Jedro

Ker je ugotovljeno, da je tožena stranka zniževala plače v nasprotjiu z določbo 62. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije, je tožena stranka dolžna, poleg razlik v plači, tožniku izplačati tudi odpravnino kot trajno presežnemu delavcu, izračunano ob upoštevanju plače, kot bi jo moral prejeti, če ne bi bilo nezakonitega znižanja po 62. členu KP.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v 1. in 2. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. tč. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še 357.958,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 168.172,00 SIT od 16.1.1994 dalje in od zneska 189.786,00 SIT od 18.1.1994 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo. Stroški postopka v 2. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje se spremenijo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku še plačati znesek 427.922,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 243.541,20 SIT od 14.6.1996 dalje, od zneska 19.415,00 SIT od 27.11.1998 dalje, od zneska 108.701,00 SIT od 30.1.2001 dalje in od zneska 56.265,00 SIT od 5.4.2001 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati 1,733.321,00 SIT (z besedo: enmilijonsedemstotriintridesettisočtristoenain - dvajset tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.2.1996 dalje do plačila (1. točka izreka) ter od neto razlik v plači v višini 561.964,00 SIT obračunati in odvesti pristojnim organom in organizacijam predpisane davke in prispevke po stopnji veljavni na dan odvoda, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Za 653.060,50 SIT višji zahtevek tožnika na račun razlike odpravnine in nadomestila plače je zavrnilo kot neutemeljen (3. točka izreka). Hkrati je s sklepom odločilo, da se v delu izplačila razlike plače za čas od 8.12.1993 v znesku 5.594,40 SIT zaradi umika postopek ustavi (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 204.766,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14.6.1996 dalje do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe (2. točka izreka). Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta tožena stranka in tožnik. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka smiselno izpodbija sodbo v delu, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku (1. in 2. točka izreka). Tožena stranka povdarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaze, ki jih je predložila tožena stranka. Zanjo kot nesolventno je v navedenem obdobju veljal le režim oblikovanja plače po Zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih zaradi slabih finančnih rezultatov. Vlada R Slovenije je leta 1992 za podjetja, ki so prejemala denarna sredstva iz državnega proračuna in niso plačevala davkov in prispevkov, sprejela še dodatne omejitve, ki so veljale tudi v letu 1993 in 1994. Skladno s tem plače delavcev v masi niso smele presegati 85 % zneska povprečne plače na delavca v gospodarsttvu po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Vsakomesečno se je tožena stranka obračala na Ministrstvo za delo za povečanje zneskov plač. Brez reprogramiranja plačil davkov in prispevkov ni bila sposobna izplačevati plače. V zvezi s tem posreduje pritožbenemu sodišču vso dodatno dokumentacijo, ki jo pred sodiščem prve stopnje ni posredovala, ker je bila prepričana, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče bi moralo upoštevati Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur.l. RS št. 13/93) z veljavnostjo od 1.2.1993 dalje. Po 8. členu tega z zakona in Pravilnika o načinu izračunavanja sredstev za plače, regres, jubilejnih nagrad, načinu sestavljanja obračuna (Ur. l. RS, št. 14/93) je lahko obračunavala in izplačevala plače in druge osebne prejemke v omejenem obsegu. 62. člen KP dejavnosti glede plač ni uporabljiv, ker so bile plače omejene z navedenim zakonom. Velja pa ta člen le v tistem delu, da morajo dobiti za manj prejete plače delavcem izdane listine, ki jih bodo uporabili v postopku lastninjenja ali v primeru stečaja, kar je tožena stranka storila. Zahtevek tožnika za izplačilo razlike plač je tudi preuranjen, saj izdanih listin ni mogoče uporabiti, ker tožena stranka ni v stečaju in tudi ne v postopku lastninjenja. Tožnik se pritožuje zoper 3. točko izreka (o zavrnitvi plačila 653.060,50 SIT) in zoper sklep o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče zmotno šteje, da se je tožnik s sporazumom z dne 10.12.1993, ki ga je sklenil z ... in ne s toženo, odpovedal odpravnini. Iz njegove izpovedi na obravnavi dne 19.1.1995 izhaja, da se ni odpovedal, zato je odločitev sodišča v nasprotju z dokazi in je podana bistvena kršitev določb postopka. Glede nadomestila plače za čas odpovednega roka je tožena stranka izplačala le 70 % in ne 100 % pripadajočega nadomestila. Tožnik zaslišan ni ničesar izpovedal glede nadomestila in sodišče glede tega ni izvajalo nobenih dokazov. Zavrnitve tega zahtevka sodišče ni posebej obrazložilo in sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti in je s tem kršilo pravila postopka. Napačno je tudi štelo, da se je odpovedal tudi nadomestilu plače. Tožnik je bil prevaran s strani tožene stranke. Tožnik je z vlogo z dne 10.12.1993 postavil pogoj za predčasno prenehanje delovnega razmerja, da se mu izplača odpravnina in nadomestilo plače v skladu z zakonom, če pa mu to ne bo izpolnila tožena stranka, bo sprožil postopek pred sodiščem. Sporazum ni vseboval odpovedi zakonski odpravnini in se je nanašal le na odhodnino. Ker je bilo zapisano da gre za izplačilo nadomestila je tožnik sporazum podpisal, nato pa sprožil spor. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi 3. točko izreka in naloži toženi stranki plačilo odpravnine 463.247,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1994 dalje in kapitalizirano nadomestilo plače 189.786,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1994 ter vse priglašene stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1994 dalje in pritožbene stroške z istimi obrestmi od izdaje odločbe dalje. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožnika je utemeljena. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1217/96 z dne 27.11.1998 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike plače za čas od 1.3.1992 do 14.12.1993 v višini 1,733.321,20 SIT in nadomestila plače za čas odpovednega roka v višini 189.786,00 SIT ter razlike odpravnine v višini 168.172,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Revizijsko sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 99/2000 z dne 30.1.2001 razveljavilo sodbo in sklep pritožbenega sodišča v zavrnilnem delu in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje s stališčem, da tožena stranka znižanje plač ni izvedla v skladu s predpisi ali kolektivnimi pogodbami ter je zato dolžna tožniku izplačati razlike plač. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožena stranka v obdobju od 1.3.1992 do 14.12.1993 ni izvedla zakonitega postopka za znižanje plač po 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KPČBML, Ur. l. RS št. 12/91) in da zato tudi ni bilo podlage v Zakonu o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS št. 13/93), ki je sicer določal način obračunavaja in izplačevanja plač samo za pravne osebe s področja negospodarstva. Za pravne osebe iz gospodarstva pa je določal samo nadzor nad izvajanjem aneksa k Splošni kolektivni pogodbi (SKPG, Ur.l. RS št. 11/93) in za izračun plač v spornem obdobju ni bil neposredno uporabljiv. Tudi sklicevanje tožene stranke na določbe Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD, Ur.l. RS št. 48/9) ni utemeljeno, saj je ta zakon določal način oblikovanja sredstev za zajamčene osebne dohodke, ni pa posegal v višino celotne mase sredstev za plače. Glede na to je tožena stranka, ob upoštevanju določb kolektivne pogodbe dejavnosti, lahko znižala plače do 20 odstotkov le predpisanem postopku določenem v 62. členu te pogodbe. Tožena stranka tega postopka v spornem obdobju ni izvedla, zato je dolžna tožniku plačati zahtevane zneske razlike plače do višine izhodiščne plače za VII. tarifni razred v višini, ki je glede na ugotovitve izvedenca nesporna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožniku v 1. in 2. točki izreka izpodbijane sodbe prisodilo zahtevani znesek na račun razlike plače in nateklih zakonitih zamudnih obresti v znesku 1,733.321,00 SIT, od tega pa tudi zakonite zamudne obresti od 1.2.1996 dalje ter toženi stranki naložilo, da je dolžna od neto zneska 561.964,00 SIT obračunati in odvesti pristojnim organom prispevke in davke po stopnji na dan odvoda. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka v celoti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike nadomestila plače za čas odpovednega roka v višini 189.786,00 SIT ter razlike odpravnine v višini 463.274,50 SIT. Pritožbeno sodišče je z navedeno sodbo odločilo, da je tožnik kljub sporazumu upravičen do plačila razlike odpravnine, saj se je s tem sporazumom ni odpovedal, prav tako pa tudi ne višji razliki nadomestila in mu je zato že prisodilo razliko odpravnine v višini 295.102,00 SIT in je v tem delu zadeva pravnomočna. Po izračunu izvedenca pa znaša razlika plače v odpovednem roku ob upoštevanju že navedenega pravilnega načina izračuna plač 189.786,00 SIT in mu je tožena stranka glede na že opisano nezakonito znižanje plač dolžna plačati ta znesek. Zaradi upravičenosti tožnika do višje plače v času pred odpovedjo delovnega razmerja, je zato tudi višja osnova za izračun tožniku pripadajoče odpravnine, kot jo je pravilno izračunal izvedenec. Zato znaša tožniku pripadajoča odpravnina 463.274,50 SIT. Ob upoštevanju že pravnomočno prisojenega zneska na račun razlike odpravnine v višini 295.102,00 SIT, je tožena stranka dolžna tožnika iz tega naslova še znesek 168.172,00 SIT. Poleg tega pa še na podlagi 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) zakonite zamudne obresti in sicer od zneska 189.786,00 SIT SIT od 18.1.1994 dalje in od zneska 168.172,00 SIT od 16.1.1994 dalje do plačila. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke, ugodilo pa pritožbi tožnika in mu prisodilo zahtevano razliko nadomestila plače za čas odpovednega roka ter še razliko med zahtevano ter že prisojeno višino odpravnine in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka ustrezno spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel in mu je tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP-77 dolžna povrniti stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče na novo odmerilo stroške postopka in pri tem upoštevalo že pravnomočno prisojene stroške postopka tožnika na prvi stopnji v višini 30.925,00 SIT in na drugi stopnji v višini 15.846,00 SIT. Tožnik je priglasil stroške postopka na prvi stopnji v višini 274.466,20 SIT in ob upoštevanju prisojenih, mu je tožena stranka dolžna povrniti na račun teh stroškov še 243.541,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1996 dalje do plačila. Tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti tudi stroške pritožbe in revizije ter sodnih taks. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znašajo stroški pritožbe, ki jih je tožena stranka poleg že pravnomočno prisojenih dolžna plačati še 19.415,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1998 dalje do plačila. Stroški revizije znašajo 816 točk ali 108.701,00 SIT in je tožena stranka poleg tega zneska dolžna plačati še zakonite zamudne obresti od 30.1.2001 dalje do plačila. Tožnik je na podlagi pravnomočnega sklepa pritožbenega sodišča dolžan plačati sodno takso v višini 56.265,90 SIT, zato mu je tožena stranka povrniti tudi te stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2001 dalje do plačila. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče odločilo kot v izreku. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).