Jedro

Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi kaznivo dejanje obrekovanja, ki je bilo toženo po III. v zvezi z II. in I. odst. 107. člena KZ RS, pravno opredelilo po II. v zvezi s I. odst. 107. člena KZ RS in ugotovilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, zato je izdalo po členu 349. tč. 6. zavrnilno sodbo. Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca je bilo glede stroškov kazenskega postopka ugodeno tako, da bremenijo stroški obdolženca ter potrebni izdatki in stroški njegovega zagovornika na podlagi III. odst. 99. člena ZKP proračun, ker je sodišče druge stopnje ocenilo, da kazenski pregon ni zastaral po krivdi zasebnega tožilca.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca M.R. se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da po III. odst. 99. čl. ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 95. čl. ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi VI. odst. 349. čl. ZKP zavrnilo zasebno tožbo, ker je ugotovilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Po III. odst. 99. čl. ZKP je tudi odločilo, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 95. čl. ZKP kot tudi potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija pooblaščenec zasebnega tožilca, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 363. čl. ZKP, predlaga pa spremembo sodbe tako, da sodišče druge stopnje spozna obdolženca za krivega oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Iz vsebine pritožbe je tudi razvidno, da naj bi bile podane okoliščine iz III. odst. 99. čl. ZKP, ker je kazenski postopek zastaral zaradi zavlačevanja postopka in ne po krivdi zasebnega tožilca, zato naj bi bremenili stroški obdolženca in njegovega zagovornika proračun.

Pritožba je deloma utemeljena.

Iz prvotno vložene zasebne tožbe z dne 17.8.1988 je razvidno, da ta zajema šest člankov, objavljenih v časopisu x, v razdobju od 16.5. do 12.8.1988. Po zasebni tožbi je teh šest dejanj pravno opredeljenih kot šest kaznivih dejanj obrekovanja po III. v zvezi z II. in I. odst. 107. čl. KZ RS in z istimi objavami tudi kot šest kaznivih dejanj očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po II. v zvezi s I. odst. 110. čl. KZ RS. Le podrejeno pa je v zasebni ocenjeno, da naj bi storil šest kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po III. v zvezi z II. in I. odst. 108. čl. KZ RS, kar pa se nanaša na morebitno oceno, da ne bi šlo za kazniva dejanja obrekovanja.

Dne 24.10.1988 je zasebni tožilec prvotno zasebno tožbo razširil še na dvoje kaznivih dejanj v zvezi s člankoma, ki sta bila objavljena 26.8.1988 in 2.9.1988 in ju pravno opredelil kot dvoje kaznivih dejanj obrekovanja po III. v zvezi z II. in I. odst. 107. čl. KZ RS in hkrati kot dvoje kaznivih dejanj očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po II. v zvezi s I. odst. 110. čl. KZ RS, prav tako kot v prvi zasebni tožbi, pa, da naj bi bilo podrejeno obe dejanji šteti kot kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po III. v zvezi s II. in I. odst. 108. čl. KZ RS.

V tretjič razširjeni zasebni tožbi dne 20.1.1989 pa je obsežena objava v istem časopisu in isti rubriki z dne 3.11.1988, ko naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po II. v zvezi s I. odst. 106. čl. KZ RS.

Na glavni obravnavi dne 18.12.1990 je pooblaščenec zasebnega tožilca umaknil v prvih dveh zasebnih tožbah pravne kvalifikacije, ki naj bi pomenile očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po II. v zvezi s I. odst. 110. čl. KZ RS, glede ostalih dejanj pa je menil, da gre bodisi za kazniva dejanja po III. v zvezi z II. in I. odst. 107. čl. KZ RS, bodisi za kazniva dejanja po III. v zvezi z II. in I. odst. 108. čl. KZ RS. Skupno naj bi šlo za osem kaznivih dejanj po III. v zvezi z II. in I. odst. 107. čl. KZ RS, ki so zajeta v zasebni tožbi z dne 17.8.1988 in razširitvi z dne 24.10.1988, ali pa za osem kaznivih dejanj po III. v zvezi z II. in I. odst. 108. čl. KZ RS, ne pa skupno za 16 kaznivih dejanj, kot dejansko napačno ocenjuje napadena sodba. Po razširjeni zasebni tožbi z dne 20.1.1989 pa naj bi šlo za kaznivo dejanje razžalitve po II. v zvezi s I. odst. 106. čl. KZ RS. V vloženi prvi zasebni tožbi in nato razširjeni zasebni tožbi je glede na oceno, da naj bi šlo za pravno opredelitev po III. odst. 107. čl. ali pa po III. odst. 108. čl. KZ RS le povedano, da naj bi imele trditve in raznašanja nekaj neresničnega o zasebnem tožilcu zanj hude posledice, pri čemer je dobesedno napisano "s čemer se o zasebnem tožilcu trdi in raznaša nekaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, čeprav je vedel, da je tisto, kar se trdi in raznaša neresnično ter ima in bi lahko imelo za zasebnega tožilca hude posledice....". Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi dne 11.5.1993 ocenilo, da iz opisa v zasebnih tožbah ni konkretizirana huda posledica, v čem naj bi torej bila ali lahko bila. Zasebna tožba ima le abstraktni opis brez konkretnih navajanj, zato je dejanja pravno opredelilo po II. v zvezi s I. odst. 107. čl. KZ RS, ki zajema osem kaznivih dejanj obrekovanja, hkrati pa še osem kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po II. v zvezi s I. odst. 108. čl. KZ RS ter eno kaznivo dejanje razžalitve po II. v zvezi s I. odst. 106. čl. KZ RS. Glede na tako spremenjeno pravno opredelitev je nadalje ugotovilo, da je kazenski postopek glede vseh kaznivih dejanj absolutno zastaral, zato je zasebno tožbo z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo na podlagi VI. odst. 349. čl. ZKP.

Pritrditi je pritožniku, da ne gre za tolikšno število kaznivih dejanj, kolikor jih omenja sodba, ki je očitno prezrla, da je zasebna tožba le podrejeno uveljavljala namesto kaznivega dejanja obrekovanja kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kar bi skupno zneslo osem kaznivih dejanj, ne pa dvakrat osem. Res je tudi, da je pooblaščenec zasebnega tožilca očitke, da je bilo podanih tudi osem kaznivih dejanj po II. v zvezi s I. odst. 110. čl. KZ RS na glavni obravnavi dne 18.12.1990 umaknil. Storjena je sicer v tem smislu napaka s strani sodišča prve stopnje, pa tudi ni bilo prav storjeno, da je iz izreka sodbe samo od sebe potem, ko je ocenilo, da ne gre za okoliščine kaznivih dejanj, ki naj bi bile storjene po III. odst. 107. ali 108. čl. KZ RS, iz izreka izpustilo tekst "ter ima in bi lahko imelo za zasebnega tožilca hude posledice". Kljub navedenim pomanjkljivostim pa ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. I. odst. 364. čl. ZKP. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zgolj abstrakten opis hudih posledic ne zadostuje za pravno opredelitev po III. odst. bodisi kaznivega dejanja po 107. ali po 108. čl. KZ RS. Hude posledice, ki bi nastale ali ki so nastale morajo biti konkretizirane v opisu dejanj po zasebni tožbi in takemu stališču sodišča prve stopnje pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V tem pogledu pritožnik nima prav, da naj bi bile takšne okoliščine podane, saj jih v nobeni od zasebnih tožb dejansko ne konkretizira. Glede na pravilno pravno opredelitev, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje, je dejansko glede vseh kaznivih dejanj nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona in je zato zavrnilna sodba utemeljena.

Pritrditi pa je tistemu delu pritožbe, v katerem pritožnik navaja in zatrjuje, da je kazenski postopek absolutno zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni moč pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu. Po pregledu spisa sodišče druge stopnje ocenjuje, da so pritožbene navedbe v tem pogledu točne in da so podane okoliščine iz III. odst. 99. čl. ZKP. Ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu, je pritožbi ugodilo tako, da je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 95. čl. ZKP kot tudi potrebni izdatki obd. F.Z. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.