kot najemnica poslovnih prostorov v Občini A. (na naslovu ..., kjer opravlja svojo dejavnost) uporabnica vtoževanih storitev obvezne gospodarske javne službe in mora kot takšna plačati ceno proizvoda oziroma storitve. Ker pritožbeno sodišče materialnopravne razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema, tožena stranka pa se jim v pritožbi konkretizirano tudi ne upira, slednja drugačne odločitve v tem gospodarskem sporu torej ne more doseči. Tožena stranka navaja le, da ne ve, po kakšni logiki naj bi ona kot najemnica plačevala obveznost nekoga, ki je lastnik in ki ima s komunalnim podjetjem sklenjeno pogodbo (pri čemer do pritožbenega postopka ni trdila, da ima lastnik s tožečo stranko sklenjeno pogodbo2), a ji je sodišče prve stopnje na te navedbe že odgovorilo. Pojasnilo je namreč, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 58/2018 že presodilo, da podzakonski predpis, ki npr. obveznost plačila oskrbe s pitno vodo veže le na lastništvo nepremičnine ali sklenitev tripartitnega dogovora, lastniku pa ne omogoča dokazovanja, da je uporabnik javne službe nekdo drug (npr. najemnik), presega zakonske okvire ter da je zakonski pojem uporabnika javnih dobrin širok in kot tak dopušča, da se status dejanskega uporabnika gospodarske javne službe ugotavlja v vsakem konkretnem primeru3 Pritožba tožene stranke je v tem delu torej neutemeljena in kot takšna neučinkovita.

8. Poleg navedbe, da ima lastnik s tožečo stranko sklenjeno pogodbo in je dejansko zavezan za (plačilo) uslug, ki jih le-ta izvaja za njegovo lastnino (kot že pojasnjeno zgoraj), je v postopku pred sodiščem prve stopnje izostala tudi navedba, da tožeča stranka kot najemnica od lastnika poslovnega prostora nikoli ni dobila nikakršnega računa. Sodišče prve stopnje se do tovrstnih okoliščin torej ni opredeljevalo, ker jih niti ni imelo na razpolago. Pritožbeno sodišče pa se do navedenih okoliščin ne sme opredeljevati, ker trditve v zvezi z njimi predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prim. 337. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP). Z vidika pritožbenega sodišča so zato neupoštevne.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so delno neutemeljeni in delno neupoštevni. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo.

1 Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzelo navedbe tožene stranke (takrat še dolžnice) iz ugovora zoper sklep o izvršbi, in sicer da s tožnico nima sklenjenega nobenega pravnega posla, ki bi bil podlaga za izstavitev faktur, niti jih ni prejela ter da v tem primeru oziroma ker faktur ni prejela, nanjo tudi ni prešla obveznost plačila. 2 Opomba pritožbenega sodišča. 3 Prim. 10. in 11. točko