Jedro

Prenehanje pravovarstvenega zahtevka zaradi zastaranja zgolj zato, ker stranka napačno oblikuje svoj tožbeni predlog z zahtevo za sodno varstvo, h kateri je bila izrecno napotena s strani zapuščinskega sodišča, in kar je spregledalo tudi pravdno sodišče, prekomerno posega v pravico stranke do sodnega varstva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, ki se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku za razveljavitev oporoke in glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Tožnica je s tožbo s 30. 3. 2021 zahtevala: 1. ugotovitev, da je pisna oporoka A. A. pred pričami s 30. 12. 2013, ki je bila zakonito razglašena 26. 10. 2020 in na podlagi katere je kot edini dedič določen prvi toženec B. A., neveljavna in 2. od prvega toženca plačilo 100.000 EUR v zapuščino po pokojni, kar predstavlja pokojničin delež na terjatvi iz naslova vlaganj skupnega premoženja pokojne in prvega toženca v posebno premoženje prvega toženca. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 19. 10. 2023 je podrejeno prvemu zahtevku postavila še oblikovalni zahtevek za razveljavitev oporoke. Toženca sta podala ugovor zastaranja podrejenega tožbenega zahtevka in se sklicevala na potek roka iz 76. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

2.Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo. Ugotovilo je, da sporna oporoka ni bila preklicana s kasnejšo oporoko, je pa formalno hibna, saj oporočni priči nista potrdili pravilnega akta testamentiranja. Primarni in podrejeni tožbeni zahtevek je kljub temu zavrnilo. Primarnega zaradi nesklepčnosti, ker je formalno hibna oporoka izpodbojna, podrejenega pa, ker je zaradi poteka zastaralnega roka ugasnil. Tožbo je v delu, ki se je nanašala na dajatveni tožbeni zahtevek, zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. S sklepom z 12. 2. 2025 je tožnici naložilo v plačilo 3.658,83 EUR pravdnih stroškov tožencev.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču, da je podrejeni tožbeni zahtevek ugasnil zaradi poteka zastaralnega roka, saj je tožnica s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka spremenila tožbo, zato ni podlage, da bi bil tek zastaralnega roka pretrgan že z vložitvijo tožbe ter postavitvijo (nesklepčnega) ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Zavrnilo je tudi očitek kršitve 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 97/2025 z dne 21. 5. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanj:

-Ali tožba s tožbenim zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti oporoke pretrga zastaralni rok iz 76. člena ZD?

-Ali je z vložitvijo takšne tožbe pretrgano zastaranje tudi za podredni oblikovalni tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke, ki temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot prvotno postavljeni ugotovitveni tožbeni zahtevek?

Revizija in odgovor nanjo

5.Na podlagi tega sklepa tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožnice ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, tožencema pa naloži v plačilo stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, naj v celoti razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja kršitev pravila iz 365. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Izhajajoč iz teleološke zaslombe pravil o zastaranju, izpeljuje stališče, da ta določba učinka pretrganja zastaranja ne pogojuje na način, da mora upnik svojo pravico uveljaviti z materialnopravno utemeljeno tožbo oziroma tožbenim zahtevkom. Zadostuje, da se s tožbo, vloženo pred iztekom zastaralnega roka, izkazuje aktivnost, ki je usmerjena v uveljavitev pravice oziroma terjatve. Če upnik materialnopravno pravilen zahtevek v okviru istega historičnega dogodka in z istim ciljem postavi šele kasneje, mu pasivnosti ni mogoče očitati. Od trenutka vložitve tožbe pa vse do dokončanja spora so tako pred zastaranjem varovani tudi dodatni/podrejeni zahtevki, ki imajo isti tožbeni predmet in so postavljeni na enaki dejanski in pravni podlagi ter ob zasledovanju istega pravnega cilja. Opozarja, da tudi ustaljena sodna praksa zastaranja ne veže na konkretno obliko zahtevka, temveč na samo obveznost. V zastaralnem roku, določenem za posamezno obveznost, se zato lahko postavijo dodatni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage in ob zasledovanju istega cilja.

Zastaranje v času pravde ne teče, zato je imela tožnica pravico spremeniti tožbo.

Tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek sta utemeljena na isti dejanski in pravni podlagi ter zasledujeta enak pravni cilj, to je dedovanje na podlagi zakona. Z vložitvijo nesklepčne tožbe je bilo tako pretrgano zastaranje tudi za naknadno postavljeni oblikovalni tožbeni zahtevek.

6.Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Opozarjata, da revizija ni bila dopuščena glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka. Navajata, da je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 336/2009, zavzelo stališče, da je treba materialnopravno oblikovalno upravičenje uveljaviti z ustreznim zahtevkom po ustanovitvi, prenehanju ali preoblikovanju določenega pravnega razmerja. Zgolj v vmesnem času, to je v času, ko so se še obravnavale tožbe, vložene pred sprejemom te odločbe, je sodna praksa vsebinsko presojala tudi napačne tožbene zahtevke. Za presojo zastaranja v obravnavan zadevi je tako bistveno, ali gre v primeru eventualne kumulacije zahtevkov za en ali dva zahtevka. Zahtevkov za ugotovitev neveljavnosti in za razveljavitev oporoke ni mogoče enačiti. Zahtevka nista identična oziroma eden ni že vsebovan v drugem. Gre za dva povsem ločena in samostojna zahtevka, ki tudi ne zasledujeta istega cilja, saj se z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev dejstva, ki že obstaja, z oblikovalnim tožbenim zahtevkom pa se zahteva preoblikovanje obstoječega pravnega razmerja. Razlaga, da je skupni cilj obeh zahtevkov, da se prepreči oporočno dedovanje, je preširoka in zanjo ni podlage v sodni praksi in teoriji. Zadeve, na katere se sklicuje tožnica, niso primerljive z obravnavano zadevo, saj gre za primere, ko tožeča stranka ni uveljavljala kakšne nove obveznosti tožencev, pač pa je zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti, le v višjem znesku, predvsem v primeru sukcesivno nastajajoče škode. V skladu z določbo drugega odstavka 366. člena OZ se šteje, da zastaranje ni pretrgano, če je bila upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena. Ker je bil primarni tožbeni zahtevek zavrnjen, revizija zoper to odločitev pa ni bila dopuščena, pretrganje zastaranja ni nastopilo. Predlagata, da se revizija zavrne in tožnici naloži v plačilo revizijske stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dejanski in procesni okvir spora

7.Pokojna A. A. je napravila pisno oporoko pred pričama, s katero je svoje premoženje zapustila prvemu tožencu, svojemu soprogu.

8.Oporoka je bila razglašena 26. 10. 2020. Tožnica je 5. 2. 2021 v zapuščinskem postopku izjavila, da sporne oporoke ne priznava. Zapuščinsko sodišče jo je s sklepom s 5. 2. 2021 napotilo na pravdo, da zoper toženca vloži tožbo na ugotovitev, da je oporoka zapustnice, sestavljena pred pričama 30. 12. 2013 in zakonito razglašena 26. 10. 2020, neveljavna in ji gre zakonita dedna pravica na premoženju, s katerim je zapustnica razpolagala v korist prvega toženca. Sodišče je tožnico napotilo na pravdo tako zaradi zatrjevanih oblikovnih pomanjkljivosti izjave poslednje volje kot njenega preklica s sestavo poznejše oporoke. Obrazložilo je, da oporoka sama po sebi ni neveljavna, ampak je treba njeno morebitno neveljavnost uveljavljati in zahtevati, da se oporoka razveljavi.

9.Tožnica je na podlagi napotitvenega sklepa 30. 3. 2021 vložila obravnavano tožbo. Postavila je dva tožbena zahtevka, ugotovitvenega, da je pisna oporoka pokojne s 30. 12. 2013 neveljavna, in dajatvenega, da je prvi toženec dolžan v zapuščino po pokojni plačati znesek 100.000 EUR.

10.Neveljavnost oporoke je utemeljevala z dvema razlogoma: 1. oblikovne nepravilnosti pri sestavi oporoke (priči nista podpisali oporoke istočasno in v istem prostoru kot zapustnica, zapustnica ni izjavila pred pričama, da je to njena oporoka in je ni podpisala v njuni navzočnosti) in 2. prenehanje veljavnosti oporoke zaradi njenega preklica s sestavo kasnejše oporoke, s katero je zapustnica vse svoje premoženje zapustila svojima potomcema (tožnici in drugemu tožencu), ki jo je napravila za primer, da bo preživela svojega zakonca, oporočnega dediča iz sporne oporoke.

11.Toženca sta v odgovoru na tožbo navedla, da je tožba nesklepčna, saj iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, in predlagala, da sodišče tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti zavrne že iz tega razloga. V nadaljevanju odgovora in tudi v kasnejših vlogah sta vsebinsko prerekala navedbe tožnice o neupoštevanju predpisane obličnosti in zatrjevala, da ne razpolagata s kasnejšo oporoko, ki je bila napravljena za primer, da bo zapustnica preživela svojega moža, saj jo je zapustnica uničila. Tožnica je v pripravljalni vlogi s 3. 10. 2022 zavzela stališče, da je tožba sklepčna, saj je navedla vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek.

12.Sodišče je izvedlo dokazni postopek tudi v zvezi z zatrjevano kršitvijo predpisane obličnosti oporoke.

13.Toženca sta na naroku 19. 10. 2023 navajala, da bi morala tožnica v skladu s sodno prakso (VSRS sklep II Ips 275/2014 in sklep II Ips 115/2019) zaradi zatrjevane formalne hibnosti oporoke postaviti oblikovalni tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke. Tožnica se je na opozorilo odzvala in na naroku postavila podrejeni tožbeni zahtevek, da se pisna oporoka pred pričama s 30. 12. 2013 razveljavi, ki ga je utemeljevala na enaki dejanski in pravni podlagi kot primarni tožbeni zahtevek. Toženca sta uveljavljala zastaranje oblikovalnega tožbenega zahtevka in nasprotovala njegovi utemeljenosti, sklicujoč se na že podane navedbe glede primarnega tožbenega zahtevka.

Presoja dopuščenih vprašanj

14.Oblikovalni zahtevek za razveljavitev oporoke zaradi zatrjevanih oblikovnih nepravilnosti pri sestavi oporoke je podvržen zastaranju. ZD v 76. členu določa, da neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki lahko uveljavlja po uvedbi dedovanja samo, kdor ima pravni interes, in sicer v enem letu od dneva, ko je zvedel za oporoko, toda najpozneje v desetih letih od razglasitve oporoke. Enoletni rok ne more začeti teči pred razglasitvijo oporoke. Ker ZD določa zgolj začetek teka in trajanje subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka, se za druga vprašanja v zvezi z zastaranjem tega zahtevka uporabljajo splošne določbe o zastaranju, določene v OZ.

15.Upnik pretrga zastaranje z vložitvijo tožbe ali z drugim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, usmerjenim k ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve (365. člen OZ).

16.Pravilno je stališče tožencev in višjega sodišča, da tožbena zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla in za razveljavitev pravnega posla nista identična, niti ni zahtevek za razveljavitev že vsebovan v zahtevku za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti pravnega posla. Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je predpisan različen način uveljavljanja. Z ugotovitvenim zahtevkom se (le) ugotovi (ne)obstoj pravnega razmerja. Z oblikovalnim tožbenim zahtevkom pa tožnik sodno ustanavlja, preoblikuje ali odpravlja pravno razmerje.

17.Na glede na to, da je tožnica primarni ugotovitveni in podrejeni oblikovalni tožbeni zahtevek utemeljevala na enaki pravni in dejanski podlagi, je z naknadno postavitvijo podrejenega oblikovalnega tožbenega zahtevka spremenila tožbo v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP. Gre za naknadno eventualno objektivno kumulacijo zahtevkov.

18.Višje sodišče je na podlagi ugotovitev, da je tožnica s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka spremenila tožbo in da se materialnopravni učinki vložitve tožbe, vključno s pretrganjem zastaranja, glede podrejenega tožbenega zahtevka vežejo na čas vložitve spremenjene tožbe, sprejelo zaključek, da je izpodbojno upravičenje tožnice zaradi zastaranja ugasnilo.

19.Uspeh tožene stranke z ugovorom zastaranja pomeni poseg v pravico tožeče stranke do sodnega varstva iz 23. člena URS. V primeru zavrnitve zahtevka zaradi zastaranja tožeča stranka sicer prejme zavrnilno meritorno sodbo, vendar je za tovrstno odločitev pravno odločilno edino to, da je že potekel zastaralni rok, kar pomeni, da sodišče odloči brez polne vsebinske presoje in tehtanja argumentov pravdnih strank. Takšno vsebinsko osiromašeno odločanje sodišča ne pomeni zagotavljanja sodnega varstva v polnem in resničnem obsegu.

V tem pogledu je torej zastaranje tudi procesni institut, ki lahko poseže na ustavnopravno raven.

20.Vendar po ustaljeni sodni praksi ESČP

in Ustavnega sodišča RS

institut zastaranja sam po sebi ni nezdružljiv s pravico do dostopa do sodišča, če pravila o zastaranju in njihova razlaga zasledujejo legitimen cilj, upoštevajo načelo sorazmernosti in ne posežejo v samo bistvo pravice oziroma je ne izvotlijo. Legitimen cilj, ki ga zasledujejo zastaralni roki, je pravna varnost in dokončna ustalitev razmerij, ker določajo rok za vlaganje pravnih sredstev, ščitijo potencialne tožene stranke pred prepozno vloženimi zahtevki in preprečujejo nepravilne in krivične sodbe o dogodkih, ki so se zgodili v oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov.

21.Poseg v pravico do sodnega varstva je torej dopusten le, če je sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.

22.Ko se torej sodišče sreča z zastaranjem, mora imeti pred očmi ustavni in konvencijski naboj tega instituta ter pri njegovi razlagi in uporabi izhajati iz njegovega konteksta in namena, kar pomeni upoštevati, oceniti in presoditi učinke zastaranja na pravico do dostopa do sodišča ter v tej zvezi ovrednotiti pomen vseh okoliščin primera (med drugim naravo in pomen pravice, proti kateri je uperjeno zastaranje), upoštevati namen, smisel in cilj zastaranja ter na koncu tehtati obe ustavni (in procesni) komponenti zastaranja.

23.Tožnica očita sodišču druge stopnje, da je nesorazmerno poseglo v njeno pravico do sodnega varstva, ker je presojalo vprašanje zastaranja njenega zahtevka za izpodbijanje veljavnosti oporoke zgolj z vidika časa vložitve oblikovalnega tožbenega zahtevka, ne oziraje se pri tem na predhodno aktivnost, usmerjeno k sodnemu varstvu njene pravice.

24.Ob upoštevanju ustavne in konvencijske razsežnosti pravil o zastaranju, mora tako Vrhovno sodišče presoditi, ali uporaba in razlaga pravil o zastaranju, s katero je Višje sodišče utemeljilo zavrnitev podrejenega tožničinega zahtevka, ne pomenita prekomernega posega v pravico tožnice do sodnega varstva.

25.Dedič mora primarno izpodbijati veljavnost oporoke zaradi napak v obliki v zapuščinskem postopku. To lahko stori že z neformalno oblikovano izjavo, da ne priznava veljavnosti oporoke z navedbo dejstev. Če ta dejstva med dediči niso sporna ali gre za vprašanje pravilne uporabe prava, o tem odloči zapuščinsko sodišče samo. Če pa med dediči obstaja spor o dejstvih, sodišče zapuščinski postopek prekine, dedič pa mora svoj zahtevek uveljavljati v pravdi (prvi odstavek 210. člena ZD). Če dedič nato v roku, ki mu ga postavi zapuščinsko sodišče s sklepom o napotitvi na pravdo, uveljavlja svojo pravico v pravdnem postopku, se šteje, da je bil zastaralni rok pretrgan že z uveljavljanjem te v zapuščinskem postopku (drugi odstavek 367. člena OZ). Dedič pri oblikovanju tožbenega zahtevka v pravdnem postopku ni vezan na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, vendar se zaradi ustavnega načela pravne varnosti lahko zanese, da zastaralni rok iz 76. člena ZD ne bo tekel, če bo ravnal v skladu s tem sklepom.

26.Pravna posledica napak v obliki oporoke je neveljavnost oporoke (76. člen ZD). Pritrditi je navedbam tožencev v odgovoru na revizijo, da je sodna praksa že več let pred vložitvijo obravnavane tožbe sprejela stališče, da pojem neveljavnosti vključuje pojma ničnosti in izpodbojnosti. To pa ne odvezuje tožeče stranke, da za vsako izmed obeh oblik neveljavnosti izbere pravilen način njenega uveljavljanja, bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek.

V dvomu, katera oblika je po materialnem pravu pravilna, ima možnost postaviti eventualni zahtevek.

Kljub temu je sodna praksa še več let po izdanih odločbah vsebinsko obravnavala tožbene zahtevke za ugotovitev neveljavnosti oporoke ter se je glede narave tožbenega zahtevka v primeru oblikovnih pomanjkljivosti oporoke izrecno izrekla šele z odločbo VSRS II Ips 115/2019 z dne 17. 7. 2020.

27.Zgoraj povzete zakonske določbe in sodna praksa predstavljajo pomembno izhodišče za presojo utemeljenosti očitkov revidentke, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo pravila o zastaranju.

28.Tožnica je varstvo svoje pravice uveljavljala v predpisanih postopkih. Pri oblikovanju tožbenega zahtevka je ravnala v skladu z izrekom napotitvenega sklepa. V obrazložitvi tega je zapuščinsko sodišče navrglo, da oporoka sama po sebi ni neveljavna in je treba zahtevati njeno razveljavitev. Ta obrazložitev je bila glede na to, da je tožnica uveljavljala tudi neobstoj oporoke zaradi njenega preklica, zavajajoča, in je v povezavi z izrekom sklepa utrjevala prepričanje, da se lahko tako ničnost (neobstoj) kot izpodbojnost uveljavljata z enotnim tožbenim zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti oporoke. Glede na napačen napotitveni sklep tožnici tudi ni mogoče očitati, da tožbenega zahtevka ni oblikovala v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, ki je bilo sprejeto nekaj mesecev pred vložitvijo tožbe in se ni odzvala na posplošeno opozorilo tožencev o nesklepčnosti tožbe.

29.Na drugi strani sta bila toženca seznanjena s procesnimi dejanji tožnice, usmerjenimi v uveljavljanje njenega materialnega upravičenja, tako v zapuščinskem kot pravdnem postopku. Glede na izrek napotitvenega sklepa jima je bilo tudi znano, kakšen cilj, na kakšni dejanski in pravni podlagi, zasleduje tožnica z vložitvijo tožbe za ugotovitev neveljavnosti oporoke. Vložitev te tožbe torej pri tožencih ni ustvarilo videza, da je tožnica pasivna pri uveljavljanju svojega materialnopravnega upravičenja. Glede na potek pravdnega postopka, ko je sodišče tožničin očitek tudi vsebinsko obravnavalo, pa tudi ni nastopilo njuno legitimno pričakovanje, da se razmerja glede tega vprašanja štejejo za zaključena. Z izvedbo dokaznega postopka je navsezadnje odpadla tudi možnost izgube dokazov in s tem skrb za vedno težjo izvedbo uspešnega postopka ter pravilne odločitve v njem, kot eden izmed legitimnih ciljev zastaranja.

Sklepno

30.Razlaga pravil o zastaranju višjega sodišča sicer zagotavlja pravno varnost tožencev, kar je osrednji pomen instituta zastaranja. Na drugi strani pa ne daje ustrezne teže posebnim okoliščinam primera na strani tožnice, in s tem ne vzpostavi ravnovesja med pomenom pravice do dostopa do sodišča in zagotavljanja pravne varnosti na drugi strani. Prenehanje pravovarstvenega zahtevka zaradi zastaranja zgolj zato, ker je tožnica napačno oblikovala svoj tožbeni predlog z zahtevo za sodno varstvo, h kateri je bila izrecno napotena s strani zapuščinskega sodišča, in kar je spregledalo tudi pravdno sodišče, ob upoštevanju, da je bilo tožencema, ki sta bila udeležena v zapuščinskem postopku, jasno, kakšno pravno varstvo in v kakšnem obsegu želi tožnica, prekomerno posega v pravico tožnice do sodnega varstva.

31.Odgovor na revizijski vprašanji se tako glasi: vložitev tožbe za ugotovitev neveljavnosti oporoke je v okoliščinah konkretnega primera predstavljala oviro za tek zastaralnega roka iz 76. člena ZD.

Odločitev o reviziji

32.Zastaralni rok za uveljavitev izpodbojnega upravičenja zaradi oblikovnih nepravilnosti pri sestavi oporoke je začel teči najprej 26. 10. 2020, ko je bila oporoka razglašena. Njegov tek je bil pretrgan z izjavo tožnice v zapuščinskem postopku, da oporoke ne priznava za pravno veljavne, 5. 2. 2021 in v času vložitve podrejenega tožbenega zahtevka ni tekel (drugi odstavek 367. člena OZ v povezavi s tretjim odstavkom 369. člena OZ). Na njegov tek tudi ni vplivala zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, saj s tem spor o veljavnosti oporoke, glede na postavitev podrejenega tožbenega zahtevka, še ni bil končan. Zaključek sodišča prve in druge stopnje, da je zahtevek za razveljavitev oporoke ugasnil zaradi zastaranje, je materialnopravno zmoten.

33.Pritožbeni preizkus sodbe sodišča prve stopnje se je v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, osredotočil na preizkus pravilne uporabe materialnega prava glede zastaranja. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je pritožba v tem delu neutemeljena, sodišče druge stopnje ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitve glede formalne hibnosti oporoke.

34.Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Razveljavitev odločbe o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločbe o stroških postopka, ki je akcesorna in deli usodo odločbe o glavni stvari.

Sestava senata in glasovanje

35.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-----------------------

1Sklicuje se na odločbe VSRS II Ips 342/2014, II Ips 204/2013, II Ips 919/2007, II Ips 557/1998, III Ips 57/1996, III Ips 53/2011, II Ips 174/2001 in odločbo VSL II Cp 1066/2019.

2Stališče utemeljuje s sklicevanjem na odločbe VSRS II Ips 83/2008, II Ips 223/2004, II Ips 333/2005 in II Ips 721/2003.

3Glej A. Galič v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 35.

4Prim. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-290/12 z dne 25. 4. 2013.

5Prim. J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015, str. 141-169.

6Odločbe ESČP v zadevah Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 22083/93 in 22095/93 z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji, št. 1062/07 z dne 7. 7. 2009, Howald Moor in drugi proti Švici, št. 52067/10 in 41072/11, z dne 11. 3. 2014.

7Odločba US RS Up-155/16-46, U-I-40/16-33 z dne 4. 6. 2020, odločba US RS Up-849/14-49 z dne 27. 9. 2018.

8J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015, str. 141-169.

9VSRS sodba II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010.

10VSRS sklep II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018.

1131. točka obrazložitve VSRS sklep II Ips 115/2019 z dne 17. 7. 2020.

12Obiter dictum se je Vrhovno sodišče o tem izreklo v zadevi II Ips 275/2014 z dne 11. 12. 2014.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 64, 76, 76/1, 210, 210/1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 365, 367, 367/2, 369, 369/3

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 184, 184/2

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 23/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.