Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Tožeča stranka je svojo denarno terjatev uveljavljala na podlagi zatrjevanega kupoprodajnega razmerja. Čeprav sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano (3. odst. 180. čl. ZPP), pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke iz ugotovljenega komisijskega razmerja zoper toženo stranko še ni nastala, ker tožena stranka še ni prejela plačila njenega sopogodbenika za prodano blago (primerjaj 2. odst. 780. čl. ZOR). Tožeča stranka pa se neutemeljeno sklicuje na dolžnost tožene stranke, da ji je slednja skladno s 3. odst. 780. čl. ZOR dolžna svoje pravice do tretjega prenesti nanjo, v kolikor gre za komisijsko razmerje, kar pa tožena stranka ni storila. Vendar takega zahtevka v procesnem smislu tožeča stranka v tem postopku ni uveljavljala.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.
Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/01399 z dne 11.2.1997 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da ne gre za kupoprodajno razmerje med strankama. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Glede narave spornega pravnega razmerja pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno komisijsko razmerje, izhajajoč iz listinskih dokazov v spisu in izpovedb zaslišanih prič V.V. in T.I. Na drugačno presojo spornega razmerja ne vpliva izpovedba priče Vidonija, da stanki nista posebej dogovorili, da gre za komisijski posel, na kar se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Za presojo pravnega razmerja ni pomembno, kako sta pogodbeni stranki sklenjeno razmerje poimenovali, pač pa je bistvena vsebina sklenjenega dogovora. Bistvene elemente pogodbe pa sta po izpovedbi priče Vidonija pogodbeni stranki definirali, vključno z določeno provizijo. Pri obravnavanem izvoznem poslu torej ne gre za kupoprodajno razmerje, pač pa za komisijsko (primerjaj 1. odst. 771. čl. ZOR), saj sicer dogovor o proviziji, ki pripada toženi stranki, ne bi bil potreben. Sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Tožeča stranka je svojo denarno terjatev uveljavljala na podlagi zatrjevanega kupoprodajnega razmerja. Čeprav sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano (3. odst. 180. čl. ZPP), pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke iz ugotovljenega komisijskega razmerja zoper toženo stranko še ni nastala, ker tožena stranka še ni prejela plačila njenega sopogodbenika za prodano blago (primerjaj 2. odst. 780. čl. ZOR). Tožeča stranka pa se neutemeljeno sklicuje na dolžnost tožene stranke, da ji je slednja skladno s 3. odst. 780. čl. ZOR dolžna svoje pravice do tretjega prenesti nanjo, v kolikor gre za komisijsko razmerje, kar pa tožena stranka ni storila. Vendar takega zahtevka v procesnem smislu tožeča stranka v tem postopku ni uveljavljala. Pritožbeni očitek toženi stranki, da kot komisionar ni ravnala z dolžno skrbnostjo, ter pritožbena trditev, da je kupec tožene stranke poplačal terjatev s pobotom, pa sta pritožbeni novoti, ki ju pritožbeno sodišče skladno s 1. odst. 337. čl. ZPP ne sme presojati, saj tožeča stranka niti zatrjevala ni, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, glede na razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.