Jedro

Z navajanjem, da niso bila ugotovljena odločilna dejstva in da je dokazna ocena dejstev, pomembnih za preklic pogojne obsodbe, napačna, zagovornica uveljavlja razlog nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenemu R.K. po 4. odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo tega sodišča z dne 03.06.1997 in izreklo obsojencu kazen tri mesece zapora. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenega R.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenega R.K. je dne 13.08.1998 vložila na Okrajno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve Vrhovnega sodišča. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica uveljavljala kršitev kazenskega zakona in kršitve določb Zakona o Kazenskem postopku o preklicu pogojne obsodbe in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodni odločbi spremeni tako, da v skladu s 54. členom KZ obsojencu odpusti izpolnitev posebnega pogoja in le podredno razveljavi izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v obravnavo prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče s pravnomočno odločbo in postopkom pred to odločbo kršitve določb 54. člena KZ in 506. člena ZKP ni zagrešilo. Pred preklicem pogojne obsodbe je sodišče zaslišalo obsojenca in na podlagi izvedbe listinskih in dokazov ugotovilo, da obsojenec svojih obveznosti iz pogojne obsodbe ni izpolnil. Sodišče je torej opravilo poizvedbe po drugem odstavku 506. člena ZKP in postopka ni kršilo. Ker obsojenec obveznosti ni izpolnil, je sodišče smelo po določbi 54. člena KZ pogojno obsodbo preklicati. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vložnice zavrne. Obsojenčeve spremenjene socialne, poslovne in premoženjske razmere bi obsojenec lahko uveljavljal z zahtevo za izredno omilitev kazni in ne z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 54. členu KZ je določeno, da če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz 3. odstavka 50. člena tega zakonika, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu.

Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko podrobno opiše obsojenčevo poslovanje samostojnega podjetnika - mizarja in prenehanje obsojenčeve dejavnosti ter nastale socialne težave obsojenčeve družine, ko je izgubila zaposlitev še obsojenčeva žena, meni, da je bila kršena navedena določba kazenskega zakona glede na to, da prvostopno sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe ni ugotovilo, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti. Prvostopno sodišče bi ob pravilni uporabi 506. člena ZKP, ko je skladno z 2. odstavkom tega člena opravilo potrebne poizvedbe za ugotovitev dejstev, pomembnih za odločitev, lahko obsojencu odpustilo izpolnitev naložene obveznosti. Vložnica z izvajanji v zahtevi o razlogih, zakaj obsojenec v določenem naknadnem roku, ko mu je bil že enkrat v pogojni obsodbi določeni rok podaljšan z novim rokom za izpolnitev obveznosti, z navajanjem dejstev zatrjuje okoliščine, ki bi narekovale po njenem mnenju odpravo posebnega pogoja iz pogojne obsodbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista zagrešili niti kršitve 54. člena KZ niti kršitve določb postopka iz 506. člena ZKP. Ob ugotovitvi izpobijanih sodb, da obsojenec do določenega roka, tudi naknadnega, ni poravnal obveznosti iz pogojne obsodbe, pri tem pa ima po podatkih spisa premoženje, ukvarja pa se tudi, ne glede na to, da je odjavil poslovno dejavnost, z občasnimi deli, in kot vložnica zatrjuje, ustvarja s tem določen dohodek za preživljanje družine, so podani zakoniti pogoji za preklic pogojne obsodbe na podlagi dejstev, ugotovljenih v izvedenem postopku po 506. členu ZKP. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je v napadenih sodbah kazenski zakon pravilno uporabljen. Vložničina izvajanja o izostanku ugotavljanja odločilnih dejtev in napačni dokazni oceni ugotovljenih dejstev, pomembnih za preklic pogojne obsodbe, pomenijo uveljavljanje nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki po izrečni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona, na katero se vložnica sklicuje v svoji zahtevi, ki je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).