Jedro

Po 15. alineji četrtega odstavka 3.č člena ZDARS – UPB-1 je DARS-u podeljeno javno pooblastilo (med drugim tudi) za izdajo dovoljenja za delno ali popolno zaporo ceste. To pooblastilo izvršuje v svojem imenu in za račun države. Dovoljenje za delno ali popolno zaporo ceste torej DARS izdaja kot zastopnik Republike Slovenije.

Dovoljenja za delno ali popolno zaporo niso odločbe v upravnem postopku, ki bi jih bilo treba po ZUP vročati vsakomur, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 6.935,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2007 dalje do plačila v roku 15 dni, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 727,50 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15 dneh.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti še 408,80 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 6.935,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo 1.541,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2007 dalje je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 867,81 EUR v 15 dneh od dneva izdaje sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka navedenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni navedla, v katerem delu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo sodbo v delu, v katerem tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni uspela (torej v I. in III. točki izreka).

6. Tožeča stranka zahteva plačilo izgubljenega dobička kot posledico zapore hitre ceste H5 na odseku 0788 na mejnem prehodu X., zaradi česar je bil povsem onemogočen dostop s hitre ceste H5 do trgovine tožeče stranke. Z zaporo ceste H5 pa je tožena stranka kršila četrti odstavek 64. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), dovoljenje DARS-a je bilo zato izdano nezakonito, poleg tega pa tudi prepozno, saj je bilo izdano šele 14. 12. 2007, upoštevaje še 15 dnevni pritožbeni rok pa bi dovoljenje postalo dokončno oziroma pravnomočno šele 1. 1. 2008 oziroma 3. 1. 2008, DARS pa izdanega dovoljenja ni vročil tožeči stranki, s tem pa ji je onemogočil uveljavljanje ustreznega pravnega varstva.

7. Pritožnica neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava glede ugotovljene toženkine pasivne legitimacije, ker je za zaporo ceste pridobila dovoljenje DARS-a, zaradi česar ji protipravnosti ravnanja ni mogoče očitati. DARS d. d. je namreč gospodarska družba in kot taka samostojni nosilec pravic in obveznosti ter odgovornosti.

8. 3.č člen tedaj veljavnega Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZDARS – UPB-1 – Ur. l. RS, št. 20/2004) je natančno razmejil tiste naloge DARS-a, ki jih opravlja v svojem imenu in za račun države in tiste, ki jih opravlja v svojem imenu in za svoj račun. Po 15. alineji četrtega odstavka 3.č člena ZDARS – UPB-1 je DARS-u podeljeno javno pooblastilo (med drugim tudi) za izdajo dovoljenja za delno ali popolno zaporo ceste (65. člen ZJC). To pooblastilo izvršuje glede na prvi odstavek 3.č člena ZDARS – UPB-1 v svojem imenu in za račun države. Le naloge iz tretjega odstavka tega člena po sedmem odstavku 3.č člena opravlja DARS v svojem imenu in za svoj račun. Dovoljenje za delno ali popolno zaporo ceste torej DARS po četrtem odstavku 3.č člena izdaja kot zastopnik tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je pasivna legitimacija tožene stranke v predmetnem sporu podana.

9. Prvostopenjsko sodišče pa je v zvezi z izdajo dovoljenja DARS-a za popolno zaporo ceste na odseku X.-Y., ki je povzročilo zaprtje ceste, po presoji pritožbenega sodišča zmotno očitalo DARS-u protipravno ravnanje v nasprotju s četrtim odstavkom 64. člena ZJC. Po citiranem določilu športne in druge prireditve na avtocestah in hitrih cestah, zaradi katerih bi jih bilo treba popolno zapreti za promet, niso dovoljene. Med pravdnima strankama pa ni sporno, da je bilo dovoljenje DARS-a izdano zaradi izvedbe prireditve – slovesnosti v noči iz 22. 12. 2007 na 23. 12. 2007 ob vstopu Republike Slovenije v območje Schengna, obiskane s strani visokih tujih in domačih državnih predstavnikov kot tudi javnosti. Že iz same tožbene naracije izhaja, da je bil v ta namen spremenjen cestni režim na hitri cesti H5 tako, da je bil zaprt tako vozni kot prehitevalni pas v smeri proti Z. (odsek 0788), promet pa speljan po nasprotnem voznem pasu (odsek 0388) tako, da je iz dveh enosmernih voznih pasov nastala dvosmerna cesta. Že iz tega opisa spremenjenega prometnega režima na hitri cesti H5 izhaja, da ni prišlo do popolnega zaprtja hitre ceste za promet, zato izdano dovoljenje DARS-a ni bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 64. člena ZJC in posledično tudi ni bilo nezakonito, na kar pravilno opozarja tudi pritožnica.

10. ZJC v prvem odstavku 65. člena izrecno navaja subjekte, katere mora o izdaji dovoljenja DARS obvestiti, to pa so policija, Prometni inšpektorat Republike Slovenije in izvajalec rednega vzdrževanja ceste, na katero se dovoljenje nanaša. Po prvem odstavku 71. člena ZJC se odloči z odločbo v upravnem postopku le o soglasjih in dovoljenjih iz 34., 47., 48., 49., 50., 53, 54., 58., 59., 60. in 68. člena tega zakona. Dovoljenja za delno ali popolno zaporo torej niso odločbe v upravnem postopku, ki bi jih bilo treba po ZUP vročati vsakomur, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Nobenih postopkovnih kršitev zato ni mogoče očitati DARS-u, ker izdanega dovoljenja ni vročalo tožeči stranki. V nasprotju s samimi tožbenimi trditvami, da je bilo dovoljenje izdano 14. 12. 2007 (list. št. 18) pa je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo to dovoljenje izdano 18. 12. 2007. 11. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke oziroma DARS-a pri izdaji dovoljenja za zaporo hitre ceste H5. Tako ni izpolnjena ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

12. Ne glede na zgoraj obrazloženo pa velja dodati, da ni vsaka nastala škoda tudi pravno priznana. Po 3. odstavku 133. člena OZ je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka za organizacijo prireditve na mejnem prehodu X. vsa potrebna dovoljenja (zakaj ni sporno dovoljenje DARS-a o (delni) zapori hitre ceste H5 na tem območju, je bilo že zgoraj obrazloženo). Ne more biti tudi sporno, da je šlo za prireditev državnega pomena (slovesnost ob vstopu Republike Slovenije v območje Schengna), zato za presojo, ali je zaradi nemožnosti dostopa do trgovine tožeče stranke s hitre ceste H5 in posledično zatrjevane izgube dobička prišlo do pravno priznane škode, ni dovolj zgolj zatrjevanje, da je do izgube dobička prišlo, pač pa bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da zatrjevana škoda presega običajne meje (na primer zato, ker je bil čas zapore oziroma nemožnosti dostopa do njene trgovine nesorazmerno dolg). Temu trditvenemu bremenu pa tožeča stranka ni zadostila.

13. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke dispozitiva sodbe (358. člen ZPP).

14. Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku priglasila nagrado za postopek in za zastopanje na dveh narokih. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 ZOdvT 378,30 EUR in nagrado za en narok po tarifni številki 3102 349,20 EUR, ni pa toženi stranki priznalo nagrade za dva naroka, ker nagrada za narok po tej tarifni številki vključuje nagrado za vse naroke, ne pa za vsakega posebej (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011). Tožeča stranka mora torej toženi stranki povrniti 727,50 EUR stroškov prvostopenjskega postopka in stroške pritožbenega postopka in sicer nagrado za postopek po tarifni številki 3210 ZOdvT 388,80 EUR (pri tem je upoštevalo sodišče vrednost izpodbijanega dela sodbe) in poštne in telekomunikacijske stroške po tarifni številki 6002 ZOdvT 20,00 EUR, skupno torej 408,80 EUR pritožbenih stroškov.