Jedro

Sodišče prve stopnje odločilnih dejstev sploh ni ugotovilo, temveč je sprejelo oceno dogodka kot je navajala zaslišana priča.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi D.W. iz razlogov 3. točke 350. čl. ZKP oproščen obtožbe kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po II.

odst. 64. čl. KZ RS in lahke telesne poškodbe po II. odst. 54. čl. KZ RS. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljeno javni tožilec opozarja, da je sodišče prve stopnje odločilo o stvari, pa pri tem sploh ni ocenilo izpovedb zaslišanih prič ne le A.G. pač pa tudi oškodovancev, temveč je le povzelo njih izpovedbe zlasti pa tudi oceno dogodka. Opozoriti velja, da v kazenskem postopku priča nima kaj ocenjevati, temveč ima dolžnost samo povedati o stvari vse, kar ve. Sodišče pa je dolžno oceniti vsak dokaz posebej in vse skupaj ter nato o stvari odločiti. Sicer pa metanje petard pod avtomobil ni tako zabavno, da obdolženca eksplozije ne bi razjezile, zaradi česar pritožba utemeljeno opozarja na nepojasnjeno ravnanje obdolženca, ki je z avtomobilom zavil v levo in dodal plin. Če je že ravnal tako, kot sam pravi, zakaj potem ni zavil v desno ali pa zakaj potem ni vozil naravnost, kamor je bil tudi usmerjen. Ob tem velja opozoriti, da sodišče druge stopnje ob razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo zmotne ugotovitve dejanskega stanja v vprašanju ali je obdolženec z avtomobilom zapeljal proti G.P. in F.B., ki sta stala v množici poleg parkiranega avtomobila niti ni bilo vprašljivo ali je obdolženec s tem poškodoval G.P. ter zadel avtomobil F.G., temveč je bila le vprašljiva pravna presoja dejanja. Glede na tako presojo je javni tožilec tudi spremenil obtožbo. Ko sodišče prve stopnje sprejme obdolženčev zagovor, ne ocenjuje obdolženčevega obnašanja po dejanju predvsem pa ni spremenljiva ocena o obdolženčevem strahu. Tudi, če sta G.P. in F.B. obdolženčeva znanca in če je imel obdolženec v avtomobilu svoja dva otroka, ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženec ravnal v strahu in da ni namerno zapeljal proti oškodovancema, v sedanjem stanju stvari ni sprejemljiva. Po zaustavitvi vozila se obdolženec oškodovancema ni opravičil, nasprotno, celo zavrnil je oškodovančevo opravičilo. To torej ne govori v prid izpodbijani sodbi, kar vse sodišče prve stopnje ni ocenilo in je zato ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Glede vprašanja, ali gre za eno ali dvoje dejanj kot se po spremenjeni obtožbi obdolžencu očitata in ali je ogrožanje varnosti subsidiarno kaznivo dejanje, bo sodišče prve stopnje lahko zavzelo stališče, ko bo odločalo o utemeljenosti in pravilnosti spremenjene obtožbe.

Po navedenem je sodišče druge stopnje ocenilo, da je pritožba javnega tožilca utemeljena in je zato izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ponovi potrebne dokaze, oceni vsak dokaz zase in vse skupaj ter nato o stvari odloči.