Jedro

Za odgovor na vprašanje, ali je tožnica upravičena zahtevati uporabnino, ni odločilno, ali je (zemljiškoknjižna) lastnica stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, ampak ali jo ima pravico uporabljati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan tožnici za uporabo tožničinega dela stanovanjske hiše na naslovu R., za obdobje od vključno novembra 2005 do vključno oktobra 2010 plačati po 250 EUR mesečno z zapadlostjo 15. dne v mesecu za tekoči mesec oziroma v skupnem znesku 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne uporabnine dalje.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni upravičena do uporabnine, ker ni lastnica sporne nepremičnine, je napačno. Iz sodbe Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Trebnjem št. P 140/93 z dne 13. 6. 1994 (v nadaljevanju sodba P 140/93) namreč izhaja, da sta pravdni stranki solastnika vsak do polovice stanovanjske hiše s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v izmeri 733 m2 na parc. št. 73/3, 73/2, 74/1, 74/2 in 54/2, vse k. o. X, in kozolca s pripadajočim zemljiščem v izmeri 374 m2 na parc. št. 78 k. o. X.. Dejstvo, da tožnica ni zemljiškoknjižna lastnica navedenih nepremičnin, ni odločilno. Pod pojmom tuja stvar iz 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba razumeti vsako tujo pravico in ne le lastninsko (tako npr. odločba VSL II Cp 1499/2011). Iz sodbe P 140/93 izhaja, da je zemljiškoknjižna lastnica tožnici in tožencu na podlagi njunih vlaganj v kmetijo priznala solastninsko pravico. S tem zavezovalnim pravnim poslom, najkasneje pa s pravnomočnostjo sodbe (29. 11. 1995) v pravdi za izstavitev zemljiškoknjižne listine je bila na pravdni stranki prenesena lastninska pravica, s tem pa tudi pravica do uporabe sporne nepremičnine. Ko je bila marca 2005 prisiljena zapustiti svoj dom in jo je toženec izključil iz souporabe stanovanjske hiše in ostalih nepremičnin, navedenih v tožbi, je prikrajšana tožnica in ne A. S., ki je v zemljiški knjigi še vedno navedena kot lastnica spornih nepremičnin. Tako stališče potrjuje tudi sodna praksa (npr. odločba VS RS II Ips 99/2008). V sodbi niso upoštevani navedeni razlogi, niti razlogi, zaradi katerih ni prišlo do vknjižbe solastninske pravice. Toženec je nad tožnico ves čas zakonske zveze izvajal fizično in psihično nasilje, ki se je stopnjevalo do te mere, da je bilo ogroženo življenje in zdravje nje in otrok. Zato se je bila v marcu 2005 s hčerko prisiljena odseliti v najemno stanovanje. Zaradi groženj in strahu ter zaradi pomanjkanja denarja vse do leta 2011 ni sprožila postopka za vknjižbo lastninske pravice po sodbi P 140/93. Pred tem je bila potrebna izvedba parcelacije, čemur se je toženec upiral, misleč, da je zahtevek po sodbi zastaran. To ne drži, ker vknjižba lastninske pravice ne more zastarati. Izpodbijana sodba ne upošteva, da ima vknjižba predvsem publicitetni učinek in učinkuje v razmerju do tretjih, ne pa v razmerju med strankami pravnega posla oziroma pravde. Toženec je skupaj s tožnico vlagal v sporne nepremičnine, skupaj s tožnico sklenil dogovor z zemljiškoknjižno lastnico in bil stranka v pravdi, v kateri je bila ugotovljena tožničina solastninska pravica. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je zahtevek za nadomestitev koristi, ki jo ima toženec od uporabe dela nepremičnine parc. št. 73/2 k.o.X, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem v izmeri 733 m², utemeljevala s trditvami, - da sta s tožencem na podlagi sodbe P 140/93 z dne 13. 6. 1994 pridobila lastninsko pravico na navedenem delu nepremičnine, - da do zemljiškoknjižne izvedbe, ki je pogojena z odmero dela nepremičnine, še ni prišlo in je zemljiškoknjižna lastnica še vedno toženčeva mati (toženka v pravdi P 140/93), - da je navedeni del nepremičnine skupaj s tožencem uporabljala do marca 2005, ko se je bila zaradi toženčevega nasilja prisiljena odseliti.

6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da tožnica ni mogla biti prikrajšana v uporabi spornega dela nepremičnine, ker ni pridobila solastninske pravice glede spornih nepremičnin na podlagi sodbe P 140/93, ampak na podlagi pravnega posla z zemljiškoknjižno lastnico, in ker je za pridobitev (so)lastninske pravice na podlagi pravnega posla potrebna vknjižba, do te pa tožnica (še) ni prišla.

7. Pritožbeni očitek o materialnopravni zmotnosti navedenega stališča je utemeljen. Na podlagi 198. člena OZ lahko imetnik stvari v primeru, ko nekdo njegovo stvar uporabi v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

8. Pritožnica pravilno opozarja, da upravičenje za uveljavljanje verzijskega zahtevka po zakonu ni vezano na lastninsko pravico, ampak na imetništvo stvari. Tudi po stališču teorije in sodne prakse je pod pojmom tuje stvari treba razumeti vsakršno tujo pravico (obligacijsko, stvarno ali intelektualno). Do uveljavljanja zahtevka je upravičen, kdor ima pravico uporabljati stvar.(1)

9. Za odgovor na vprašanje, ali je tožnica upravičena zahtevati uporabnino, tako ni odločilno, ali je tožnica (zemljiškoknjižna) lastnica stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, ampak ali jo ima pravico (so)uporabljati oziroma ali ima pravico do (so)posesti. Tako pravico je tožnica sklepčno zatrjevala: navedla je, da sta s tožencem uspela z zahtevkom proti zemljiškoknjižni lastnici za ugotovitev, da sta solastnika vsak do ½ spornega dela nepremičnine, in da del nepremičnine, ki jima pripada po sodbi, še ni bil odmerjen, vendar pa sta ves čas po pravnomočnosti sodbe uživala posest tega dela nepremičnine.

10. Ker se izpodbijana sodba zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča ni opredelila do vseh trditev, pomembnih za presojo o obstoju tožničinega upravičenja za uveljavljanje zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker dokazni postopek zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v bistvenem delu še ni bil izveden, bi bili pravdni stranki v nasprotnem primeru lahko prikrajšani v pravici do pritožbe.

11. Če bodo tožničine trditve o pravici do (so)posesti v razmerju do toženca dokazane, bo v nadaljevanju treba izvesti še dokazni postopek v zvezi z ostalimi predpostavkami za utemeljenost verzijskega zahtevka.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Polajnar Pavčnik v: Juhart, Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 58, in odločbe VS RS II Ips 99/2008 z dne 15. 4. 2010 in II Ips 698/2009 z dne 28. 10. 2010 ter odločbe VSL II Cp 1499/2011 z dne 12. 10. 2011, I Cp 3360/2011 z dne 9. 5. 2012 in II Cp 2842/2011 z dne 1. 2. 2012.