Jedro

V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevke po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. V tej zvezi ne zadostuje njeno zatrjevanje, da je tožniku za čas delovnega razmerja izplačala vse potrebne prejemke skladno z dogovorjenimi postavkami iz pogodbe o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca aprila 2009 do februarja 2010 plačati razliko v plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I. točka izreka); da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto in po odvodu akontacije dohodnine plačati tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2009 dalje do plačila; da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 183,00 EUR bruto in po odvodu akontacije dohodnine plačati tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več iz naslova zakonskih zamudnih obresti pred datumom 15. 11. 2009 oziroma 2. 7. 2010, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti nezakonite odtegljaje od plače in sicer za mesec maj 2009 v višini 121,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 dalje do plačila, za mesec november 2009 v višini 376,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila in za mesec januar 2010 v višini 170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila in za mesec januar 2010 v višini 170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 753,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo (razen v delu zavrnitve zahtevkov) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožnik v tožbi navedel zneske prikrajšanja pri plači, vendar jih ni v ničemer konkretiziral. Sodišče bi ga v okviru procesnega vodstva moralo pozvati, da bi opredelil zahtevke tako, da bi bili sposobni za obravnavo. Zato so zahtevki nesklepčni. Ne strinja se z ugotovitvijo, da pogodba o zaposlitvi v delu, ki določa plačo, ni pravilna. V pogodbi o zaposlitvi so opredeljene pravice iz naslova plače in stroškov potrebam delovnega procesa. Tožnik je vsak mesec dobil obračunano plačo in stroške, kar je potrdil s podpisom ob vsakokratnem mesečnem obračunu. Gre za pregleden sistem obračunavanja plač, s katerim so se strinjali vsi zaposleni, ki niso imeli nobenih pripomb. Tožnik je v času zaposlitve dobil v celoti izplačan regres za letni dopust, ki ga je tožena stranka plačala v okviru presežka nad osnovno plačo v več obrokih. Res pa je, da glede tega zneski niso prikazani na plačilnih listah. Tožnik se je s vsakokratnim podpisom na izplačilni listi strinjal z odtegnjenimi zneski, s tem pa tudi pristal na pobot medsebojnih terjatev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijanem delu sodbe tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Vsaka stranka mora v postopku pred sodiščem dokazovati resničnost trditev o obstoju dejstev, ki so predmet tožbenega zahtevka. To pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja glede na ponudbo dokazov, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazno breme, da so navedena in dokazana tista dejstva, ki so v njeno korist. Na razpravno načelo iz določbe 7. člena ZPP se navezujejo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu iz določbe 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tako je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna.(1) Tožnik je v sporu vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila razlike plače, regresa za letni dopust in plačila nezakonitih odtegljajev od plače. V tožbi je obrazložil, da v času zaposlitve pri toženi stranki ni bil deležen pravilnega obračuna plač v skladu s pogodbo o zaposlitvi (priloga A1), da je tožena stranka na nepreverljiv način ugotovila vrednost ustvarjenega mesečnega prometa, nakar je od 14 % takšnega prometa odbila dogovorjeno višino osnovne plače, nato pa mu izplačala razliko kot dnevnice. Tožnik je glede zahtevkov opredelil konkretne zneske. Tožena stranka je odgovorila na tožbo z navedbo, da tožba ni utemeljena, zahtevani zneski pa neresnični. Sklicevala se je na 16. točko pogodbe o zaposlitvi, da znaša nagrada delavca 14 % od ustvarjenega prometa, nadalje na 25. točko pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na vsebino kolektivne pogodbe za dejavnost prevozov in splošne akte delodajalca. Od tožnikovih plač je odtegnila stroške zdravniškega pregleda in škodo iz naslova odtujenega goriva. Zaradi neizplačila regresa in odtegnjenih zneskov za gorivo je bila kaznovana z odločbo o prekršku. Tožnik je samovoljno prekinil delovno razmerje brez odpovedi. Tožena stranka je na naroku glavne obravnave (list. št. 22) navedla, da je tožniku plačala vse, kar mu je pripadalo, tožnik je plačilne liste podpisal in se ni v ničemer pritoževal. Ima zaposlenih 50 delavcev, če bi se vsak tako izmišljeval kot tožnik, bi lahko podjetje propadlo.

Sodišče prve stopnje je v sporu presojalo, če je tožena stranka pravilno obračunavala in izplačala tožniku plačo in regres za letni dopust, oziroma če je imela podlago, da mu je za mesece maj in november 2009 ter januar 2010 zakonito zmanjšala plačo za nastalo škodo. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot voznik v mednarodnem tovornem prometu za določen čas od 14. 4. 2009 do 19. 3. 2010. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da pripada tožniku osnovna plača za normalne delovne pogoje in vnaprej določene delovne rezultate v višini 674,24 EUR bruto na mesec. Iz izplačilnih listov je razvidno, da je tožena stranka v času od meseca aprila do septembra 2009 obračunavala tožniku osnovno bruto plačo v višini 714,94 EUR, naprej do izteka pogodbe o zaposlitvi pa v višini 737,08 EUR, pri čemer je od bruto plače odvedla predpisane prispevke in davke. Poleg tega je tožniku obračunala tudi prevoz in dnevnice. Tožnik je imel višino in način obračunavanja plače dogovorjen v 16. točki pogodbe o zaposlitvi. Po pravilni razlagi navedene točke je bil upravičen prejeti osnovno plačo in celotnih 14 % od ustvarjenega prometa kot materialne stroške (dnevnice, malica, prevoz) iz razloga, ker je opravljal prevoze v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo postavljenim zahtevkom po višini, saj tožena stranka skladno z dokaznim bremenom ni predložila drugačnih izračunov plače po višini. Zoper zahtevke ugovarjala zgolj pavšalno, da je tožniku iz naslova dela in stroškov vse pravilno poravnala.

V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevke po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja plač, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna, ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. V tej zvezi ne zadostuje njeno zatrjevanje, da je tožniku za čas delovnega razmerja izplačala vse potrebne prejemke skladno z dogovorjenimi postavkami iz pogodbe o zaposlitvi in kolektivno pogodbo dejavnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je določitev tožnikove plače (16. točka pogodbe o zaposlitvi) po 14 % kvoti ustvarjenega prometa, v kateri so zajeti osnovna plača, prevoz na delo, malica, dnevnice in regres, sporna glede na to, da je v isti točki dogovorjena fiksna tožnikova plača v bruto znesku 674,24 EUR za vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje. Tožena stranka bi v skladu z dokaznim bremenom morala takšne postavke razmejiti in se določno izjasniti o tem, koliko je bil tožnik poleg osnovne plače upravičen tudi do ostalih dajatvenih pravic iz delovnega razmerja. Ne gre prezreti dejstva, da je tožnik v času zaposlitve kot voznik opravljal prevoze v tujini. Zato bi tožena stranka na podlagi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in spremembe) morala dosledno voditi evidenco o dejanskih tožnikovih vožnjah in opravljenem delu, ki je podlaga za obračun plače, nadur, dnevnic oziroma stroškov prehrane, ne pa tudi regresa za letni dopust, pri katerem gre za prejemek, ki ima podlago v zakonu in KP dejavnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila dolžna tožena stranka v sporu natančno opredeliti, s kakšnimi denarnimi postavkami se strinja oziroma jih izpodbija. Ker tega ni storila, je sodišče pri sprejeti presoji izhajalo iz določbe 215. člena ZPP, po kateri sodišče sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Pritožbeno sodišče glede na navedbe tožene stranke v pritožbi, da se je tožnik strinjal z vsakokratnim obračunom na izplačilni listi, s tem ko ga je podpisal, navaja, da to ne pomeni, da je tudi soglašal z načinom obračuna plače in stroškov, saj je s podpisom zgolj potrdil prejem pisnega obračuna.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo tožniku celoten regres za letni dopust v letu 2009 in takšen regres v sorazmerni višini tudi za leto 2010. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je potrebno pri izplačilu regresa izhajati iz dogovorjene višine plače in stroškov v 16. točki pogodbe o zaposlitvi. Pri regresu za letni dopust gre za drugačno naravo prejemka v primerjavi s plačo in pripadajočih stroškov delavca v delovnem razmerju. Poleg tega so za regres predpisani drugačni odtegljaji iz naslova dohodnine in prispevkov. Po določbi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) je dolžan delodajalec izplačati delavcu, ki je pridobil pravico do letnega dopusta (po določbi 161. člena ZDR ga pridobi po 6 mesecih nepretrganega delovnega razmerja), regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer ima delavec v primeru krajše izrabe letnega dopusta pravico le do sorazmernega dela regresa. Tožnik je v konkretnem primeru pridobil v času zaposlitve pri toženi stranki v letu 2009 pravico do celotnega plačila, za čas zaposlitve do 19. 3. 2010 pa pravico do sorazmernega dela plačila regresa za letni dopust. Glede tega je zmotno zavzemanje tožene stranke, da je tožnik v spornem času dobil izplačan ves pripadajoči regres za letni dopust, saj to iz izplačilnih listov, na katerih bi morala tožena stranka prikazati njegov obračun in izplačilo, ni razvidno. Tožena stranka tako skladno z dokaznim bremenom v sporu ni dokazala, da je tožniku iz tega naslova izpolnila vse zahtevane denarne obveznosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni imela nobene podlage, da je tožniku od plače odtegnila znesek 121,00 EUR (zdravniški pregled) ter zneska 376,00 EUR in 170,00 EUR (odtujeno gorivo), saj glede tega ni imela njegove privolitve. Po določbi drugega odstavka 136. člena ZDR delodajalec ne sme pobotati svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja s svojo obveznostjo plačila. Tožnik je imel takšne odtegljaje prikazane na izplačilnih listih. Vendar s tem, ko je ob obračunu mesečne plače in prejemkov podpisal vsakokraten izplačilni list, ni soglašal s takšnim odtegovanjem, temveč je s podpisom le potrdil prejem izplačilnega lista. V kolikor je imela tožena stranka zoper njega kakršnekoli zahtevke iz škode, ki jo je povzročil, bi lahko to uveljavljala na drugačen način oziroma v ustreznem sodnem postopku.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni bila uspešna je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, J. Zobec, leto 2006, druga knjiga, stran 380.